V Prebrali smo, da se je pravosodni minister dr. Šturm srečal s predstavnikom Svetovne organizacije za restitucijo judovskega premoženja. Pogovarjala sta se o vprašanjih, ki so povezana s restitucijo judovskega premoženja v Sloveniji. Nesporno je, da mora država judovski skupnosti vrniti tisto, kar ji je bilo nezakonito odvzeto in da se za to morajo zavzemati vsi državni funkcionarji. Postavi pa se vprašanje, kako mora ravnati v tej zadevi dr. Šturm. Tudi on bi se moral truditi, da judovska skupnost čimprej dobi nazaj tisto, kar ji je bilo nezakonito odvzeto. Vendar pa se tukaj zadeve lahko zapletejo. Dr. Šturm namreč ni samo visok državni funkcionar, temveč je tudi pomemben član Katoliške cerkve (KC) in malteški vitez.

Znano je, da je katoliški nauk še sedaj zelo sovražen do Judov. Skozi zgodovino je cerkev ves čas preganjala Jude. V srednjem veku so bili vedno znova krvavi pogromi, v katerih so kristjani pobili na stotisoče Judov. Po koncilskih sklepih so morali Judi nositi “posebno obleko”, na kateri je bil obešen “razpoznavni znak”. Niso smeli graditi sinagog in ob praznikih niso smeli na cesto, živeti so smeli v judovskih četrtih, niso si mogli pridobiti akademske izobrazbe in še marsikaj. Na 3. lateranskem koncilu je cerkev celo izobčila vse tiste kristjane, ki si drznejo živeti z Judi. Cerkveni učitelj Ephraim je o Judih dejal, da so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, “so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi.” In še navedba katolika Hitlerja, ki je na oblast prišel s pomočjo cerkve: “Delam samo to, kar že tisoč petsto let dela cerkev, vsekakor temeljiteje.” Zelo pomenljiva je še izjava škofa Göllnerja iz Linza, izrečena v 20. stoletju, ko je dejal, da je stroga dolžnost vesti vsakega kristjana zatirati izrojeno judovstvo.

Kakšne dolžnosti imajo katoliki po nauku KC, ne glede na to, ali so malteški vitezi ali ne, če so člani vlade ali pa tudi ne? Po Zakoniku cerkvenega prava (KKC) so vsi verniki dolžni prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kan. 211), kot verniki pa so dolžni skazovati krščansko pokorščino temu, kar posvečeni pastirji, ki predstavljajo Kristusa, kot učitelji vere razlagajo ali kot voditelji Cerkve določajo (kan. 212). Določila katoliškega nauka so povsem jasna: katoliki so dolžni širiti katoliški nauk vedno in vsepovsod. Ker je katoliški nauk v mnogih pogledih v nasprotju s slovensko ustavo, se postavi vprašanje, kako mora ravnati katolik, če naleti na ta nasprotja? KKC je povsem jasen: »Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo … ali naukom evangelija« (št. 2242). Nauk evangelija je torej nad slovensko ustavo in v primeru nasprotja mora katolik zavrniti ustavo in slediti evangeliju. Vse to velja tudi za pravosodnega ministra, ki je katolik. Dolžan je širiti katoliško vero vsepovsod, tudi v vladi RS, in če pride do nasprotja med katoliškim naukom in ustavo, mora slednjo zavrniti in delovati v korist KC.

V konkretnem primeru bi moral tako katolik dr. Šturm, kot pravosodni minister, narediti vse, da Judje ne bi dobili nazaj tistega, kar jim pripada, saj ga k temu zavezuje katoliški nauk o Judih, kot je bil zgoraj opisan in ki ga KC nikoli ni preklicala. Po drugi strani pa mora kot državni funkcionar narediti vse, da Judje dobijo nazaj to, kar jim je bilo nezakonito odvzeto. Dr. Šturm mora torej, gledano poenostavljeno, v isti zadevi enkrat ne vrniti, drugič pa vrniti. Ker je evangelij nad ustavo, seveda po KC, se postavi vprašanje, ali ne bi najbolje, da država dr. Šturma prestavi na kakšno drugo mesto, kjer se ne bo sočil s takšnim, praktično nerešljivim vprašanjem. Na njegovo mesto pa bi bilo potrebno imenovati osebo, ki ne bo zavezana k preganjanju Judov, kot to velja za katolike, in za katero ne velja primat njegovega verskega nauka nad ustavo, kot to velja pri KC. Za dobro vseh.

