V intervjuju z gornjim naslovom, objavljenim v Dnevniku (8.10.2005) je dr. Šturm na vprašanje: »Ste tudi malteški vitez. Če bi se v neki zadevi morali odločati v korist države ali v korist vere, kako bi se odločitil?« izjavil: »Sploh se mi ni treba odločati med dvema izbirama, kajti vse, kar zadeva uresničevanje verske svobode, je zapisano v slovenski ustavi. Ravnati moram samo v skladu s slovensko ustavo.«

Dr. Šturm ima prav, ko trdi, da je vse glede verske svobode zapisano v slovenski ustavi, zanimiva pa je njegova navedba, da mora ravnati samo v skladu s slovensko ustavo.

Dr. Šturm je malteški vitez, torej član pomembnega reda Katoliške cerkve, seveda je tudi viden član Katoliške cerkve, po drugi strani pa je minister za pravosodje v Vladi Republike Slovenije. V zvezi s tem se postavi npr. vprašanje, kakšne dolžnosti imajo katoliki po nauku Katoliške cerkve, ne glede na to, ali so malteški vitezi ali ne, če so člani vlade ali pa tudi ne?

Osnovne dolžnosti katolikov določa že Zakonik cerkvenega prava. Tako so vsi verniki dolžni prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kan. 211), kot verniki pa so dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kan. 212). Po kanonu 225 pa so dolžni prizadevati si, da bi božje oznanilo odrešenja spoznali in sprejeli vsi ljudje po vsem svetu. V Katekizmu Katoliške cerkve (KKC) še piše: »Pobuda krščanskih laikov je še posebej potrebna, ko gre za to, da se odkrijejo ali izdelajo sredstva za prepajanje socialnih, političnih, ekonomskih stvarnosti z zahtevami krščanskega nauka in življenja. … Verniki, natančneje laiki, so na najbolj sprednji črti življenja Cerkve;…« (št. 899). Določila katoliškega nauka so povsem jasna: katoliki so dolžni širiti katoliški nauk vedno in vsepovsod. Ker je katoliški nauk v mnogih pogledih v nasprotju s slovensko ustavo, se postavi vprašanje, kako mora ravnati katolik, če naleti na ta nasprotja? KKC je povsem jasen: »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo … ali naukom evangelija« (št. 2242). Nauk evangelija je torej nad slovensko ustavo in v primeru nasprotja mora katolik zavrniti ustavo in slediti evangeliju; če pa ne ve kako ravnati, pa mora vprašati duhovnika; in če ga ne posluša, mora umreti. (5 Mz 17,8 in nasl.)

Vse to velja tudi za pravosodnega ministra, ki je katolik. Po katoliškem nauku je dolžan širiti katoliško vero vsepovsod, torej tudi v vladi RS, in če pride do nasprotja med katoliškim naukom in slov. ustavo, mora zavrniti ustavo in delovati v korist Katoliške cerkve (KC). Ali on to v resnici dela, je seveda drugo vprašanje. Če tega v pomembnih zadevah ne stori, je to velik greh, ki (ahko za sabo potegne hude cerkvene sankcije (po bibiliji celo smrt). Če ne ve, kako ravnati, pa mora po kat. nauku vprašati duhovnika. Katolik, ki je pravosodni ali kakšen drug minister oz. drug državni funkcionar mora torej delovati vedno in izključno v korist KC in je pod hudo grožnjo cerkvene kazni, če tega ne dela. Zato bi bilo verjetno najbolje, da ni na funkcijah, kjer lahko pride do kolizije katoliškega nauka z državnim pravom Slovenije. Znano je, da je dr. Šturm avtor oz. soavtor predloga novega zakona o verskih skupnostih in ga kot minister še sedaj podpira. Ker je ta predlog v mnogih delih v nasprotju z ustavo, kar so potrdili že mnogi strokovnjaki, ni težko ugotoviti, na katero stran se je postavil, tudi kot minister. Ali je torej dr. Šturm zanikal ustavo na račun katoliškega nauka? Če je, ali je še lahko minister? Če da, ali ne pomeni takšno stanje veliko nevarnost za demokracijo v Sloveniji, saj ima dr. Šturm kot minister za pravosodje v rokah pomembno moč in velik vpliv, ki ju mora, po kat. nauku in pod grožnjo cerkvenih sankcij, uporabiti izključno v koristi Katoliške cerkve? Proti prebivalcem Slovenije in državi RS?

