Agencija Republike Slovenije za okolje
Ljubljana

14. november 2005

Zadeva: Pritožba Društva za osvoboditev živali in njihove pravice, Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva, ki ga zastopa odvetnik Vladko Began iz Senovice 10a, 3240 Šmarje pri Jelšah zoper odločbo naslovnega organa št. 35601-1192/2005 z dne 2.11.2005 in predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe

Naslovni organ je dne 2.11.2005 izdal odločbo št. 35601-1192/2005, v kateri je med drugim določil, da se dovoli izjemen odvzem iz narave z odstrelom enega osebka rjavega medveda, ki se pojavlja na območju naselij Rapljevo, Pri Cerkvi – Struge in Podtabor v občini Dobrepolje.

Društvo vlaga zoper navedeno odločbo pritožbo iz razlogov napačne uporabe materialnih predpisov, nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve pravil postopka ter predlaga, da naslovni organ pritožbo v izpodbijanem delu obravnava in jo v tem delu odpravi, v nasprotnem primeru pa pritožnik predlaga, da naslovni organ (v nadaljevanju: ARSO) pritožbo posreduje instančnemu organu, to je Ministrstvu za okolje in prostor, temu pa se predlaga, da odločbo v izpodbijanem delu odpravi in konča postopek, v primeru uspešnosti pritožbe pa se naj pritožniku priznajo tudi stroški postopka.

Obrazložitev:

Naslovni organ je dne 2.11.2005 izdal odločbo št. 35601-1192/2005, v kateri je med drugim določil, da se dovoli izjemen odvzem iz narave z odstrelom enega osebka rjavega medveda, ki se pojavlja na območju naselij Rapljevo, Pri Cerkvi – Struge in Podtabor v občini Dobrepolje.

Odločba je nezakonita in protiustavna, kar vse bo obrazloženo v nadaljevanju.

1. Sporna odločba se v uvodu in v obrazložitvi odločbe sklicuje na Strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji. Prvo kar je potrebno omeniti je, da ta strategija ne more biti pravna podlaga za sporno odločbo, kajti strategija ni pravni akt, ki bi lahko bil podlaga za izdajo te odločbe. Strategija je podlaga za izdelavo akcijskih načrtov, torej izvedbenih načrtov, in se ne more uporabljati neposredno. To je jasno razvidno iz Sklepa Vlade RS št. 322-07/2001-2 z dne 24.1.2002, kjer je jasno določeno, da je strategija podlaga za izdelavo izvedbenih programov (akcijskih načrtov). Odločba bi tako lahko bila izdana samo na podlagi akcijskega načrta, če bi stali na stališču, da je ta načrt sploh lahko pravna podlaga za izdajo odločbe. Tako je bil pri izdaji odločbe napačno uporabljen materialni predpis.

2. Sicer pa že omenjena strategija sploh ne more biti podlaga za izdajo odločbe. Strategija ni pravni akt vlade, temveč gre samo za politični akt oz. akt poslovanja in zato sama po sebi ne more biti podlaga za izdajo neke upravne odločitve, kajti upravni organ lahko opravlja svoje delo samo v okviru in na podlagi ustave in zakonov (120. člen ustave) oz. v okviru in na podlagi ustave, zakonov in drugih predpisov (2. člen Zakona o državni upravi). Seveda je tista določba iz zakona glede drugih predpisov protiustavna, vendar v tem trenutku to ni pomembno, kajti strategija niti akcijski načrt nista predpisa in zato nista podlaga za izpodbijano odločbo. Zopet je bil napačno uporabljen materialni predpis.

