V članku z gornjim naslovom je bilo zapisano, da g. Matevž Krivic ugotavlja, da so nekatere formulacije iz sporazuma med Slovenijo in Svetim sedežem ustavno sporne. Po informacijah, ki so prišle v javnost v zvezi s spornim sporazumom, je jasno, da so marsikatere določbe sporazuma v resnici ustavno sporne, v bistvu to velja tudi za sporazum kot celoto.

Ni toliko sporno, da Slovenija sklene s Svetim sedežem (SS) mednarodni sporazum, saj je SS mednarodno priznan subjekt. Vprašanje pa je, ali ima lahko ta sporazum versko vsebino, saj so po ustavi država in verske skupnosti ločene. In če so ločene, ali se je potem mogoče o verskih zadevah sporazumevati, ali pa jih uredi samostojno država Slovenija, seveda v skladu s svojim ustavnim redom. Sicer pa: ali ni tudi Sveti sedež v bistvu po svoji vsebini verska skupnost? In če je temu tako, potem je tudi on ločen od države Slovenije. Po drugi strani pa se postavi vprašanje ali ne pomeni sporazum s SS, ki bi vseboval versko vsebino, tudi kršitev ustavnega določila o enakopravnosti verskih skupnosti. Ker ima ratificiran mednarodni sporazum višjo pravno veljavo kot zakon, je torej nad njim, pomeni, da so pravice Katoliške cerkve nad pravicami drugih verskih skupnosti in jih zakon ne more več zmanjšati, kar pa lahko naredi s pravicami ostalih verskih skupnosti. Recimo, sporazum Katoliški cerkvi oz. njenim institucijam v Sloveniji garantira pravno osebnost, kakšen kasnejši zakon pa te osebnosti ne prizna več verskim skupnostim. Iz tega zakona pa je sedaj seveda izvzeta Katoliška cerkev, ker ima priznano pravno osebnost z mednarodnim sporazumom, ki je nad zakonom. Torej, Katoliška cerkev bi bila nad zakonom. Privatna organizacija nad zakonom? Ali ni to nevarno za Slovenijo!

G. Krivic tudi navaja spornost določbe sporazuma, ki priznava pravno osebnost Katoliški cerkvi, kar je seveda točno. Katoliška cerkev je po sedanjem zakonu o verskih skupnostih pravna oseba civilnega prava, kar pomeni, da bi to moralo biti zapisano v sporazumu. In ker ni, je vprašanje, zakaj ni. Znano je, da je težnja Katoliške cerkve postati pravna oseba javnega prava, takšen status ima npr. v Nemčiji. Seveda je preskok iz statusa »pravna oseba« v status »pravna oseba javnega prava« mnogo lažji, kot pa iz statusa »pravna oseba zasebnega prava«. Korak za korakom. Na žalost pa ji pri teh korakih asistira država. Tako je že priznala Katoliški cerkvi primat njenih lastnih predpisov pred predpisi države na področju arhivskega gradiva (37. člen Zakona o arhivskem gradivu in arhivih), saj si ta cerkev sama v skladu svojimi predpisi določi gradivo, ki ima lastnost arhivskega gradiva po tem zakonu – ostalim verskim skupnosti pa takšno gradivo določi minister z odločbo. Ali ima torej kanonsko pravo, vsaj v tem delu, že javnopravni značaj? Ali ima torej Katoliška cerkev določena javna pooblastila, saj očitno ta ureditev velja tudi za nekatere pravne osebe civilnega prava, ki imajo ta status v skladu z zakonodajo RS? Ob tem vsem tem seveda ni zanemarljivo, da je država v sporazumu z Evangeličansko cerkvijo jasno zapisala, da je ta cerkev pravna oseba zasebnega prava, kar tudi kaže, da je bila v sporazumu namenoma izpuščena besedna zveza “zasebnega prava”.

V preambuli sporazuma je zapisano, da RS in SS izhajata tudi iz stoletne zgodovinske povezanosti med slovenskim ljudstvom in Katoliško cerkvijo. Zapisati nekaj takšnega s strani države, ali ne pomeni to skrajno ponižujoče za vse tiste ljudi iz slovenskega ljudstva, ki niso oz. niso bili katoliki in so bili oz. so verniki drugih ver ali pa so ateisti? Nekoga, ki ni katolik, povezati s Katoliško cerkvijo, organizacijo, katere zgodovina je polna krvi, ali ni to zanikanje njegove osebne svobode oz. ne gre za prisilno povezavo s to cerkvijo? Po drugi strani pa bi bilo seveda potrebno tudi videti, kako je nastala “povezanost” slovenskega ljudstva s Katoliško cerkvijo? Svobodno? Ali pa mogoče večinoma preko krstov dojenčkov, torej z dejanji, ki so izraz sužnjelastništva in ne izraz svobode posameznika, ki jo Katoliška cerkev očitno sploh ne priznava. Ob tem je tudi sklicavanje na človekove pravice, na katere se sklicuje Sveti sedež v preambuli, absurdno, saj Katoliška cerkev ne priznava mnogih osnovnih človekovih pravic – pravice do življenja, pravice do verske svobode, pravice do izstopa iz cerkve, pravice do ugovora vesti…

Sklepati mednarodni sporazum z organizacijo, katere nauk je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo, ali je to v korist državljanov RS oz. države?

