Zaščita živali kot del družbene odgovornosti

V sodobni družbi se vedno bolj krepi zavest o družbeni odgovornosti. Krepi se zavedanje, da lahko samo odgovorno ravnanje do narave in ljudi oz. celotne družbe, in to vseh segmentov v družbi, vodi v nadaljnji pozitivni razvoj. Vsakdo mora prevzeti svoj del odgovornosti za družbo in okolje, saj le tako lahko pride do usklajenega ravnanja brez škodljivih posledic ali s čim manjšimi. Zato so se začele pojavljati in tudi kodificirati ideje o družbeni odgovornosti.

Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) je razvila standard s smernicami za družbeno odgovornost ISO 26000, ki je že prišel v Slovenijo. V okviru tega standarda sta tudi področji okolja in etičnega ravnanja, ki sta zelo pomembni, saj je danes okolje zelo onesnaženo, že skoraj uničeno, vedno bolj pa se razraščajo tudi razna neetična dejanja, še posebej na področju narave, kamor spadajo tudi živali.

V okviru vsega tega ima posebno vlogo tudi človekov odnos do živali, ki postaja, globalno gledano, vedno slabši, kar ne vpliva samo na same živali, temveč tudi na okolje in ljudi. Še posebno negativno vlogo v vsem tem ima masovna živinoreja, za katero je dokazano, da je zelo škodljiva za okolje, s svojimi toplogrednimi plini predstavlja enega največjih uničevalcev podnebja, produkt masovne živinoreje, to je meso, vključno z ostalimi produkti živalskega izvora, pa povzroča civilizacijske bolezni, ki so v vedno večjem porastu in zaradi katerih po svetu umira desetine milijonov ljudi letno. Seveda pa je živinoreja najhujša za same živali, ki trpijo in v grozljivih mukah umirajo v klavnicah. Za prehrano ljudi po svetu letno pobijejo okoli 50 milijard živali (brez rib), v Sloveniji pa okoli 30 milijonov. Smiselno podobno je pri lovu. Čeprav lovci in država trdita, da je lov potreben zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja, je resnica ravno obratna: lov uničuje naravno ravnovesje in okolje. Znanstveno dokazano namreč je, da se v principu zaradi lova povečuje število živali, saj se vrsta, ki se zaradi lova čuti ogroženo, brani in sicer tako, da se rodi več mladičev, več jih preživi, samice pa so prej spolno zrele. Narava ima v sebi vse mehanizme, s katerimi lahko uravnava oz. uravnovesi število živali na nekem območju. Tudi na urbanih območjih, glede katerih lovci trdijo, da zaradi človekovih posegov narava ne more več vzpostaviti ravnovesja – to pa seveda lahko to naredijo oni. Lovce je npr. demantiral švicarski kanton Ženeva, urbano področje, kjer ni splošnega lova že več kot trideset let, naravno ravnovesje pa je vzpostavljeno, tudi škode so primerljive z drugimi švicarskimi kantoni. Lov je tako nepotreben in škodljiv ter pomeni vojno proti živalim, v kateri letno umre desetine milijonov nedolžnih živali, v Sloveniji pa preko 100.000. Jasno je, da masovna živinoreja in lov z etičnimi načeli nimata nič skupnega. Človek lahko brez njiju živi brez težav, pa še mnogo bolje mu bo šlo kot sedaj. Zato je nujno potrebno, da se zaščita živali uvrsti v standard družbene odgovornosti na področju okolja in etičnega ravnanja.

Uvrstitev zaščite živali v ta standard bi bila zelo pomembna poteza v smeri izboljšanja stanja v naravi in družbi. Človeštvo s tem veliko pridobi, tako v fizičnem kot tudi duhovnem smislu: izboljšanje okolja in etike do živali, kjer bi moralo biti osnova ravnanja zlato pravilo: torej, kar ne želiš, da ti drugi ne storijo, ne stori ti njim. Kaj pa izgubi? Ničesar oz. samo negativno. Zaščita živali je v javnem interesu, saj jo ureja Zakon o zaščiti živali, svoje temelje pa ima v slovenski ustavi, ki v 72. členu določa, da zaščito živali pred mučenjem ureja zakon. To pa je Zakon o zaščiti živali, ki v prvem členu določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. To je še dodaten argument za uvrstitev zaščite živali v standard družbene odgovornosti. Kdo bi moral biti prvi na potezi? Država!

Objava: 7dni, 11.4.2012.

Share This Post