Nekaj misli o katoliškem krstu dojenčkov

Katoliški krst dojenčkov je v Sloveniji precej reden pojav. Mnogi starši dajo otroka krstiti, ne da bi se vprašali, kaj krst sploh je. Zdi se jim nekaj običajnega, nekaj, kar je v skladu s tradicijo. Starši večinoma ne razmišljajo o tem, ali je v otrokovo korist, niti ne razmišljajo o tem, ali je v skladu z ustavo. Krst je med drugim lahko začetek tudi verske vzgoje oz. s krstom se denimo vstopi v Katoliško cerkev (KC).

Ustava v 41. členu govori o svobodi vesti. Med drugim določa, da je izpovedovanje vere v zasebnem in javnem življenju svobodno in da se ni nihče dolžan opredeliti glede svojega verskega prepričanja. Nadalje določa, da imajo starši pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo ter da mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja.

Mnogi menijo, da lahko starši versko vzgajajo svoje otroke v celoti v skladu s svojim prepričanjem. Takšno stališče je sporno, saj je v že omenjenem 41. členu ustave zelo jasno zapisano, da mora biti usmerjanje otrok glede verske vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti in verske opredelitve. To pa pomeni, da pravica staršev do verske vzgoje po njihovem prepričanju ni “absolutna”, temveč morajo pri tem upoštevati otrokovo starost, zrelost, njegovo svobodo vesti in versko opredelitev.

Ali starši spoštujejo dojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včle(a)nijo v KC?

Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke oz. dojenčke, kar glede teh izrecno izhaja iz drugega stavka zadnjega odstavka 41. člena, kjer je zapisano, da mora biti usmerjanje otrok v skladu tudi z otrokovo svobodo ve^ti in verske opredelitve. To pa v bistvu pomeni, da je otrok tisti, ki odloča o svoji veri in o članstvu v verski skupnosti. Otroci namreč ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode
vesti, saj bi bilo to v nasprotju s 16. členom ustave, kjer je določeno, da se pravice iz 41. člena ne morejo odvzeti ali omejiti niti v vojnem ali izrednem stanju, in seveda z že omenjenim delom zadnjega stavka v tretjem odstavku 41. člena.

Iz vsega tega je mogoče tudi zaključiti, da volja staršev ne more nadomestiti volje otrok glede verske svobode oz. odločitve o vstopu v neko versko skupnost ali o krstu; starši lahko v smislu tretjega odstavka 41. člena ustave otroku, vsaj po mojem mnenju, le ponudijo, seveda ob upoštevanju otrokove zrelosti in starosti, določeno vero oz. versko skupnost, otrok pa je tisti, ki se bo odločil.

Ker dojenček po naravi stvari še ne more izjaviti svoje volje glede verske vzgoje, je treba s to vzgojo počakati. Tako je seveda treba počakati tudi z morebitnim krstom oz. včlenitvijo v KC, dokler otrok ne doseže starosti in zrelosti, ko lahko dojame7, kaj zanj pomeni vstop, in ko da svojo privolitev. Njegova verska svoboda, ki vključuje tudi svobodo izbire verske skupnosti in ki mu pripada od trenutka rojstva, v tem času “miruje”. Otrok jo začne uživati oz. izvrševati, ko doseže starost in zrelost, ko se lahko svobodno in odgovorno, zavedajoč se vseh posledic, odloči. Ne gre namreč pozabiti, da ima krst za krščenca tudi mnoge drastične dolžnosti, kot to izhaja iz Katekizma katoliške cerkve (KKC).

Tudi iz zakona o pravnem položaju verskih skupnosti v Sloveniji je po moji sodbi mogoče zaključiti, da imajo otroci svobodo verske opredelitve in da ta oz. njeno izvrševanje ni preneseno na starše v tem smislu, da bi ti samostojno odločali o krstu. Starši tako po mojem mnenju nimajo pravice, da bi dojenčka včle(a)nili v KC brez svobodne privolitve dojenčka oz. otroka. Ker pa dojenček po naravi stvari ne more dati svojega privoljenja za vstop v KC oz. za krst, je ta v nasprotju z 41. členom ustave, saj zanj niso izpolnjeni pogoji iz tega člena. Ne glede na to, da je krst dojenčkov v nasprotju z ustavo, pa Katoliška cerkev še naprej opravlja te krste, pa čeprav mora tudi ona delovati v skladu z ustavo. Tako bi za krst morala imeti, glede na to, da ima tudi dojenček pravico do verske samoopredelitve, še privolitev dojenčka, in ne samo staršev. In ker tega niti ne more imeti, krstov dojenčkov ne bi smelo biti.