Objava: Sobotna priloga Dela, 12.12.1999.

Dva odmeva na moje pismo

Prvi odmev:

V rubriki PP-29 je dne 11. decembra dipl. pravnik Vlado Began izrazil pomisleke glede sporazuma med Slovenijo in Svetim sedelem. V svojem dopisu je navedel tudi nekaj trditev, ki so se izkazale za neresnične.

Prvič, zmotila me je ugotovitev g. Begana, češ da ustavna spornost velja za sporazum kot celoto. K temu navaja kot argument Ustavo RS oz. 7. člen, ki predpisuje ločitev verskih skupnosti od države. Opozorit pa moram, da imajo nekatere evropske države sklenjene s Svetim sedežem bistveno bolj obširne sporazume, kot je slovenski, čeprav imajo v svojih ustavah prav tako predpisano ločitev verskih skupnosti od države. Poleg tega je ločitev verskih skupnosti od države oz. v tem primeru ločitev Cerkve od države dandanes razumljena kot institucionalna ločitev obeh hierarhij, cerkvene in državne, po drugi strani pa kot partnerstvo med državo in Cerkvijo, ki predstavlja občestvo vernih in jo zato prištevanio k institucijam civilne drulbe, saj jo sestavljajo verniki, ki so hkrati tudi državljaiti, zato ima tudi država obveznost, da zagotovi svobodno delovanje verskih skupnosti, kot je zapisano v 7. členu ustave.

Pri enakopravnosti verskih skupnosti pa je treba upoštevati tudi sorazmernost in ne le formalno enakopravnost, saj ne moremo primerjati katoliške Cerkve, kateri naj bi pripadalo vsaj nekaj sto tisoč vernikov, z versko ločino, ki šteje npr. 100 članov. Upoštevati je treba predvsem vpliv krščanske tradicije, katere nosilki sta katoliška in evangeličanska Cerkev, medtem ko še je večina drugih verskih skupnosti formirala šele v zadnjem času. Prav zato je zapisano v preambuli sporazuma, da sporazum temelji na stoletni povezanosti katoliške Cerkve s slovenskim ljudstvom. Pravzaprav je ta besedna zveza nekoliko nerodna, ker izraz Cerkev pomeni predvsem občestvo večnih, zato bi bilo bolje, ko bi bilo v preambuli zapisano kaj o krščanski tradiciji na Slovenskem. V zvezi s povezanostjo RKC s slovenskim narodom, ki je za g. Begana zelo moteča, pa naj povem, da bi se jaz po tej logiki enako ponižanega počutil na zadnjih predsedniških volitvah, ko je .zmagal Kučan, čeprav nisem volil zanj. Kljub temu sem kot državljan dolžan sprejeti njegovo izvolitev kot legitimno in kot izraz volje večine volivcev.

Kar se tiče krsta dojenčkov in sužnjelastništva, bi g. Begana opozoril na ustavo: 41. člen namreč med drugim pravi: Starši imajo pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo otrokom versko in moralno vzgojo. Podobno se glasi tudi 54. člen ustave, ki med drugim pravi: Starši imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Torej imajo po ustavi pravico svojega otroka tudi krstiti, kar sodi v krščansko tradicijo. 41. člen ustave pa pravi tudi: Usmerjanje, otrok glede verske in moralne vzgoje mora biti v skladu z otrokovo starostjo, in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. 56. člen ustave, ki govori o pravicah otrok, pa med drugim pravi: Človekove pravice in temeljne svoboščine uživajo otroci v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Iz obeh členov je mogoče sklepati, da se otroke vzgaja tudi glede na njihovo spodobnost racionalnega mišljenja in vesti, kar z drugimi besedami pomeni, da se otrok o svojem prepričanju odloča potem, ko odraste. Torej se lahko vsak otrok izpiše iz RKC, seveda takrat, ko dopolni 18 let. Krst dojenčkov pa je seveda stvar staršev. ki imajo pravico svojega otroka vzgajati v skladu s svojim prepričanjem.

