Delo, 12.6.2018

Pod zgornjim naslovom je bil objavljen članek, v katerem je bilo navedeno, da bodo v Slovenijo v prihodnjih petih letih ponovno doselili rise, s čimer naj bi preprečili izumrtje teh živali. Projekt doselitve financira evropska komisija, rise pa bodo preselili iz Slovaške in Romunije.

Projekt Life Lynx naj bi bil pozitiven in okoljevarstveno naravnan. Ali je res tako? Del narave so risi. In to tudi risi, ki bodo iz Slovaške in Romunije preseljeni v Slovenijo. Kaj se bo dogajalo z njimi? Sprva jih bodo polovili in uspavali, nato naložili na transportna sredstva in jih odpeljali več 100 ali 1000 kilometrov daleč, kasneje pa jih namestili v ograjen prostor in izpustili v naravo. Kaj bo to pomenilo za rise? Rajsko stanje ali trpljenje? Raj vsekakor ne. Risi bodo pod stresom, v strahu, tudi fizično bodo lahko trpeli. Za rise bo preselitev bolj ali manj travmatična, še posebej tudi zaradi tega, ker bodo odvzeti iz svojega okolja in svojih »družin« ter naseljeni na zanje neznanemu kraju. Ali ne pomeni ta proces mučenja živali v smislu Zakona o zaščiti živali? Mučenje živali po tem zakonu je tudi vsako naklepno ravnanje, ki živali povzroči dalj časa trajajoče ali ponavljajoče se trpljenje, ali škodi njenemu zdravju. Ali ne gre v tem primeru za dalj časa trajajoče trpljenje, saj bo ves proces trajal kar nekaj časa? Nihče ne sme brez utemeljenega razloga živali povzročiti trpljenja (bolečine, strah, poškodbe … čezmerno in nepotrebno vznemirjanje, ki jih povzroči človek), še piše v istem zakonu. Ali obstaja utemeljen razlog za povzročanje trpljenja risom? Malo verjetno!

Od iztrebljanja risov je minilo že mnogo časa, in če bi narava želela rise v Sloveniji, bi za to poskrbela. Pa tega ni storila. Tudi preko preselitve šestih risov iz takratne Češkoslovaške leta 1973 ne, saj so risi v Sloveniji sedaj praktično pred izumrtjem. Če je »volja« narave, da sedaj ali pozneje v Sloveniji ne bo risov, zakaj potem nekateri tega ne sprejmejo? Samo narava je tista, ki ve, katere živali so v nekem trenutku »potrebne« na določenem mestu. Človek tega ne ve, saj gleda samo svoje interese in ne vidi celote. Zato je preselitev risov samovoljni človekov poseg v naravo (tako na strani odlova kot na strani izpusta), ki posega celo v naravno ravnovesje in ima lahko mnoge negativne posledice (povzročanje »škode« s strani risov, jeza oškodovancev zaradi tega, krivolov risov …) Ali je lahko preselitev uspešna, saj je vedno bolj očitno, da samovolja človeka vodi človeštvo v propad. Narava samovolje človeka ne sprejema več in mu jo zato vrača. Očiten dokaz so tudi podnebne spremembe in bolezni zaradi zastrupljene in uničene narave.

Pri doselitvi risov bodo sodelovali tudi lovci. To je zanimivo, saj so ti imeli bolj ali manj glavno besedo pri iztrebljanju risov na začetku 20. stoletja. Zakaj bodo sedaj sodelovali pri tem projektu? Sprva iztrebiš, sedaj doseliš! Kakšen je njihov motiv? Ta izhaja že iz njihove dejavnosti – to pa je lov in s tem tudi ubijanje. Torej, ko bo risov »preveč«, mogoče pa že prej, bodo postali lovska trofeja. Da bi jih pri sodelovanju vodila dobrodelnost ali okoljevarstvena skrb, glede na njihovo ime in dejavnost ni verjetno.

Dokumentarec Risova pot je po navedbi v članku poklon zeleni bratovščini. To je nerazumljivo. Kako se lahko pokloniš nekomu, ki seje strah in trepet v gozdovih in na poljih? In ki na veliko pobija živa bitja ter za sabo pušča potoke krvi? V Sloveniji zelena bratovščina vsako leto ubije približno 100.000 nedolžnih živali, med katerimi je tudi veliko živalskih otrok. In ta bratovščina celo trdi, da je okoljevarstvena! Ali je lahko prelivanje nedolžne krvi okoljevarstveno? Nekoga varuješ tako, da ga ubiješ!? Naravo varuješ tako, da jo uničuješ? Absurdno!

Objava: Sobotna priloga Dela, 7.7.2018.