Krščen dojenček lahko, ko odraste, izstopi iz KC. Vendar pa izstop, po nauku KC, ni celovit, temveč le formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Po katoliškem nauku namreč tudi po formalnem izstopu veže krščenca na KC notranja zakramentalna pripadnost, in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz. ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa iz KC sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Torej se je mogoče celo vprašati, ali ni krščenec v bistvu izgubil svoje verske svobode, saj je ne glede na izstop, v bistvu še vedno, seveda po nauku te cerkve, njen pripadnik? Po katoliškem nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej kdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Absurdno.

Ali gre za suženjstvo, vsaj v duhovnem smislu? In če denimo neka organizacija zahteva kot pogoj članstva celovit izstop iz KC (torej tudi prenehanje zakramentalne pripadnosti), je krščen-cu članstvo v njej onemogočeno. Ali ni krščencu tako protiustavno omejena tudi ustavna pravica do združevanja? Kaj vse potegne za sabo krst dojenčka! Tudi ni treba pozabiti, da tistega, ki izstopi iz KC, zadene izobčenje, to pa je najhujša cerkvena kazen! Tisti, ki ni nikoli prostovoljno vstopil v KC, je kaznovan, ker je izstopil iz nje in pri tem le uporabil versko svobodo, ki mu jo priznava ustava. Nerazumljivo. Tudi ne gre pozabiti dolžnosti, ki jo ima vsak vernik oz. krščenec, in sicer da si mora prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh mestih (kanon 211 zakonika cerkvenega prava).

Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva. Postavi se vprašanje, kaj je ostalo od dojenčkovega dostojanstva, če je pri krstu postal stvar, saj krst napravi iz novo-krščenca novo stvar, kot to izhaja iz KKC. Dojenček torej postane nova stvar in ta je predmet lastninske pravice. Dojenček postane v bistvu predmet lastninske pravice in lastnik je, vsaj v duhovnem smislu, seveda KC, saj uči, da krščenec ne pripada več sebi, temveč je postal njen ud.

Kaj je še ostalo od dojenčkovega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati, saj je to dolžnost, ki se pridobi s krstom? Krščen predsednik neke vlade mora tako, po katoliškem nauku, ubogati cerkvene predstojnike in se jim podrejati. Kdo potem vlada v tej državi? Ni pozabiti, da kanon 211 velja tudi v tem primeru! Ali je krščeni šef generalštaba dolžan ubogati vojaškega kurata?

Ali se krst dojenčkov ne pokaže torej kot dejanje, ki tem otrokom jemlje ne samo njihovih z ustavo varovanih pravic (svoboda vesti, osebno dostojanstvo …), temveč celo posega, in to brez njihovega dovoljenja, v njihovo
duševnost, saj jim v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Že majhni otroci, ki še niso razvili svobodne volje in se zato tudi ne morejo sami odločati, postanejo s krstom “prisilno” člani KC in so tako pripravljeni za obiskovanje cerkvenih ritualov. Ali niso dojenčki žrtve cerkve? In seveda države, ki bi morala po ustavi zavarovati dojenčke pred vsako zlorabo oz. nasiljem, pa tega ne stori! Zakaj niti ne opozori KC vsaj na njeno lastno pravilo, da “nikogar ni dovoljeno siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere”.

Objava: Odvetnik, 27/julij 2005.

 

Odmeva:

Ali je krst dojenčkov v Katoliški cerkvi v nasprotju z ustavo?

K pisanju me je spodbudilo razmišljanje Vlada Begana v Odvetniku št. 27/2005, ki si je med drugim postavil tudi zgornje vprašanje. Nanj izrecno odgovarja, da je krst dojenčkov v Katoliški cerkvi v nasprotju z ustavo. Moti ga, da lahko starši z dojenčkom manipulirajo, ko ga dajo krstiti brez njegovega soglasja. V takšnem ravnanju vidi kršitev 41. člena ustave.1

Osebno menim, da je problem preozko zastavljen. Presojati vprašanje krsta zgolj v luči 41. člena ustave lahko pripelje do enostranskih zaključkov. V kontekst razprave bi bilo treba vključiti vsaj še 7. člen ustave, ki določa ločenost države in verskih skupnosti ter njihovo svobodno delovanje, ter zakon o ratifikaciji sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih,2 ki natančneje razmejuje odnos med državo in Cerkvijo (v nadaljevanju sporazum). V zvezi s tem je pomembno tudi pojmovanje krsta kot zakramenta, kakor ga določa Katoliška cerkev.

