Znano je, da je ljubljanski nadškof predstavil poslanico, ki jo je ob 1. januarju, dnevu miru, izdal papež. Ob tej predstavitvi, kot je mogoče brati v članku Spoštujmo člo­veka, objavljenem dne 30. de­cembra 1998 v Dnevniku, je bilo med drugim navedeno, da je papež med pravicami, ki so danes izpostavljene bolj ali manj očitanemu rušenju, na prvo mesto postavil temeljno pravico do življenja.

Po mnenju rimskokatoliške cerkve je življenje sveto in ne­dotakljivo od spočetka do na­ravnega konca. To so lepo zve­neče besede predstavnika RKC, vendar pa je vprašanje, ali so v skladu s katoliškim naukom, če je življenje sveto, zakaj potem v

Katekizmu katoliške cerkve (iz­daja iz leta 1993) piše v razlagah pete božje zapovedi: »Nedol­žnega in pravičnega ne ubijaj.« (str. 566) Če se lahko ubije vse tiste, seveda po nauku RKC, ki so dolžni oziroma krivi in ne­pravični, ali je življenje teh sve­to? Če ni, ali ni celo RKC med tistimi, ki s svojim naukom ruši temeljno pravico do življenja?

Prav v središču človekovih pravic je verska svoboda, niko­gar ni mogoče siliti, da bi na silo sprejel določeno religijo, so tudi misli predstavnika RKC. Zopet lepo, toda iz nauka RKC izhaja drugače. Če ni mogoče nikogar siliti, da bi na silo sprejel dolo­čeno religijo, zakaj potem krst novorojenčkov? Ker se s krstom novorojenček včleni v Cerkev (KKC, str. 331), v dušo pa mu je vtisnjeno neizbrisno duhovno znamenje (KKC, str. 345), no­vorojenčku pa ni dana možnost, da bi se svobodno odločil, ali želi biti krščen ali ne. Ali ne gre pri tem za izjemno prefinjeno obliko nasilja nad ljudmi, ko nekdo prisilno, torej brez svoje­ga DA, postane del cerkve. In to ostane vse življenje, saj krsta ni mogoče izbrisati, kot trdi RKC.

Ali imata krst novorojenčkov in pa načelo »nedolžnega in pravičnega ne ubijaj« kaj sku­pnega z besedami Jezusa Kri­stusa, ki je rekel, da naj bi ljubili tudi svoje sovražnike (ne pa da bi jih pobijali) in da se naj prvo uči in šele nato krščuje? Katoli­ški nauk je v tem pogledu daleč proč od Jezusovega nauka, da­leč proč pa je tudi od slovenske ustave, ki zagotavlja nedotaklji­vost človekovega življenja, torej tudi krivih in nepravičnih, in pa od svobode vesti iz 41. člena, ki tudi novorojenčkom zagotavlja versko svobodo, torej svobodno odločanje o vstopu v RKC. In država na takšno katoliško ruše­nje ustave molči.

Objava: Dnevnik, 11.1.1999.