3. V kolikor pa se smatra, da je Strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji pravni akt oz. akt, ki je podlaga za izdajo sporne odločbe, pa je potrebno navesti naslednje. Odvzem je izredni takrat, ko medvedi neposredno ogrožajo človeka in njegovo premoženje (str. 17 strategije). V konkretnem primeru se naj bi na spornem območju pojavljal medved, ki se neboječe obnaša in je bil večkrat opažen v naseljih in njihovi neposredni bližini. Dejstvo, da je medved bil večkrat opažen v naseljih in njihovi neposredni bližini, samo po sebi ne pomeni še ničesar in to po strategiji ni razlog za izjemni odstrel. Priti mora namreč do neposrednega ogrožanja ljudi, kar pa iz odločbe ne izhaja, dalj časa se mora zadrževati v neposredni bližini človekovih bivališč, kar iz dejanskega stanja ne izhaja oz. ne izhaja iz strokovnega mnenja. Zato ni podan razlog za izjemni odstrel medveda. Tudi to, da se medved neboječe obnaša, ni razlog za odstrel, saj ga strategija niti uredba na poznata. Ker torej ne obstoji noben razlog za odstrel medveda, gre torej za kršitev predpisa.

4. Iz odločbe je razvidno, da se je upravni postopek začel na podlagi 126. člena ZUP-UPB1, torej po uradni dolžnosti. Po omenjenem zakonu se lahko začne postopek po uradni dolžnosti takrat, če tako določa zakon ali na zakonu temelječ predpis in če pristojni organ ugotovi ali zve, da je treba glede na obstoječe dejansko stanje zaradi javne koristi začeti postopek. Za začetek postopka po uradni dolžnosti je torej potrebno, da so kumulativno izpolnjeni vsi prej navedeni pogoji. Ker v konkretnem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, ni bilo pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti in tako gre za kršitev pravil upravnega postopka. Namreč, ARSO bi moral ugotavljati preden je uvedel postopek po uradni dolžnosti, kakšno je dejansko stanje v zvezi s problematiko medveda (zakonski pogoj obstoječe dejansko stanje), ugotoviti bi moral, kakšna je javna korist v tej zadevi, ugotoviti kateri zakon ali na zakonu temelječ predpis določa začetek postopka po uradni dolžnosti in šele nato začeti s postopkom po uradni dolžnosti, če bi bili podani vsi pogoji. ARSO bi moral na dan začetka postopka v obrazložitvi opisati, kakšno dejansko stanje je bilo takrat in kakšna je javna korist. Tega v odločbi ni. Tako niso podani pogoji za začetek postopka po uradni dolžnosti, saj mora biti opredeljen pojem javna korist, niti ni opredeljano dejansko stanje na dan začetka postopka. Pri tem pa je potrebno še navesti, da zakon niti na zakonu temelječ predpis ne določata, da se lahko začne postopek za odvzem velikih zveri iz narave po uradni dolžnosti. Uredba o zavarovanju prosto živečih živalskih vrst govori samo o tem, da se dovoljenje za velike zveri izda po uradni dolžnosti, ne pa, da se postopek začne po uradni dolžnost. Izkaže se torej, da ni podan praktično noben pogoj za začetek postopka po uradni dolžnosti. Postopek je tako tekel nezakonito in žrtve te nezakonitosti bodo na žalost nedolžna živa bitja, prebivalci Slovenije.

5. Iz Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (7. člen) izhaja, da se dovoljenje za odvzem živali iz narave lahko izda samo v primeru, če ni druge možnosti kot izvedba dejanj iz 5. člena te uredbe in če ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije. Vse to mora biti navedeno v strokovnem mnenju iz 8. člena uredbe. Pri pregledu obrazložitve sporne odločbe pa je ugotovljeno, da odločba sploh nima nobenih razlogov o tem, ali so še kakšne druge možnosti kot pa odvzem z odstrelom in kakšen vpliv bo odstrel imel na ohranitev ugodnega stanja populacije. Zapisano sicer je, da izjemen odvzem ne bo škodil ohranitvi ugodnega stanja populacije rjavega medveda v Sloveniji, vendar pa o tem ni nobenih dokazov oz. utemeljitev. V obrazložitvi sploh ni govora, niti ni navedeno, da bi strokovno mnenje Zavoda za gozdove vsebovalo razloge o tem, da ni možnih drugih ukrepov za dosego cilja. To strokovno mnenje bi namreč moralo imeti glede na zahteve uredbe jasno navedbo, da ni druge možnosti kot izjemni odvzem medveda z odstrelom ter da ta odvzem ne bo poslabšal ugodnega stanja vrste rjavega medveda. To mnenje bi tako moralo imeti stališče do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 7. člena uredbe in oceno o vplivu odvzema iz narave na ohranitev ugodnega stanja populacije (2. odst. 8. člena uredbe). Zato je odločba tudi v tem delu v nasprotju z Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, saj ne vsebuje vsega tega, kar bi morala. Gre zopet za napačno uporabo materialnega predpisa. Istočasno pa seveda gre tudi za pomankljivo ugotovljeno dejansko stanje, saj bi ARSO moral ugotavljati, ali so bile uporabljene druge možnosti, katere in kakšen je bil njihov rezultat, moral bi zaključiti, da vse to ni dovolj in da je potreben odvzem iz narave z medveda.

6. Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah mora biti mnenju Zavoda za gozdove predloženo tudi pisno stališče organizacije, pristojne za ohranjanje narave. Iz spornega dovoljenja je smiselno razvidno, da tega pisnega stališča v postopku ni in da Zavod za gozdove ni poskrbel za dostavo tega stališča. Zato je prišlo do kršitve materialnega zakona. Omenjeno pisno stališče mora biti predloženo strokovnemu mnenju ne glede na to, ali se gre za redni ali izredni odvzem iz narave in ne glede na to, da ali se gre za nujne ukrepe v javnem interesu ali ne.

7. Po ZUP-u (143. člen) mora ARSO pred začetkom ugotovitvenega postopka povabiti k udeležbi v postopku osebe, za katere ugotovi, da imajo pravni interes za udeležbo v postopku, če pa organ ne more ugotoviti, katere so te osebe, povabi k udeležbi v postopku z javnim naznanilom. ARSO iz mnogih vlog pritožnika ve, da ima pritožnik interes oz. pravni interes za sodelovanje v predmetnem postopku, saj mu ga je celo priznal v postopku št. 35601-291/2005, ko je njegovo pritožbo zavrgel kot prepozno in ne iz razloga, da jo je vložila oseba, ki za to ni upravičena. Zato je nerazumljivo, da ARSO pritožnika ni povabil v postopek, po drugi strani pa je to bistvena kršitev pravil upravnega postopka.

8. Upravni organ je odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve, ker naj bi šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, s katerimi ni mogoče odlašati …. Ti so po zakonu podani, če obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, … ali za premoženje večje vrednosti. Nobeden od razlogov za nujne ukrepe v konkretnem primeru ni izpolnjen. Govori se sicer o nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, ker naj bi se medved dalj časa zadrževal v neposredni bližini človekovih bivališč, vendar pa to še ne pomeni, da gre za nevarnost za zdravje in življenje ljudi. Sicer pa ta razlog tudi z ničemer ni izkazan, saj se pri dejanskem stanju govori o tem, da se je večkrat pojavil v neposredni bližini naselij in v naseljih in ne o dalj časa trajajočem zadrževanju. Zato niso podani pogoji za uporabo 144. člena ZUP-a, tako da ni mogoče govoriti o nujnih ukrepih. Gre torej za napačno uporabo pravil postopka, kot tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje.

9. Sicer pa je sporna odločba v nasprotju tudi z Zakonom o zaščiti živali. Ta zakon namreč velja za vse živali, tako tudi prosto živeče, torej tudi medvede. V razmerju do Zakona o ohranjanju narave je specialni zakon, saj v celoti ureja varstvo živali in ima zato prednost pred njim. Po tem zakonu (26. člen) se lahko usmrti žival samo v točno določenih primerih in edini, ki bi v konkretnem primeru lahko prišel v obzir je, če je žival nevarna za okolico oz. povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Iz odločbe ni razvidno, da bi se poskušalo preprečiti domnevno medvedovo nevarnost za okolico. Zato je sporna odločba tudi v tem pogledu nezakonita, ker je bil napačno uporabljen materialni predpis. Glede na to, da z odločbo predpisani odstrel sploh ni potreben, kajti iz sporne odločbe ne izhaja, da ni drugih možnosti za preprečitev določenih stanj v smislu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, je jasno, da gre za nepotrebno usmrtitev živali. Nepotrebne usmrtitve živali pa se po Zakonu o zaščiti živali štejejo kot mučenje živali. Tako bo sporna odločba napeljevala k mučenju živali oz. h kaznivemu dejanju mučenja živali, zaradi česar je po čl. 279 Zakona o splošnem upravnem postopku celo nična.