Po ustavi in sporazumu sta država in Katoliška cerkev, vsaka v svoji ureditvi. neodvisni in samostojni. Katoliška cerkev v RS deluje svobodno po kanonskem pravu, v skladu s pravnim redom RS. Nesporno je. da spada obred krsta v pristojnost Cerkve, saj ga ureja njeno kanonsko pravo, in sicer v Zakoniku cerkvenega prava,3 v kanonih 849-871 (v nadaljevanju ZCP). Pravni red RS instituta krsta ne pozna, zato je nemogoče, da bi država in Cerkev na tem področju “trčili” skupaj. Omenjeno pravno ureditev bi lahko označili za koeksistirajočo.4

Ko omenjamo krst, so za njegovo razlago pristojne kanonske določbe ZCP. Tako kanon 96 določa, da se s krstom človek včleni (ne včlani) v Kristusovo Cerkev. Gre torej za včlenitev in ne za včlanitev, kar ni vseeno. Slovar slovenskega knjižnega jezika5 pojma vsebinsko razlikuje. Pri včlanitvi nekdo postane član kake organizacije, pri včlenitvi pa člen, sestavni del kake celote. Pojem včlenitve tako kaže na večjo, tesnejšo in pristnejšo povezavo s tistimi, s katerimi se povezuje.

Kanon 849 pojem krsta poglablja, razširja in ga imenuje vrata zakramentov; potreben je za zveličanje, ljudi rešuje grehov, preraja jih za božje otroke in jih z neizbrisnim znamenjem, upodobljene Kristusu, včlenja v Cerkev. O zakramentih in zakramentalnih vidikih krsta govorijo kanoni 840-848. Isto tematiko razčlenjuje Katekizem Katoliške cerkve6 (v nadaljevanju KKC) v členih 1212-1274. Bistveno pri tem je, da krst sestavlja skupino treh zakramentov (krst, birma in evharistija), tako imenovanih zakramentov uvajanja, ki so potrebni za popolno uvajanje v krščanstvo (kanon 842).

Zmotno je torej pojmovati krst izolirano, kot vstop ali včlanitev v Cerkev. Krst ima svoj pravi pomen v kontekstu drugih zakramentov, ki so en sam organizem, v katerem ima vsak posamezen zakrament svoje življenjsko mesto (člen 1211 KKC).

Janez Prislan

1. Ur. I. RS. št. 33/91.
2. Ur. I. RS. št. 13/04 – MP. ?t. 4.
3. Zakonik cerkvenega prava, Ljubljana, Družina, 1999.
4. Dr. Miro Cerar. (I)racionalnost modernega prava. Ljubljana, Bonex, 2001.
5. Slovar slovenskega knjižnega jezika. DZS. Ljubljana 1997. str. 1493.
6. Katekizem katoliške Cerkve, Ljubljana, Slovenska škofovska konferenca, 1993.

 

Nekaj misli o katoliškem krstu dojenčkov

Prebral sem članek Vlada Begana Nekaj misli o katoliškem krstu dojenčkov (Odvetnik, št. 27/2005). Kot član Odvetniške zbornice Slovenije sprašujem uredniški odbor revije Odvetnik, ali je članek pomotoma zašel v revijo ali pa ste ga objavili, ne da bi ga bili prebrali. Denimo, da je 85 odstotkov ljudi rimskokatoliške vere: tako pisanje jih je verjetno izjemno globoko užalostilo, hkrati pa se je izjemno zmanjšalo zaupanje v odvetnike.