Objava: Dnevnik, 17.10.2005.

Odmev:

V Dnevniku 17. oktobra 2005 je Vlado Began zapisal več netočnosti, ki kažejo na izrazito nerazumevanje slovenske ustavne ureditve in tudi mednaro okumentov, ki opredeljujejo človekove pravice, ter ne nazadnje na nerazumevanje nastajajoče evropske ustavnosti. Avtor se postavlja na stališče, da bi bilo »verjetno najboljše, da katoličan “ni na funkcijah, kjer lahko pride do kolizije katoliškega nauka z državnim pravom Slovenije” in kot primer takega, funkcionarja navaja ministra Lovra Šturma. Kot kronski dokaz za suspektnost katoličanov šteje Began priročen citat iz Svetega pisma, po katerem »mora umreti« (sie!) tisti, ki ne posluša duhovnika.

Taka stališča niso samo skregana z zdravo pametjo, ampak so tudi v temeljnem nasprotju s slovensko ustavo. Ključno ustavno načelo, ki gaje spregledal Began, je načelo enakosti iz 14. člena Ustave. Po tem načelu so v Sloveniji »vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje /…/ ali katero koli drugo osebno okoliščino«. K spoštovanju tega načela Slovenijo zavezujejo tudi vsebinsko enake določbe Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter Konvencija Sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Vera in druga prepričanja sodijo torej v slovenskem ustavnem redu in nasploh v evropski pravni kulturi med tiste okoliščine,  ki nikoli ne morejo biti za razlikovanje brez razumnega, iz  narave stvari  izhajajočega razloga. Vsakomur, posebno pravnikom, bi moralo biti jasno, da vera ali sploh kakršno koli drugo prepričanje ne j more biti razumen in stvarno utemeljen razlog za ustreznost ali neustreznost javnega uslužbenca ali funkcionarja. V nasprotnem primeru se tudi Vlado Began kot znan član verske skupnosti Univerzalnega živIjenja ne bi mogel potegovati za javno službo ali funkcijo. Še več, ne samo da vera ne more biti nikakršen kriterij pri presojanju ustreznosti funkcionarjev, temveč vprašanja veroizpovedi v slovenskem ustavnem redu sploh ni mogoče zastaviti. Drugi odstavek 41. člena Ustave namreč jasno določa, da se nihčei dolžan opredeliti glede svojega verskega ali drugega prepričanja. V zvezi s tem lahko z veseljem opozorim, da je Inštitut za etnične in regionalne študije iz Maribora pripravil mednarodni projekt Vzgoja in izobraževanje za borbo proti diskriminaciji v Sloveniji.

V svojem pismu Began še mimogrede navrže, da je predlog zakona o verski svobodi »v mnogih delih v nasprotju z ustavo, kar so potrdili že mnogi strokovnjaki«. Ni jasno, na koga, na koga pri tem misli, verjetno pa slovensko ustavo sam razume na podoben ustvarjalen način, kot razume Sveto pismo, ki ga rad navaja.  Odveč je povedati, daje predlog novega zakona o verskih skupnostih, ki ga je v začetni fazi pripravljal dr. Šturm, v različici, kije dostopna javnosti, ustavno nesporen in evropsko primerljiv. Morda bi kdo lahko trdil, da Beganovo pisanje meji na spodbujanje k nestrpnosti, ki ga prepoveduje 63. člen Ustave, a ker je bilo navedb členov že preveč, raje recimo, da papir prenese vse.

Ernest Margon

Objava: Dnevnik, 27.10.2005.

Moj odgovor:

Ernest Margon je v odmevu (27.10.2005) na moje pisanje pod istim naslovom zapisal nekaj stvari, ki potrebujejo odgovor.