Tudi trditev, da Cerkev ne priznava človekovih pravic, je brez osnove. Če bi g. Began pregledal cerkvene dokumente, ki so nastali na podlagi sklepov 2. vatikanskega koncila, bi bržkone ugotovil, da je Cerkev na koncilu dokončno sprejela versko svobodo (kar je pomenilo dokončno odpravo pojma državna religija) ter za izhodišče oznanjanja evangelija postavila človekove pravice. Sicer pa od leta 1990 pa do danes še nisem slišal za kak primer nasilnega pokristjanjevanja v Sloveniji, kar pomeni, da se verska svoboda v glavnem spoštuje.

Gašper Blažič,
Smlednik

Objava: Sobotna priloga Dela, 24.12.1999.

Drugi odmev:

Gospod Vlado Began, univ. dipl. prav. iz Šmarja pri Jelšah, se je oglasil pod tem naslovom v SP Dela (11. tm., str. 30). Nasprotujem njegovemu stališču, da so krsti dojenčkov dejanja, »ki so izraz sužnjelastništva in ne izraz svobode posameznika, ki je Katoliška cerkev očitno sploh ne priznava.

Beganova logika zveni absurdno, kajti po njegovem bi staršem ne bilo treba vprašati dojenčka samo, ali hoče biti krščen, temveč tudi, kakšno ime hoče, ali se hoče učiti materinščine, ali hoče, da ga zdravijo, če bo zbolel, da ga cepijo proti raznim boleznim, pozneje pa celo, ali hoče iti v šolo. Po Beganu bi naj znal dojenček govoriti, racionalno sklepati in pametno odločati o svoji življenjski poti. In kaj bi g. Began storil, če bi imel svojega otroka, pa bi ta namesto slovenščine zahteval kubanščino?

V civiliziranem svetu je splošno znano dejstvo, da za otroke v vseh pogledih odgovarjajo starši ali varuh, da so njihovi zakoniti zastopniki, ne pa da zasužnjijo svoje varovance. To dolžnost in pravico jim daje ustava! Zglede najdemo tudi v živalskem svetu. Za to spoznanje ni potrebna pravna izobrazba, zadošča že, da odpremo oči: treba pa je imeti zdrav razum. Človeštvo živi že tisočletje v skladu s tradicijo, po kateri dajo katoliški starši svoje otroke krstiti.

Na koncu naj omenim, da nič pravniško ne zveni trditev v drugem delu citiranega stavka, po kateri Katoliška cerkev očitno ne priznava svobode posameznika. V pravu je treba dokazati že enostavne trditve, g. Began pa si privošči izreči brez dokazov trditev, ki naj bi imela splošno veljavo!

Ludvik Čanžek,
Ljubljana

Objava: Sobotna priloga Dela, 18.12.1999.

Moj odgovor obema:

G. Ludvik Čanžek in g. Gašper Blažič sta se odzvala na moje pismo, ki je bilo pod gornjim naslovom objavljeno v PP-29 dne 12.12.1999. Na njune bistvene navedbe odgovarjam v nadaljevanju.

G. Blažič pravi, da je zmotna ugotovitev, da ustavna spornost sporazuma med RS in Svetim sedežem velja za sporazum kot celoto. RS lahko sklene s Svetim sedežem mednarodni sporazum npr. o transportu, saj je Sveti sedež subjekt mednarodnega prava, ne more pa, seveda po mojem mnenju, sklepati z njim mednarodnega sporazuma, ki bi imel versko vsebino. Če je vera zasebna stvar posameznika, ali se lahko o tem sklepa mednarodni sporazum? Dejstvo, da imajo nekatere države sklenjene s Svetim sedežem bistveno bolj obširne sporazume, kot je slovenski, čeprav imajo prav tako predpisano ločitev verskih skupnosti od države, sploh ni bistveno, saj v Sloveniji velja ustava RS in ne ureditve drugih držav. Seveda si vsakdo lahko predstavlja načelo ločenosti po svoje, vendar pa je bistveno to, kar izhaja iz ustave. In iz nje izhaja, da je ločenost samo ena in ta je absolutna. Če obstaja ločenost, ali se odnos države in verskih skupnosti ne določi, seveda v skladu z ustavo, enostransko z zakonom države? Vse verske skupnosti v Sloveniji imajo potem status pravnih oseb civilnega prava, s katerimi ni mogoče sklepati mednarodnih sporazumov, kar velja tudi za Sveti sedež, ki je po svoji vsebini verska organizacija in ima zato kot del Katoliške cerkve v Sloveniji v verskem pogledu status pravne osebe civilnega prava. Tudi enakopravnost verskih skupnosti je samo ena. Ne gre za formalno ali materialno enakopravnost, gre za absolutno enakopravnost in načelo sorazmernosti nima opore v ustavi. V ustavi ne piše, da bi se verske skupnosti medsebojno primerjale npr. glede na število članov in da bi lahko tiste verske skupnosti, ki imajo več članov, imele tudi večje pravice. Znano pa je tudi, da po pravnem redu RS članstvo niti ni pogoj ustanovitve ali delovanja verske skupnosti. Kako bi bila potem sploh mogoča takšna primerjava?