Zanimivo je, da se takšno pojmovanje krsta, ko gre za nekakšne temelje, začetke uvajanja v krščanstvo, torej šele za začetek nekega procesa rasti, ujema s terminologijo 41. člena ustave, ko govori, da mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve in prepričanja. Oba koeksistirajoča pravna sistema predpostavljata in opredeljujeta dogajanje na verskem področju kot nek proces, neko rast, ki ima nekje svoj začetek. Pri tem se srečujemo s pojmi, ki so bolj opisne narave, in s pogostim izražanjem v prispodobah. Krsta torej ne smemo obravnavati kot vstop v Cerkev, ampak kot začetek nekega uvajanja, usmerjanja, katerega proces še zdaleč ni končan.

ZCP ne vsebuje kanona, ki bi določal oziroma govoril o vstopu v Cerkev, zato tudi ni določb o izstopu iz. Cerkve. V pravno-formalnem smislu se v Cerkev ne vstopa, zato tudi izstopiti iz nje ni mogoče. Za krst. ki ga nekateri obravnavajo kot vstop v Cerkev, kanon 877 določa samo to, da ga mora župnik brez odlašanja vpisati v krstno knjigo. S pravnega vidika sc torej dogodek (krst) zgolj evidentira, pismeno zaznamuje. Tega ni mogoče spreminjati, tudi če si kasneje kdo premisli in hoče zanikati obstoj in pomen tega dejstva. Določb, ki bi dovoljevale izbris zaznambe tega dogodka, ZCP ne vsebuje. Glede na to je vprašljivo tudi kakršnokoli drugo vpisovanje v zvezi s krstom, da nekdo npr. ne priznava krsta, kolikor to nima podlage v pristojnih določbah. Izstop iz Cerkve bi lahko razlagali v luči kanonskih določb, ki govorijo o odpadu od vere. Pri slednjem gre za zavrnitev krščanske vere v celoti, ki ima za posledico izobčenje, kar pa je zelo redko.

Zagotovo ima Cerkev svoje razloge, da sc otroci krstijo v prvih tednih po rojstvu (kanon 867). Pri tem gre bolj za teološka kot pravna vprašanja. Po določilu kanonskega prava je mladoletna oseba, to je oseba pred dopolnjenim osemnajstim letom, v izvrševanju svojih pravic podrejena oblasti staršev in varuhov. Če bi čakali do otrokove polnoletnosti, da bi lahko sam odločal oziroma si izbiral vero. ali krst, bi bilo na področju verske in moralne vzgoje že veliko zamujenega. Izgubljenega ne bi bilo mogoče več nadomestiti. Do kdaj čakati z versko vzgojo? Kako bo sploh kdaj otrok o tem zrelo odločal, če s tega področja ne bo imel nobenega znanja? Sicer pa ZCP predvideva situacijo, ko se otrok lahko sam odloči, za katero vero se bo opredelil. Za ta primer kanon 111 ZCP določa, da mora vsak krščenec, ki je dopolnil štirinajsto leto starosti, svobodno izbrati krst v latinski Cerkvi ali v samoupravni Cerkvi drugega obreda; v tem primeru pripada Cerkvi, ki jo je izbral. Do štirinajstega leta je torej otrok, glede izbire vere, krsta, podrejen oblasti staršev. Obstajajo pa tudi izjeme od tega pravila.

S krstom dojenčka njegova usoda nikakor ni zapečatena. Z njim (krstom) so šele izpolnjeni prvi pogoji za začetek vzgoje v krščanski veri, v pravem pomenu besede, z vsemi pravicami in dolžnostmi. Z leti lahko otrok svobodno nadaljuje po poti, ki so mu jo začrtali starši, ali pa se odloči drugače. Pri tem ni nobenih omejitev.

V načelu bi se sicer lahko zahtevalo, da da otrok h krstu svoje soglasje, vendar bi s tem ustvarili nemogočo situacijo. Soočili bi se pravica staršev glede verske in moralne vzgoje svojih otrok ter pravica otroka, da h krstu da svoje soglasje. Katera pravica bi obveljala ob razhajanju?

Govoriti o krstu kot nekakšnem suženjstvu je neutemeljeno, saj ne gre za stvari, ki bi človeka obremenjevale ali mu oteževale življenje, ampak ravno nasprotno. Njihov namen je človeku lajšati težo življenja in ga osvobajati. Kot smo lahko ugotovili, krsta ni mogoče razlagati zgolj na podlagi pravnih določb, ampak tudi v duhovnem smislu, sicer se lahko zapletemo v protislovja in nesmisle. Ob pravilnem pristopu k navedeni problematiki se izkaže, da s krstom otroku niso kršene nobene pravice in da s tem dejanjem dojenčki ne postanejo žrtve nikogar.

