Vodja tiskovnega urada SŠK je v odgovoru na pismo g. Antona Podgorška, objavljenega pod gornjim naslovom, med drugim zapisal, da papež ne zagovarja smrtne kazni, kar je razvidno iz enciklike Evangelium vitae (1995) (št. 56).

Ali papež zagovarja smrtno kazen ali ne, je razvidno tudi iz Katekizma katoliške cerkve, ki ga je sedanji papež potrdil 25.6.1992. V katekizmu namreč piše, daje katekizem veljavno in zakonito orodje v službi cerkvenega občestva, papež pa prosi pastirje Cerkve in vernike, da sprejmejo katekizem v duhu občestva in ga marljivo uporabljajo v izpolnjevanju svojega poslanstva oznanjevati vero (str. 13 in 14 slovenske izdaje iz leta 1993). Citat iz katekizma: »Varovanje skupnega blagra družbe zahteva, da napadalcu onemogočimo, da bi škodoval. Na tej podlagi je prišlo do spoznanja, da ima zakonita javna oblast pravico in dolžnost, da strogo nastopa z ustreznimi kaznimi, v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen … Tradicionalni nauk Cerkve upošteva stvarne pogoje za skupni blagor in dejanska sredstva za ohranjanje javnega reda in varnosti oseb. Kolikor za obrambo človeških življenj pred napadalcem in za zaščito javnega reda zadostujejo druga sredstva kakor pa je smrtna kazen in vojaške operacije, je treba dati prednost nekrvavim ukrepom…« (str. 567, 568). Ali ni iz tega citata je jasno razvidno, da RKC zagovarja smrtno kazen v določenih primerih?

Če nauk RKC zagovarja smrtno kazen v določenih primerih, ali je potem papež, če je proti smrtni kazni, tudi proti katoliškemu nauku v tem delu oz. delu katekizmu, ki ga je sam potrdil? Če je temu tako, ali je spremenil katekizem? Če ga ni, ali potem velja, da tudi papež zagovarja smrtno kazen?

In še en citat iz dela, ki gaje potrdil papež: »Sveto pismo natančneje opredeljuje prepoved pete zapovedi: ‘Nedolžnega in pravičnega ne ubijaj’« (citirani katekizem str. 566). Ali torej papež pravi, da je potrebno vse dolžne in nepravične ubiti? Jih torej kaznovati s smrtno kaznijo?

Objava. Sobotna priloga Dela, 6.11.1999.

Osnovni tekst:

V zvezi s sestavkom diplomiranega pravnika Antona Podgorška, ki vsebuje veliko spornih trditev, mora Tiskovni urad SŠK opozoriti vsaj na dve povsem neresnični in močno zavajajoči trditvi.

Prva zadeva stališče papeža Janeza Pavla II. do smrtne kazni. Očita mu, da zagovarja smrtno kazen. To ni res, kar je jasno razviIdno iz enciklike Evangelium vitae (1995) (št. 56).

Druga zadeva vodstvo Cerkve v Sloveniji, ki mu pripisuje, da zahteva obvezen verouk v šolah. Vodstvo Katoliške cerkve v Sloveniji ni nikoli zahtevalo uvedbe verouka v javne šole, še manj pa, da bi to bil obvezen predmet. Kaj menijo o tem slovenski škofje, pa je jasno razvidno iz Pastirskega pisma slovenskih škofov, ki je bilo prebrano vsem vernikom pri nedeljski maši 13. septembra 1998.

Končno je treba omeniti še njegovo oporekanje pristojnosti vlade Republike Slovenije, da sklepa mednarodni dogovor s Svetim sedežem. Vprašanje sklepanja mednarodnih pogodb ureja zakon o zunanjih zadevah (Ur. list RS 1991, št. 1, čl. 58-64). Pogajanja med našo državo in Svetim sedežem potekajo v skladu s tem zakonom.

dr. Janez Gril,
vodja tiskovnega urada SŠK

Objava: Sobotna priloga Dela, 30.10.1999.

