Čeprav že od leta 1999 obstaja zakon o zaščiti živali, je položaj živali v Sloveniji na mnogo področjih še naprej brezupen. Na stotisoče živali je pobitih v gozdovih in na poljih, na milijone živali je umorjenih v klavnicah, tisoče živali je mučenih in pobitih v znanstvenih poskusih. Nehumani prevozi živali se nadaljujejo. V samostojni Sloveniji je bilo v gozdovih in na poljih pobitih že več kot milijon živali, število pobitih živali v klavnicah pa se je v samostojni Sloveniji povzpelo že na neverjetnih več sto milijonov. Mučenje živali na takšne ali drugačne načine se nadaljuje, čeprav ustava tega ne dopušča.

Da bi se za živali skrajno slabe razmere spremenile, bi bilo treba varstvo živali zasidrati neposredno v ustavi in živalim priznati njihove lastne pravice, saj jih zdaj nimajo. Po slovenskem pravu so živali namreč premične stvari. Živalim bi bilo treba priznati pravico do njihovega dostojanstva, ki bi jih obvarovalo pred zlorabami v poskusih. Nadalje jim je treba zagotoviti pravico od vrsti primernega življenja in pravico do življenja, ki je osnovna pravica in sama po sebi pripada vsem živim bitjem, tako tudi živalim. Zaščita živali in priznanje pravic živalim sta torej zaradi njih samih, zaradi njihove lastne vrednosti in seveda zaradi varnosti pred egoističnim človekom. V ustavo bi tako lahko zapisali: “Vsaka žival ima pravico do dostojanstva in življenja ustrezno svoji vrsti, kar se lahko omeji ali odvzame samo iz nujnih razlogov javnega interesa v okviru zakona.“ Ker pa živali seveda same ne morejo skrbeti za svoje pravice, bi za uresničevanje skrbel poseben organ, katerega položaj bi uredil zakon. Ta organ bi v imenu živali izpeljal ustrezne pravne postopke, če bi bile njihove pravice kršene.

Mnogi ljudje, predvsem mladi, že imajo v zavesti, da živalim pripadajo pravice. Zato je zdaj pravi čas, da se te pravice tudi zapišejo – najbolje v ustavi.

Objava: 7dni, 13.12.2006.