Rudi Markovič

Oba odmeva sta bila objavljena v Odvetniku, 28/november 2005.

 

Moj odgovor na oba odmeva:

1.

V obeh odmevih je bilo navedeno, da sta pravni red Republike Slovenije (RS) in Katoliške cerkve (KC) koeksistirajoča. Če se pod pojmom koeksistenca razume ureditev, ki temelji na enakopravnem sodelovanju in nevmešavanju v notranje zadeve obeh sistemov (smiselno po Slovarju slovenskega knjižnega jezika), takšnemu stališču ni mogoče v celoti pritrditi. V RS je v obravnavanem primeru naj višji pravni akt ustava.

Ureditev KC v Sloveniji se mora podrejati ustavi ali pravnemu redu Slovenije, saj imajo pravila KC, tudi denimo zakonik cerkvenega prava (ZCP), značaj internih aktov (kot npr. statut društva). Zato se pravo RS lahko »vmeša« v pravila ali delovanje KC, nasprotno seveda ne velja, saj so ta pravila brez »državnega značaja«. Zato mora RS intervenirati tam, kjer ugotovi, da pravila KC nasprotujejo pravnemu redu RS, seveda to velja tudi za delovanje KC. Vsega tega ne more spremeniti niti dejstvo, daje bil med RS in Svetim sedežem sklenjen sporazum o pravnih vprašanjih, ki natančneje razmejuje odnos med RS in KC. Njegova pravna veljava ni nad ustavo, po drugi strani pa bi bilo mogoče celo reči, da je ta sporazum v nasprotju s 7. členom ustave, saj država takšnih sporazumov z verskimi skupnostmi ne more sklepati, ker je od njih ločena. Seveda velja to tudi v primeru, če ima verska skupnost položaj mednarodnopravnega subjekta, saj je še vedno verska skupnost. Sicer pa načelo ločenosti nima izjem, ta je ali pa je ni, vmesnega stanja ni, niti ni prijazne ali neprijazne ločitve.

2.

Vprašanje je, ali ne gre za izkoriščanje otrok, ti pa po ustavi uživajo posebno varstvo in skrb, zagotovljeno jim je tudi posebno varstvo pred kakršnim koli izkoriščanjem, če se krsti otrok, ki h krstu ni dal svojega soglasja, kot to izhaja iz 41. člena ustave. Seveda velja to tudi za dojenčke, saj imajo tudi ti že od začetka svobodo vesti, kajti otroci (in dojenčki) so samostojni nosilci pravic, kot to izhaja iz ustave in Konvencije ZN o otrokovih pravicah, in niso objekt ali last svojih staršev ali cerkve. To pomeni, da otroci odločajo o svoji verski pripadnosti, tj. odločajo o tem, ali bodo člani kakšne verske skupnosti ali ne. Starši ne morejo uresničevati otrokove svobode vesti. Uresničuje jo otrok sam, ko lahko po naravi stvari to svojo svobodo začne izvrševati. Dokler je ne izvršuje, ta miruje, pri čemer tudi niso dopustna dejanja staršev, ki bi posegala v to svobodo.

3.

V enem od odmevov je navedeno, daje krst zmotno pojmovati ločeno, kot vstop ali včlanitev v Cerkev, da ima krst svoj pravi pomen v kontekstu drugih zakramentov in da lahko vprašanje krsta le v luči 41. člena ustave pripelje do enostranskih sklepanj. V kontekst razprave bi bilo treba vključiti še 7. člen ustave ter zakon o ratifikaciji sporazuma med RS in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki natančneje razmejuje odnos med državo in Cerkvijo, še meni avtor odmeva. Vsekakor je mogoče krst presojati z različnih vidikov, tako tudi z vidika, ki je bil omenjen, tj. v kontekstu drugih zakramentov, mogoče pa gaje presojati le v okviru 41. člena, torej s stališča svobode vesti. Vsekakor pa obravnava krsta dojenčkov v kontekstu svobode vesti zgolj z vidika 41. člena ustave ne more pripeljati do enostranskih ugotovitev, kajti presoja krsta v okviru drugih katoliških zakramentov na svobodo vesti, ki jo vsem ljudem zagotavlja 41. člen ustave, ne more vplivati.