10. ARSO je dovolil izjemen odvzem medveda iz narave z odstrelom. Ta ukrep pa po Zakonu o ohranjanju narave ni mogoč, nesporno pa je, da se postopek vodi po omenjenem zakonu, saj pomeni odvzem iz narave po 12. točki 11. člena ZON odvzem žive ali mrtve živali iz habitata. To pa pomeni, da odvzem izključuje odstrel, saj je mogoče odvzeti iz narave samo živo žival ali pa mrtvo, vendar pa mora biti mrtva pred odvzemom in je ni mogoče narediti mrtve z odvzemom oz. odstrelom. To tudi pomeni, da bi ARSO lahko kot ukrep določil samo usmrtitev v smislu 1. odst. 7. člena uredbe, ne pa odstrel, še posebej, ker se zavarovanih vrst živali po zakonu ne sme loviti, niti proti njim uporabljati ukrepov, ki so po svoji vsebini del lova ali pa lovu podobni. ARSO bi moral odrediti usmrtitev medveda, če se je že lotil te nezakonite, protiustavne in neetične dejavnosti, v smislu 2. odst. 26. člena Zakona o zaščiti živali, po katerem so dovoljeni le strokovni načini in postopki usmrtitve živali, ki žival usmrtijo v trenutku oz. z ustrezno predhodno omamo ali v skrajnem primeru na način, ki povzroča le neizogibne bolečine. Vsega tega lov v nobenem primeru ne more zagotoviti in tudi ne zagotavlja. Glede na določila 26. člena omenjenega zakona bi moral ARSO odrediti takšen postopek, da bi medveda pred usmrtitvijo omamili, nato pa bi ga pokopali in to v celoti, tako da ne bi bilo nobene trofeje ali pečenke. Ker ARSO tega ni določil, je podan pritožbeni razlog kršitve materialnih predpisov.

11. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč se zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporna odločba, ki bi morala ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja, temveč odreja zmanjšanje števila medvedov in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje.

12. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko sporne odločbe dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij, konkretno medvedov. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijana odločba v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.

13. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Odločba je tudi v tem pogledu protiustavna.

14. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Zato je sporna odločba v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom, ker bo povzročila mučenje živali.

15. Znano je, da lov moti ekološko ravnovesje. Vrsta, v katero se posega z lovom, se zaradi tega bolj razmnožuje, saj se vrsta na ta način “brani” pred morebitnim izumrtjem. Novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Poseg v populacijo rjavega medveda, ki ga omogoča sporna odločba, je tako družbeno in ekološko škodljiv, protizakonit in protiustaven.

16. Theodor Heuss, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, je rekel: “Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.”