Odmev:

Za rise lovci in kmetje (ter naravovarstveniki)

Delo, 7. julija

V SP Dela 7. julija 2018 smo med pismi bralcev zasledili pismo g. Vlada Begana, v katerem se sprašuje o smiselnosti reševanja izumirajoče populacije evrazijskega risa v Sloveniji, dobrobiti preseljenih risov ter motivih nekaterih deležnikov za sodelovanje pri naravovarstvenem projektu LIFE Lynx: Reševanje risa v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah pred izumrtjem (www.lifelynx.eu).

Pozdravljamo in delimo avtorjevo skrb za rise, ki jih načrtujemo odloviti v Karpatih (Slovaška in Romunija) ter izpustiti v Sloveniji in na Hrvaškem, s čimer želimo zmanjšati kritično raven parjenja v sorodstvu, ki danes močno ogroža obstoj naše populacije, ki si jo delimo z Italijo, Avstrijo, Hrvaško in BiH. Zato smo v začetnih fazah projekta v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki v svetu pripravili natančne protokole, s katerimi bomo v največji mogoči meri zmanjšali stres za živali med odlovom, transportom in bivanjem v karanteni. Vse faze preselitve bodo potekale v skladu s standardi, ki jih za takšne projekte predpisuje Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN), ki je globalna avtoriteta na področju zaščite narave in prostoživečih živali. Strokovna skupina za prostoživeče vrste mačk znotraj IUCN je s pismom podpore tudi podprla projekt LIFE Lynx in aktivnosti, kijih v njem načrtujemo.

Odlov in preselitev risov bosta vsekakor predstavljala stres za te živali, vendar je to danes žal še zadnja možnost za ohranitev te največje evropske mačke v naših gozdovih. Populacijo namreč močno ogroža visoka stopnja parjenja v sorodstvu, ki jo je povzročil človek in ki je na genetskem nivoju že večja, kot če bi se med seboj parili samo bratje in sestre. Posledice tega se lahko med drugim izražajo v obliki deformacij skeleta, odpovedi srca, poginu mladičev, propadu imunskega sistema in posledičnem hiranju živali. Vključitev 14 na novo doseljenih risov iz Karpatov bo našim risom omogočila parjenje z nesorodnimi vrstniki. S tem se bo zmanjšalo trpljenje posameznih živali zaradi posledic parjenja v sorodstvu, obenem pa pričakujemo, da bo doselitev preprečila izumrtje te vrste v Sloveniji in sosednjih državah.

G. Began je v svojem pismu namignil, da naj bi bilo izumiranje risov v Sloveniji »volja narave«. S tem se nikakor ne moremo strinjati, saj vse študije (tako domače kot tuje) jasno kažejo, da je Slovenija zelo primeren prostor za evrazijskega risa, ki je tukaj živel že tisočletja pred prihodom človeka in nato dolgo obdobje z njim sobival. V resnici so bili negativni vplivi človeka in ne narave tisti, ki so povzročili izumrtje risov pred dobrimi sto leti: prekomerni lov, uničevanje habitata ter pomanjkanja plena. Kasneje so se razmere bistveno spremenile: gozdne površine in populacije plena so se spet povečale, odnos ljudi (tako lovcev kot širše javnosti) pa je postal velikim plenilcem bistveno bolj naklonjen. To je vodilo do tega, da so se v napredno razmišljujočih lovskih krogih v 70. letih prejšnjega stoletja odločili, da risa ponovno naselijo, in dejansko se lahko zahvalimo slovenskim lovcem, da imamo danes risa v tem delu Evrope.

Ponovna naselitev leta 1973 je bila zelo uspešna in populacija se je hitro širila. Vendar zaradi razdrobljenega habitata v sosednjih državah populacija nikoli ni prišla v stik s katero iz sosednjih populacij (npr. švicarske, karpatske, balkanske ali bohemske). To je po mnogih generacijah parjenja sorodnih živali med seboj pripeljalo do že omenjenih zdravstvenih težav. Zato smo se v sodelovanju med strokovnimi, lovskimi in naravovarstvenimi organizacijami v petih državah odločili, da z doselitvijo pomagamo našim risom in obvarujemo populacijo pred izumrtjem. Na dolgi rok pa si želimo vzpostaviti stik s sosednjimi populacijami, tako da bi lahko v prihodnosti genski pretok potekal po naravni poti in umetne preselitve ne bi bile več potrebne za zagotavljanje preživetja te avtohtone in za ekosistem pomembne vrste.

Slovenski del ekipe projekta LIFE Lynx
Miha Krofel, Rok Černe, Judita Malovrh, Aleksandra Majič Skrbinšek, Tomaž Skrbinšek, Urša Marinko, Irena Kavčič, Hubert Potočnik, Ivan Kos, Franc Kljun, Barbara Boljte, Marjeta Konec, Maja Jelenčič, Nina Šivec Novak, Matija Stergar, Matej Bartol in Aleš Pičuli

Objava: Sobotna priloga Dela, 18.8.2018.