Ustava in živali

Slovenska ustava ni pozabila na živali. V svojem 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Če mora zakon zavarovati živali pred mučenjem, to logično pomeni, da mučenje živali po najvišjem pravnem aktu Slovenije, ni dovoljeno. Če ni dovoljeno, kako je mogoče, da Zakon o zaščiti živali evidentno dopušča mučenje živali? Kako je mogoče, da mnogi poskusi na živalih pomenijo grozljivo mučenje živali, mučenje, ki mu ni para med vsemi zlorabami živali? Mučenje živali – del kulturne Slovenije? Očitno je del slovenske kulture tudi mučenje živih bitij, bitij, ki imajo dušo, ki občutijo, ki se veselijo življenja.

Po 5. členu slovenske ustave je država dolžna skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so del naravnega bogastva. Kako je potem mogoče, da lovci pomorijo vsako leto okoli 100 tisoč živali v gozdovih in na poljih? Ali je ta pomor ohranjanje ali uničevanje naravnega bogastva? Država, ki dovoljuje lov, očitno smatra, da je pomor živali ohranjanje naravnega bogastva. Ohranjaš tako, da moriš?! Verjetno bo večina tistih, ki razmišlja logično, rekla, da morjenje ni ohranjanje, temveč uničevanje. Seveda v državi ne vlada logika, temveč interesi!

Po 63. členu ustave je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju. Torej tudi v odnosu do živali. Kako je potem mogoče, da v klavnicah pade pod krvavimi mesarskimi noži vsako leto okoli 25 milijonov prebivalcev Slovenije? Kdor surovo ravna z živaljo ali ji po nepotrebnem povzroča trpljenje, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh mesecev, je zapisano v Kazenskem zakoniku. Kje so pristojni državni organi? Ali so jim oči zalili hektolitri krvi nedolžnih živali?

Ustava ni pozabila na živali, nanje so pozabili politiki. Tudi nanje bo verjetno nekdo pozabil. In to ne samo na volitvah! Kar seješ, to žanješ. Kdaj bomo dobili zakon o zaščiti živali, ki bo živali v resnici ščitil?

Slovenija – Potemkinova vas zaščite živali?

Objava: 7dni, 14.2.2007.

Share This Post