17. O pravnem interesu oz. koristi pritožnika za sodelovanje v tem postopku oz. za vložitev pritožbe
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je registrirano pri Upravni enoti Šenjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali in narave
– prizadevanje za odpravo živinoreje
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– prizadevanje za odpravo lova
– prizadevanje za odpravo poskusov na živalih
– informiranje javnosti o slabem položaju živali
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali.
Društvo si prizadeva za zaščito živali na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz statuta društva z dne 21.1.2004 in odločbe z dne 23.2.2004, ki se že nahajata pri upravnemu organu pod številko spisa 35601-28/2005 in ju lahko ARSO pridobi tam.
Zakon o zaščiti živali je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o okolju, Zakon o ohranjanju narave…). Po 2. členu Zakona z zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali.
Iz dejavnosti društva oz. njegovih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali… Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredne koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno.
Da lahko društvo aktivno deluje na področju zaščite živali, kar ni samo njegova pravica, temveč glede na 2. in 42. člen Zakona o zaščiti živali tudi zakonska dolžnost, mora imeti ustrezne informacije v zvezi z živalmi. Zato je potrebno, da sodeluje v vseh zadevah in postopkih, ki se vodijo v zvezi z živalmi, da dobi ustrezne informacije in da lahko pravočasno in pravilno reagira. In eden izmed takih postopkov je predmetni postopek.
Pravni interes oz. korist društva za udeležbo v predmetnem postopku izhaja iz že omenjenih določil Zakona o zaščiti živali, kot tudi iz Zakona o ohranjanju narave. Nesporno je, da Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice deluje v javnem interesu, saj je, kot je razvidno iz ciljev in namena ter nalog društva, njegova dejavnost namenjena izključno borbi za dobrobit živali, kar pomeni prizadevanje za ohranjanje narave. Društvo tudi vsebinsko izpolnjuje vse bistvene pogoje za opravljanje dejavnosti v javnem interesu v smislu 137. člena Zakona o ohranjanju narave, saj zbrana sredstva, tako članarino kot prostovoljne prispevke, namenja za borbo za živali oz. ohranjanje narave (člani ne dobijo nobenih nadomestil glede dela za društvo, niti povrnjenih svojih materialnih stroškov pri delu za društvo (potni stroški, dnevnice …), društvo ves čas svojega delovanja s plakati, letaki, medijskimi predstavitvami, tiskovnimi konferencami, spletno stranjo, raznimi pobudami državnim organom pomembno prispeva k ohranjanju narave. Vse to je mogoče videti tudi na spletni strani društva www.osvoboditev-zivali.org. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice ne poseduje nobenega priznanja ali kaj podobnega v smislu 137. člena omenjenega zakona, vendar pa to v obravnavanem primeru ni bistveno, saj je pomembno izključno prizadevanje za ohranjanje narave in ne to ali je dobilo kakšno priznanje, nagrado… Pritožnik ima tudi po 7. členu ZON-a, ki ima naslov Subjekti ohranjanja in varstva narave, dolžnost, da mora ravnati tako, da prispeva k ohranjanju biotske raznovrstvnosti in varuje naravne vrednote. Med naravne vrednote spadajo v smislu 4. člena tudi živalske vrste, torej vrste, ki so predmet upravnega postopka. Torej mora pritožnik varovati živalske vrste oz. njihove pripadnike in jih ohranjati že na podlagi tega zakonskega določila.
Zato društvo meni, da pravni interes za udeležbo oz. korist izhaja tudi iz Zakona o ohranjanju narave. Nenazadnje je potrebno v zvezi s tem še navesti, da je Ustavno sodišče dejansko priznalo društvu pravni interes za vložitev pobud za presojo ustavnosti predpisov, ki se tičejo živali, saj je vsebinsko obravnavalo njegovo pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti Pravilnika o odvzemu velikih zveri iz narave za leto 2004 (Uradni list RS št.14 z dne 13.2.2004), pa čeprav je pobudo s sklepom št. U-L-137/04-11 z dne 9.9.2004 zavrnilo (ni je zavrglo, razen v malem, nepomembnem delu). Sklep se nahaja v spisu št. 35601-28/2005, ki se nahaja pri ARSO. Prav tako je potrebno navesti, da je Upravna enota Velenje v upravni zadevi št. 227-65/2004 priznala pravni interes društvu glede izpodbijanja dovoljenja, s katerim je bilo dovoljeno izvajati javno prireditev v obliki Kravji mimohod in konjski galop, ki je bila 22.8.2004 v kraju Gaberke (takoimenovane Kravje dirke). Obe listini se nahajata v zgoraj navedenem spisu. Tudi Ministstvo za notranje zadeve je z odločbo št. 1322/02-215-105/2004 z dne 23.8.2005, ko je odločalo o pritožbi zoper izdano odločbo oz. dovoljenje za prireditev št. 227-65/2004 z dne 17.8.2005, dejansko priznalo pravni interes za sodelovanje v postopku, saj je pritožbo meritorno obravnavalo in je ni zavrglo iz razloga, ker pritožnik ne bi mogel vložiti pritožbe. Če so ustavno sodišče, upravna enota in Ministrstvo za notranje zadeve priznali društvu pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, ki se tiče živali, je jasno, da ta pravni interes oz. korist obstaja tudi v vseh drugih postopkih ali stvareh, ki se tičejo živali, torej tudi v predmetnem postopku, saj gre za enako zadevo, to pa je varstvo živali in to ne glede pred katerim organom se zadeva oz. postopek vodi. Sicer pa je tudi ARSO pritožniku de facto priznal pravni interes za vodenje predmetnih postopkov v postopku št. 35601-291/2005 in zato pritožnik meni, da s priznanjem pravnega interesa oz. pravne koristi v okviru predmetnega postopka ne bi smelo biti nejasnosti oz. problemov, saj gre za podobno dejansko in pravno stanje.