Kar se tiče krsta dojenčkov, pa je g. Blažič zapisal zelo pomembno ugotovitev, ki izhaja iz ustavnih določb, in sicer, da se otrok o svojem prepričanju odloča potem, ko odraste. Če se o izstopu iz RKC odloči, ko odraste oz. dopolni 18 let, kot piše g. Blažič, je torej tudi jasno, da se lahko o svojem vstopu v RKC odloči šele takrat, ko odraste. Zelo čudno bi bilo, da bi veljala različna pravila glede vstopa in glede izstopa v RKC. In ne samo čudno, bilo bi tudi v nasprotju z ustavo, saj mora imeti verska svoboda posameznika, konkretno dojenčka, prednost pred pravico staršev, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko vzgojo. Sicer pa, ali je pri starosti “nič” sploh možna verska vzgoja? Če bi imela pravica staršev prednost pred versko svobodo dojenčka, ali ne bi to pomenilo, da so dojenčki last staršev in da jih lahko ti uporabijo za dosego svojih verskih ali drugih ciljev. Dojenčki bi tako postali objekt, kar bi bilo zanje poniževalno in bi s tem izgubili svoje osebno dostojanstvo, ki jim jo pa garantira ustava v 34. členu. Ali je mogoče izvrševati versko svobodo po zastopniku, npr. varuhu ali starših? To bi bilo skrajno čudno. Ker se krst, po nauku RKC, ne da izbrisati, pa je še vprašanje, ali je sploh mogoč izstop iz te organizacije? Enkrat krščen, do konca življenja vernik RKC? Dojenček bo torej uresničil svojo versko svobodo, ko bo odrastel in se svobodno odločil npr. za krst ali kaj drugega. To izhaja ne samo iz ustave, temveč tudi iz Svetega pisma, saj v Matejevem evangeliju piše (28,19), da je Jezus rekel, da je potrebno učiti in šele na to krstiti. Krst dojenčkov tako ni v nasprotju samo z ustavo RS, temveč tudi z Jezusovim naukom. In tisti, ki dela v nasprotju z Jezusovim naukom, dela za …!

G. Čanžek tudi piše, daje v pravu potrebno dokazati že enostavne trditve in da sem si privoščil izreči brez dokazov trditev, ki naj bi imela splošno veljavo, ko sem zapisal, da Katoliška cerkev ne priznava svobode posameznika. Če nekdo nekoga kaznuje, ker ta ravna tako, kot njemu ni po volji, ali mu potem priznava svobodo? In Zakonik cerkvenega prava vsebuje obsežno poglavje o kaznivih dejanjih in kaznih; da sploh ne omenjam razna izobčenja, ki so še danes veljavna kot npr.: “Kdor trdi, da v rimski Cerkvi, ki je mati in učiteljica vseh cerkva, ni pravega nauka o zakramentu krsta, bodi izobčen.” (Tridentinski vesoljni cerkveni zbor, 1547). Glede verske svobode je potrebno pogledati isti zakonik, ki med drugimi določa v kanonu 867: “Starši so dolžni poskrbeti, da bodo otroci krščeni v prvih tednih.če je otrok v smrtni nevarnosti, ga je treba krstiti brez odlašanja.” In kanon 868: “… otroka katoliških in tudi nekatoliških staršev je v smrtni nevarnosti dopustno krstiti, celo proti volji staršev.” Kje je tu verska svoboda tistega, ki je krščen kot dojenček? Ali ni bil zakonik dan v letu 1983? Kdaj pa je bil 2. vatikanski koncil?

In za konec. Če starši resnično ljubijo svojega dojenčka, ali ga potem dajo krstiti in mu s tem naložijo velike dolžnosti ali kot piše v Katekizmu katoliške cerkve (str. 342): “Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi … Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušal ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.”? In če starši resnično ljubijo svojega dojenčka, ali ga dajo krstiti – krst namreč napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v kat. katekizmu na strani 341. Dojenček torej ni več subjekt oz. človek, temveč stvar. Ta pa je predmet lastninske pravice. In če je dojenček s krstom brez svojega soglasja vržen v RKC in je zaradi neizbrisljivosti krsta njen vernik do svoje smrti, kaj je potem v razmerju do RKC? Svoboden subjekt ali kaj drugega?

Objava: Sobotna priloga Dela, 8.1.2000.