Zanimiv odziv na besede dr. Grila:

Dr. Janez Gril, vodja tiskovnega urada Slovenske škofovske konference, je 30. oktobra v tej rubriki ob sestavku Antona Podgorška opozoril »na dve povsem neresnični in močno zavajajoči trditvi«, od katerih v zvezi s prvo, namreč stališčem papeža Janeza Pavla II. do smrtne kazni, pravi: »Očita mu (namrečPodgoršek papežu, P. W.), da zagovarja smrtno kazen. To ni res, kar je jasno razvidno iz enciklike Evangelium vitae (1995) (št. 56).«

Očitno dr. Gril ni seznanjen s papeževimi dokumenti ali pa govori v nasprotju z osmo Božjo zapovedjo (»Ne pričaj po krivem«), sicer Podgoršku ne bi očital neresnice. V Katekizmu katoliške cerkve, ki ga je leta 1992 podpisal papež Janez Pavel II. in ki ga je v slovenščini leta 1993 izdal nihče drug kot Slovenska škofovska konferenca, v členu 2266 namreč piše: »Varovanje skupnega blagra države zahteva, da napadalcu onemogočimo, da bi škodoval. Na tej podlagi je prišlo do spoznanja, da ima zakonita javna oblast pravico in dolžnost, da strogo nastopa z ustreznimi kaznimi, v skrajno težkih primerih ni izvzeta tudi smrtna kazen.«

V slovenskem (nekolikanj lesenem) prevodu okrožnice Evangelij življenja – dr. Grila je najbrž zaneslo, ker je očitno imel pred seboj njeno latinsko besedilo – pa piše: »Jasno je, da morata biti prav za dosego teh ciljev (tj. namen oblasti, da brani javni red in varnost oseb, P. W.) višina in vrsta kazni pazljivo odmerjeni in določeni. Ne sme priti za krivca do skrajne mere, namreč do smrtne kazni, razen v primerih absolutne nujnosti, kadar namreč obramba družbe drugače ne bi bila možna. Danes pa so zaradi vedno bolj primerne organizacije kazenske institucije taki primeri zelo redki ali pa jih, praktično sploh ni« (Janez Pavel II., okrožnica Evangelij življenja, Ljubljana: Družina, 1995 (Cerkveni dokumenti 60), št. 56, str. 61)

V »skrajnih primerih«, kar je sorazmerno raztegljiv pojem, »ima zakonita javna oblast pravico in dolžnost«, da uporabi proti nasprotnikom tudi smrtno kazen. In kakor hitro se ob papeževem načelnem odklanjanju smrtne kazni pojavi beseda razen, je to za oblastnike razpoka, ki jim izvrševanje smrtne kazni omogoča in ga v zanje nevarnih razmerah (kot so kake komunistične prekucije) celo spodbuja. Čilski diktator Augusto Pinochet Egarte recimo ali kaki oblastniški ubijalci iz Argentine lahko torej s krvavimi rokami kažejo na člen 2266 katekizma in na številko 56 papeževe okrožnice Evangelij življenja, saj jim je bil z njima iz Vatikana dan tako rekoč odpustek za umore, ki so jih zagrešili kot zvesti otroci katoliške cerkve, ko so izpolnjevali svojo dolžnost, da branijo »javni red in varnost oseb«. Zato si bo Vatikan seveda goreče prizadeval za Pinochetovo vrnitev iz Velike Britanije v Čile in torej za to, da ga ne bi doletela pravična kazen za zagrešene politične umore. Najbrž pa se na katekizem v tem pogledu ne morejo sklicevati nekatoliški morilski samodržci. Vatikansko licemerstvo, svetohlinstvo ali kaj tretjega? Vsekakor snov za kako brezjansko pridigo.

Pri splavu je papež brezpogojno za življenje, pri varovanju »skupnega blagra države« pa (če-ne-gre-drugače) tudi za smrtno kazen, da bi zaščitil oblastniške kolege. V taki kolobociji nasprotujočih si načel je lahko biti nezmotljiv: nekaj od vsega bo že prav. Nerodno je le, da hoče biti dr. Gril kljub črnemu na belem bolj papeški od papeža.

Peter Weiss,
Ljubljana, Črnuče

Objava: Sobotna priloga Dela, 6.11.1999.