Med drugim je zapisal, da sem spregledal načelo enakosti iz 14. člena ustave, ki določa, da so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na …, vero …ali katero koli drugo osebno okoliščino. V zvezi s tem bi bilo potrebno navesti, da v okvir tega ustavnega načela vsekakor spada tudi vera, vendar je v zvezi s tem bistvenega pomena to, ali je ta vera v skladu z ustavo Republike Slovenije. Če se neka vera postavi nad ustavo oz. pravni red Slovenije, kar je naredila npr. katoliška vera, ki trdi, da je državljan po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo naukom evangelija (Katekizem Katoliške cerkve, št. 2242), se postavi vprašanje, ali lahko takšna vera spada v okvir 14. člen ustave. Ali ima lahko npr. ustavno varstvo nauk oz. vera, ki je med drugim okvirjena z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih in verujočih, s pobijanjem žensk, otrok in starcev, z genocidom, mučenjem in najgrozovitejšimi metodami ubijanja, ne samo živali, temveč tudi ljudi? Ali ni takšna vera v direktnem nasprotju s slovensko ustavo, npr. 17. členom, ki govori o nedotakljivosti človekovega življenja. Nesporno je, da člen 14 ustave velja za vere, ki nimajo državnih pretenzij, torej zahtev po nadvladi nad pravom Republike Slovenije, in nimajo nauka, ki bi nasproten slovenski ustavi, vprašanje pa je, ali velja za tiste vere, ki so ustavi nasprotne? In katoliška ideologija oz. vera v mnogih delih nima kaj dosti skupnega z ustavo RS – tisti, ki temu ne verjame, si naj prebere npr. staro zavezo in druge dele biblije ter naredi primerjavo z ustavo. Ali ima lahko ustavno varstvo verski nauk, ki trdi, da je z največjo skrbnostjo potrebno odstranjevati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati katoliški veri – torej je potrebno v Sloveniji odstraniti in izločiti vse tisto, kar nasprotuje Katoliški cerkvi? Odstraniti (ali tudi pobiti?) vse tiste, ki jih je Katoliška cerkev izobčila, kot npr. vegetarijance, krivoverce, tiste, ki so izstopili iz cerkve, tiste, ki verujejo v inkarnacijo, tiste, ki ne verujejo, daje celotna biblija božje delo, …

G. Margon piše, da bi kdo lahko trdil, daje moje pisanje mejilo na spodbujanje k nestrpnosti, kar prepoveduje 63. člen ustave. Če je bilo moje pisanje spodbujanje k nestrpnosti, kaj bi še le lahko rekli za mnoge grozljive pasuse iz biblije, kot npr.: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.” (2 Mz 22,17) (pred kratkim je bila noč čarovnic!?), “Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usrmčena, prešuštnik in prešuštnica.” (3 Mz 20,10), “Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju.” (3 Mz 20,13). Tukaj gre za direkten poziv k ubijanju, saj je biblija božja beseda, seveda po nauku Katoliške cerkve, ki jo je potrebno vsepovsod in vedno izpolnjevati, kot to zapoveduje katoliški bog. To pa ni samo nestrpnost in spodbujanje k nasilju, temveč, kot že navedeno, celo odkrit poziv k ubijanju. In ustava pravi, daje človekovo življenje nedotakljivo.

14. člen ustave ščiti enakost pred zakonom. Katoliška cerkev zase terja uporabo tega člena, mnogim drugim pa ga ne priznava. Kako sicer razumeti njen odnos npr. do žensk, za katere pravi tudi naslednje: “Ko vidiš žensko, misli, daje hudič! Je neke vrste pekel!” (Papež Pij II.), “Dekleta, ki nosijo mini krila, pridejo v pekel.” (Jezuit Wild v 20. stol.) ali pa “Ženska je ustvarjena kot pomočnica človeku.” (župnik Jože Pacek)

In za konec še dve stvari. G. Margon piše, da sem član Univerzalnega življenja, kar pa ne drži. Kar pa se tiče novega zakona o verski svobodi in njegovega nasprotja ustavi, pa bo lahko hitro ugotovil, kateri strokovnjaki so to potrdili, če bo prebrskal javne medije za nekaj časa nazaj.

Dnevnik mojega odgovora ni objavil.