Objava: Večer, 16.11.2005.

Odmev:

Restitucija judovskega premoženja (3)

Odgovor na pismo v Večeru, 16. 2005

Med pismi bralcev g. Vlado Began sprašuje, kako bo mogel pravosodni minister dr. Lovro Sturm pravično in po vesti odločati o vrnitvi judovskega premoženja na Slovenskem, ko pa je nauk Cerkve, ki ji pripada, do Judov bil in je sovražen.

Ne želim biti branilec dr. Šturma, saj to, če želi, lahko stori sam. Kot član iste Cerkve pa želim povedati resnico o odnosu Cerkve do Judov. Ta odnos je bil v zgodovini v različnih časih in raznih deželah bolj ali manj obremenjen s sovraštvom. Razlogi za to niso bili samo verski, ampak tudi politični, socialni, gospodarski in se kateri. Zanje ne smemo kriviti samo ene strani, marveč obe. Tudi je treba razlikovati odnose posameznikov in nosilcev oblasti. Hitlerje bil res katolik, kot pravi g. Began, a le po krstu (kar sta bila tudi Tito in večina naših komunistov). Judov Hitler ni preganjal kot katolik, ampak kot zagrizen rasist in nacist. Tudi se ni povzpel na oblast s pomočjo Cerkve, saj jo je preziral. Tudi če bi mu pomoč ponudila, je ne bi sprejel, ker je bil samozadosten.

Sedaj pa k odgovoru g. Beganu glede njegove trditve, da je odnos Cerkve do Judov sovražen. Drugi vatikanski koncil je oktobra 1965 z dokumentom Nova aetate, ki govori o odnosih kristjanov do nekrščanskih verstev, zapisal tudi naslednji stavek: “Cerkev, ki zameta vsa preganjanja zoper katerekoli ljudi …, obžaluje sovraštvo, preganjanja in izraze antisemitizma, naperjene zoper Jude v katerem koli času in od kogarkoli“ (4) . Za je glasovalo 2221 škofov, proti jih je bilo 88. Škoda, da g. Began tega ne ve.

Dne 13. aprila 1986 seje Janez Pavel II.. odzval povabilu Judov, naj obišče njihovo rimsko sinagogo. Bil je prvi papež v zgodovini, ki je kot tak prestopil prag judovske shodnice. V nagovom je navzoče Jude imenoval “naše starejše brate“. Dne 12. marca 1998 je isti papež v sporočilu kardinalu E. Cassidyju, predsedniku komisije za verske odnose z judovstvom, napisal: “Trdno upam, da bo listina … o holokavstu … prispevala k ozdravljenju ran, ki so jih povzročili nerazumevanja in krivice preteklosti. Naj Gospod zgodovine vodi napore katoličanov in Judov ter vseh ljudi dobre volje, da si bodo skupno prizadevali za spoštovanje življenja in dostojanstva vsakega človeka.“ Na pepelnico, 8. marca 2000, je Janez Pavel II. v cerkvi sv. Petra v Rimu vpričo vsega sveta (dogodek sta prenašali svetovna in tudi naša TV) kleče pred križem priznal in obžaloval krivice, ki so jih kristjani storili v zgodovini komurkoli, ter prosil Križanega in vse prizadete za odpuščanje. Na četrto mesto teh priznanj je postavil obžalovanje krivic, ki sojih kristjani prizadeli Judom.

Če bi g. Began vse to upošteval, ne bi mogel zapisati, da je odnos Cerkve do Judov sovražen.

Franc Cerar,
Maribor

Objava: Večer, 24.11.2005.

Moj odgovor:

V odgovoru (24.11.2005) na moje pismo z gornjim naslovom je g. Cerar zapisal, da želi povedati resnico o odnosu Cerkve do Judov. Meni, da njen odnos do Judov ni sovražen in to utemeljuje z raznimi dejstvi. Navaja npr., daje drugi vatikanski koncil obžaloval sovraštvo, preganjanje in izraze antisemitizma, da je papež Janez Pavel II. v neki sinagogi imenoval Jude za »naše starejše brate« in da je isti papež leta 2000 priznal in obžaloval krivice, ki sojih kristjani storili v zgodovini, med njimi Judom. Iz navedb g. Cerarja je mogoče razbrati, da je bila Cerkev v preteklosti sovražna do Judov, da jim je storila mnogo krivic, da pa je sedaj to popravila in da njen odnos do Judov ni več sovražen. Postavi se vprašanje, ali je res, da sedaj odnos Cerkve do Judov ni več sovražen.