Jasno je, da so pravila KC v zvezi z zakramenti del njenega notranjega prava in ne smejo biti v nasprotju s pravnim redom RS ali ustavo, kot je bilo to že navedeno. Če pravni red RS krsta ne pozna, to ni pomembno in to ne more pomeniti, da krst ni del pravnega sistema RS. Za presojo krsta dojenčkov KC tako velja – gledano z vidika človekovih pravic in svoboščin oziroma kršitve svobode vesti – izključno pravni red RS, in ne pravila KC. Ali ureditvi KC in RS glede krsta »trčita« ali ne, z vidika 41. člena ustave ni pomembno. Tudi dejstvo, da se s krstom človek včleni (ne včlani) v KC ali Kristusovo cerkev, z vidika 41. člena ustave ni pomembno; pomeni pa krst dojenčkov še toliko večjo kršitev svobode vesti, saj zaradi včlenitve oziroma tesnejše in večje povezanosti s »cerkvijo« krščenec sploh ne more več celovito izstopiti iz KC, notranje zakramentalne povezanosti, ki nastane s krstom, se ne da izbrisati, kot to uči KC. Neverjetno je, da nekdo, ki ni nikoli dal soglasja k vstopu v neko organizacijo, iz nje niti ne more (celovito) izstopiti in je očitno »večno« pripadnik te organizacije, seveda po nauku KC.

4.

V enem od odmevov je bilo zapisano, da bi bilo treba krst obravnavati kot začetek nekega uvajanja, usmerjanja, katerega proces še zdaleč ni končan. Tudi tako je mogoče obravnavati krst dojenčkov, vendar pa tudi to ne spremeni dejstva, da mora biti usmerjanje v skladu z 41. členom ustave, kjer je med drugim določeno, da mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Stališče, da je po ZCP otrok do 14. leta glede izbire vere, krsta praviloma podrejen oblasti staršev in varuhov, kot to izhaja iz enega odmeva, je po mojem mnenju v nasprotju z 41. členom ustave, ki tudi otrokom jamči svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja, kar jasno pomeni, da ima otrok že pred štirinajstim letom starosti pravico, da odloča o svoji veri. V istem odmevu je bilo še zapisano, da bi se v načelu sicer lahko zahtevalo, da da otrok h krstu svoje soglasje, vendar bi s tem ustvarili nemogočo situacijo. Soočili bi se pravica staršev glede verske in moralne vzgoje svojih otrok ter pravica otroka, da h krstu da svoje soglasje.

Ob 41. členu ustave, ki v tretjem odstavku otroku priznava njegovo svobodo verske opredelitve, je treba omeniti tudi dejstvo, da je pravica staršev do vzgoje svojih otrok omejena s koristmi otroka (54. člen ustave) in je zato jasno, katera pravica prevlada, če vemo, kaj pomeni krst in katere dolžnosti prinese. Po Katekizmu katoliške cerkve se mora denimo krščenec podrejati drugim in ubogati cerkvene dostojanstvenike – s krstom se torej dobijo tudi dolžnosti. Za sprejem dolžnosti pa mora v demokratični državi, kadar seveda ne gre za dolžnosti v okviru državnega prava, obstajati svobodna privolitev. Ker tega pri krstu dojenčkov ni, je jasno, da je zelo sporne, ali je s tega zornega kota krst v dobro otrok.

5.

Za konec: Kaj pomeni dejstvo, da starši s krstom svojemu otroku brez njegove privolitve naložijo velike dolžnosti in celo dovolijo, da se mu pri tem v dušo vtisne neizbrisno znamenje, kot to pravi KC? Pri krstu dojenčkov gre očitno tudi za grob poseg v duševnost brez osebne privolitve, kar je samo po sebi nekaj neverjetnega. In ko marsikateri otrok v odrasli dobi formalno izstopi iz KC, ga ta izobči in ga tako zaznamuje kot drugorazrednega človeka. Bi obstajale pedofilske afere klerikov, če ne bi bilo krsta dojenčkov? Verjetno bi jih bilo bistveno manj. In mnogi otroci imajo zaradi spolnih zlorab klerikov uničeno življenje. Tako je mogoče v mnogih primerih krst prva stopnica k zlorabi otrok.

Objava: Odvetnik, 30/marec 2006.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post