V zapisu z naslovom »Pr­vi skupni sestanek komisije za reševanje odprtih vprašanj RKC«, ki je bil objavljen v ča­sniku Dnevnik dne 21. oktobra 1997, je bilo med drugim za­pisano tudi naslednje: »… Do­dajmo še to, da bodo pogovo­ri oziroma pogajanja s Cerkvi­jo še naprej potekali za tesno zaprtimi vrati, saj je zaveza o molčečnosti postala tudi eno od poslovniških določil …«

Za državljane ni toliko po­membno, ali o pogovorih oziroma pogajanjih z državo molči rim­skokatoliška cerkev, to je namreč stvar te cerkve in njenih članov, vsekakor pa je za državljane Re­publike Slovenije pomembno, ali molči o pogajanjih državni organ, ki se dogovarja oziroma poga­ja z RKC. Namreč, državni or­gan, v konkretnem primeru je to vlada Republike Slovenije, je po

24. členu zakona o javnih glasilih dolžan zagotavljati javnost svoje­ga dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij s svojega delovnega področja (ra­zen v zakonsko določenih prime­rih, ki jih pa v časopisnem zapisu ni bilo zaznati). Na kratko, vla­da je dolžna v skladu s citiranim zakonskim določilom posredova­ti javnosti v konkretnem primeru popolne informacije, torej vse in­formacije, in te morajo biti seveda resnične, o skupnem sestanku s predstavniki RKC. Ali je vlada to storila, če bralci iz citiranega zapisa zvemo, da je bilo podano skopo poročilo o sestanku? Mo­ralo pa bi biti popolno! Zaveza o molčečnosti, na katero so pristali predstavniki vlade, je zato v na­sprotju z zakonom ali pa vsaj zelo sporna, smiselno enako velja tudi za poslovnik, v delu, kjer je govor o molčečnosti. Marsikdo pa si bo zastavil ob vsem tem tudi vpraša­nje; Kaj država prikriva z zavezo molčečnosti? Ali prikriva to, kar je za državljane dobro? Za to ni videti razlogov. Ali država oziro­ma vlada pripravlja državljanom slabe stvari, da jih skriva?

Objava: Dnevnik, 31.10.1997.