Stroj ali živo bitje

Cerkveni učitelj Tomaž Akvinski je v 13. stoletju zanikal, da bi živali imele dušo, filozof Descartes pa je v 17. stoletju to povzel in označil živali za stroje. Te po njegovem tako niso nič drugega kakor avtomati, primerjal jih je celo z urnim mehanizmom. In ko so poskusne živali ječale od bolečin, je Descartes njihovo ječanje primerjal s škripanjem stroja. Miselnost, da so živali »stroji ali stvari«, v zdajšnji družbi še vedno prevladuje, čeprav smo že v 21. stoletju. Tudi predpisi obravnavajo živali bolj ali manj kot nekakšne stroje.

Ali je mogoče živali primerjati s stroji, pa čeprav s stroji posebne vrste? Razumljivo je, da ne. Kdor pogleda živalim v oči, kdor ima srce, ve, da živali niso stroji. Da živali niso stroji, vedno bolj dokazuje tudi znanost. Tako so znanstveniki ugotovili marsikaj zanimivega, na primer, da so giboni razvili pojočo govorico, s katero opozarjajo drug drugega na nevarnost, in zato takoj natančno vedo, kaj jim grozi, da kokoši razločujejo dobro in slabo hrano ter s kokodakanjem vrstnicam sporočijo, da so našle zrno. Sposobne pa so tudi razumeti, da predmet, ki ga odvzamemo in skrijemo, še vedno obstaja – to se pravi, da so sposobne dojeti več kakor majhni otroci; da se ptice, podobno kot opice, med seboj obveščajo o nahajališčih hrane, da se sloni, šimpanzi in delfini prepoznajo v ogledalu … Neka vrana je celo zvila žico in iz posode potegnila vrečico s hrano, druga pa je s trosenjem kruha v vodo lovila ribe. Ornitologi so z več poskusi ugotovili, da vrana po izkušnji srečanja z lovcem, v človeku, ki na primer dvigne palico in pomeri, prepozna nevarnost. Nekatere afriške papige so bistre kakor petletni otroci – to so dokazali na univerzi v Arizoni. Papiga Alex je obvladala sto besed, spontano jih je kombinirala in celo oblikovala kratke odgovore na vprašanja. Krave pa tudi druge farmske živali, kot so prašiči, koze in kokoši, so sposobne doživljati močna čustva: bolečino, strah in so celo zaskrbljene glede prihodnosti. Krave v čredi navežejo prijateljstvo med dvema ali štirimi živalmi – z njimi preživijo večino svojega časa – in se pogosto med seboj tudi negujejo in ližejo. Raziskovalci na univerzi v Cambridgeu so ugotovili, da lahko ovce prepoznajo petdeset posameznih obrazov ovac in si jih zapomnijo za dve leti, in da imajo raje nasmejane ali sproščene obraze ljudi kakor jezne ali nemirne. Raziskave so pokazale, da ribe pomnijo doživetja do treh let, se učijo, imajo različne značajske osebnosti in občutijo bolečine. Znanstveniki torej dokazujejo, da so živali inteligentna bitja s čustvi in občutki. Ker raziskave še potekajo, bomo verjetno, vsaj za nekatere, priča še osupljivim ugotovitvam. Mogoče imajo živali v sebi celo seme genialnosti.

Čeprav znanstveniki dokazujejo osebnost živali, se pokoli teh nadaljujejo. Človeštvo se je umazalo s krvjo nedolžnih živih bitij. Na desetine milijard živali je vsako leto žrtvovanih – očitno zaradi neinteligentnega, ne samo nemoralnega človeka, seveda pa tudi človeka, ki ima namesto srca kamen. Veliko takšnih ljudi je v strukturah odločanja, ti imajo v rokah škarje in platno, in bi zato morali, če že nimajo srca, glede na čedalje številnejše znanstvene raziskave, ki dokazujejo inteligenco, moralnost, čustvenost in nesebičnost živali, torej njihovo individualno osebnost, obrniti list papirja in preprečiti nesmiselne in za vse izredno škodljive pokole živali. K temu bi seveda pripomogli tudi tisti, ki bi prenehali kupovati živila in predmete živalskega izvora.

Objava: Aura, 279/2012.

Share This Post