Po katoliškem nauku je potrebno popraviti krivico tistemu, ki mu je bila storjena. Storiti je potrebno vse, kar je le mogoče, da se krivica popravi. Povrniti je potrebno ukradene reči, dati odškodnino za poškodbe, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan. To zahteva preprosta pravičnost. Vse to piše v Katekizmu Katoliške cerkve (št. 1459). Po katoliškem nauku torej ni dovolj, da se obžaluje sovraštvo, preganjanje in antisemitizem oz. storjena krivica, temveč je potrebno povrniti tudi ukradene reči, dati odškodnino oz. popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan. Ali je Katoliška cerkev (KC) vrnila Judom stvari, ki jim jih je ukradla? Ali je KC dala Judom odškodnino za poškodbe? Vse to je potrebno, da se krivica popravi. G. Cerar o tem nima navedb. Iz tega bi bilo mogoče zaključiti, da KC Judom ni vrnila ukradenih stvari oz. jim ni dala odškodnine za poškodbe. Samo obžalovanje krivice po katoliškem nauku pa ni dovolj. Potrebno je povrniti tudi škodo. Tega omenjena cerkev očitno ni storila. Kaj to pomeni? To pomeni, da je navedba g. Cerarja, da odnos Katoliške cerkve do Judov ni sovražen, zelo vprašljiva. Ker KC dobro ve, kako je potrebno popraviti krivico, saj je sama zapisala kriterije v zvezi s tem, bi bilo mogoče zaključiti, da se njen odnos do Judov ni spremenil. Torej je še vedno sovražen. Če ne bi bil, bi se ravnala po svojem lastnem nauku in bi jim povrnila tudi vse tisto, kar jim je v preteklosti ukradla, tako ali drugače, dala bi jim tudi odškodnino, in ne bi samo obžalovala krivice. Seveda bi tudi odpravila tudi vse tiste izjave svojih predstavnikov, ki so sovražni do Judov. Tako je mogoče Katoliško cerkev v tem kontekstu vprašati, ali je npr. preklicala naslednje izjave: »Kristjani, ki si drznejo živeti z Judi, so izobčeni.” (3. lateranski koncil, 1179); “Judi so suženjske narave, blazneži, hudičevi služabniki, morilci, njihovi voditelji so zločinci, njihovi sodniki podleži, “so devetindevetdesetkrat tako slabi kot nejudi.” (Cerkveni učitelj Ephraim), “Stroga dolžnost vesti vsakega kristjana je zatirati izrojeno judovstvo.” (Škof Göllner iz Linza, 20. stoletje) ali “Cerkev tudi v tem ne zagreši krivice, ko lahko razpolaga z njihovo posestjo, ker so Judi cerkveni sužnji.” (Tomaž Akvinski). Mogoče bi lahko g. Cerar ali kdo drug pojasnil, kdaj so bile preklicane prej navedene izjave. Kajti če niso bile, veljajo tudi danes in so kažipot vsem katolikom. Ali bi morali katoliki tako ravnati tudi npr. po izjavi katolika Adolfa Hitlerja: “Tako sem danes prepričan, da ravnam v smislu vsemogočnega Stvarnika: s tem ko se obranim Judov, se bojujem za Gospodovo delo.” Ali je KC izobčila Hitlerja, ker je odgovoren za smrt več milijonov Judov? Ker ga ni, ali potem podpira njegova dejanja glede Judov? In Katoliška cerkev in Hiter sta sklenila v tridesetih letih prejšnjega stoletja konkordat.

Ali se poteze II. vatikanskega koncila ali papeža Janeza Pavla II. tako ne izkažejo samo kot predstava za javnost, kot nekaj, kar je imelo za namen samo to, da se izboljša javna podoba cerkve, ne pa da bi Katoliška cerkev v resnici spremenila svoj odnos do Judov. In mnogi so nažalost nasedli, vendar pa ne vsi.