V Delu (23.12.2021) je bil objavljen članek z naslovom V obravnavi v domovih niso prepoznali diskriminacije. V njem je navedeno, da Ministrstvo za zdravje s priporočilom za pripravo ocen stabilnosti napredovane in neozdravljive kronične bolezni za stanovalce domov za starejše občane (DSO) v prvem valu epidemije ni kršilo prepovedi diskriminacije. Diskriminatorno niso ravnali niti zdravstveni delavci zavodov, ki so delovali na podlagi priporočil ministrstva, še v odločbi ugotavlja zagovornik načela enakosti. S tem se je zagovornik odzval na zapise v medijih, da so v prvem valu korona krize diskriminirali oskrbovance v DSO in jih niso poslali v bolnišnice, čeprav so zaradi okužbe z koronavirusom potrebovali bolnišnično zdravljenje. Toda, ali res ni bilo diskriminacije?

Ali je kdo pričakoval, da bo ministrstvo priznalo pravi namen spornih dokumentov? Mogoče pa je ta namen razviden iz dokumenta Mnenje zdravniškega konzilija o medicinski utemeljenosti sprejema v bolnišnico, ki ravnanje zdravstvenih delavcev zavodov osvetljuje z druge strani. Ta dokument se je v prvem valu (marec 2020) pojavil vsaj v enem izmed domov za starostnike, ki je bil zelo prizadet in v katerem je zaradi okužbe s koronavirusom umrlo zelo veliko oskrbovancev. Iz dokumenta je razvidno, da so za neko starejšo dementno osebo v DSO možnosti za zdravljenje akutne bolezni in da je neutemeljeno dodatno zdravljenje akutne bolezni v bolnišnici, saj se stanje v bolnišnici ne bo izboljšalo. Torej, če se oskrbovancu v DSO razlije slepič, kar je akutna bolezen, ga bodo zdravili kar tam. To menijo trije zdravniki specialisti, ki so podpisali že omenjeno mnenje, dva od tega pa sta iz neke bolnišnice. Ali ni takšno mnenje lahko celo smrtna obsodba, saj v DSO ni mogoče izvajati operacij glede slepiča, če bi bilo potrebno? In seveda tudi strokovna napaka? V bolnišnici bi lahko tako osebo rešili z »levo roko«, v domu pa bo umrla, če bo potrebna operacija, ki je tam verjetno ne morejo izvesti. Omenjena logika velja za vse akutne bolezni, saj te imensko v mnenju niso navedene – v primeru nobene akutne bolezni sprejem v bolnišnico torej ne bi bil utemeljen, ker se stanje v bolnišnici ne bi izboljšalo. Med akutnimi boleznimi ni navedena okužba s koronavirusom, kar je zanimivo, čeprav je bila ta triaža narejena v času prvega vala korona krize in samo zaradi nje. Ali so na ta način hoteli zabrisati sledi svojega »zločina«, kajti če bi pri akutni bolezni izrecno zapisali diagnozo glede koronavirusa, bi bilo to sumljivo. Zanimivo je tudi, da sta dva od omenjenih zdravnikov kasneje zanikala sama sebe in dejala, da bi bil za omenjeno osebo v primeru razlitja slepiča utemeljen sprejem v bolnišnico. Ali tukaj nekaj ne smrdi? Ali ne kaže to na pravi namen triažnih pregledov, ki ga država zanika, »naivni« zagovornik načela enakosti pa ni odkril? In sicer to, kar je pisalo v medijih: da gre za »spiske za odstrel«? Domnevati je še, da so omenjeni konzilijarni zdravniki tudi v drugih primerih ravnali enako in dementnim ljudem, pa še katerim drugim, »odvzeli« možnost zdravljenja akutne bolezni v bolnišnici, čeprav bi bilo to potrebno in bi jih to zdravljenje lahko rešilo.

Zanimivo je še to, zakaj so sploh bili ustanovljeni zdravniški konziliji in poslani v DSO? Ali je bilo to potrebno? Vprašanje, saj so v DSO zdravniki specialisti, ki poznajo oskrbovance domov, imajo njihove zdravstvene kartoteke, na voljo pa so jim tudi podatki zdravstvene nege. Zakaj bi potem potrebovali še neko zunanjo pomoč zdravnikov, ki oskrbovancev ne poznajo in katerih strokovnost je bila, vsaj v opisanem primeru, zelo vprašljiva?

_________________
Objava: Sobotna priloga Dela, 8.1.2022.