18. Upravna enota Velenje je s sklepom z dne 12.8.2005, št. 215-118/2005 priznala Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice lastnost stranke v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje javne prireditve, ki je bil uveden na zahtevo Kulturnega društva Kulturnica Gaberke iz Gaberk in se je tikal živali, kajti šlo je za udeležbo živali na prireditvi z naslovom Kravji mimohod in konjski galop. Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je namreč zahtevalo vstop v predmetni postopek, saj je njegova dolžnost, da na tej prireditvi zaščiti živali, če bi eventuelno prišlo do ogrožanja živali. Upravni organ je društvu lastnost stranke priznal, ker ima, tako upravni organ, registrirano dejavnost, ki sega na področje za zaščito živali in njihovih pravic, s čimer izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku izdaje dovoljenja za izvajanje javne prireditve. Društvo je tako lahko sodelovalo v upravnem postopku, pri čemer je upravni organ sprejel predlog društva, da se v izrek dovoljenja vpiše, da je organizator dolžan spoštovati ZZZiv in zagotoviti,da ne prihaja do mučenja živali ali do prepovedanih ravnanj po navedenem zakonu. Vse to pomeni, da so podani pogoji, da lahko društvo sodeluje v upravnih postopkih, ki se tičejo živali, ker ima registrirano ustrezno dejavnost, kar tudi izkazuje pravni interes za udeležbo v postopku. Tako citirani sklep (v zapisniku o ustni obravnavi) kot tudi dovoljenje za prireditev z dne 16.8.2005, št. 215-118/2005 lahko upravni organ pridobi pri Upravni enoti Velenje ali pa si ju ogleda v spisu pri tukajšnjemu organu pod številko 35601-398/2005. Vse to tudi pomeni, da je društvo upravičena oseba za vložitev pritožbe, saj veljajo pri vseh državnih organih v Sloveniji enaka pravila in če en upravni organ prizna društvu pravni interes za sodelovanje v upravnem postopku, mora to v identični zadevi storiti tudi drug upravni organ. Za takšno zadevo pa gre v tem primeru in zato je jasno, da ima društvo pravico vložiti pritožbo oz. sodelovati v postopku.

19. Predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe
Na podlagi 293. člena je mogoče odložiti izvršbo, če je zoper izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršitvijo verjetno nastala nepopravljiva škoda.
Pritožnik smatra, da so podani vsi razlogi za odlog izvršitve sporne odločbe, saj je zoper to dovoljenje vložena pritožba, z izvršitvijo le-tega pa bi nastala nepopravljiva škoda. Namreč, z izvršitvijo izgubi medved življenje in tega življenja ni mogoče več povrniti, kar pomeni, da nastane nepopravljiva škoda naravi, državi in vsem nam. Neizvršitev odločbe drugim ne bo pozvročila škode, saj se vsa eventuelna škoda lahko krije iz državnega fonda odškodnin. Seveda predlog za odlog velja, če odločba še ni izvršena.

20. S tem je pritožba utemeljena, kar velja tudi za predlog za odlog izvršitve izpodbijane odločbe, podan je tudi pravni interes za sodelovanje v postopku oz. za vložitev pritožbe.

Lep pozdrav.