Agencija Republike Slovenije za okolje
Vojkova 1b
1000 LJUBLJANA
Pritožba zoper dovoljenje naslovnega organa z dne 12.12.2008, št. 35601-223/2008
30.12.2008
1. Naslovni organ je izdal že omenjeno dovoljenje, s katerim je dovolil izjemen odvzem iz narave z odstrelom petih (5) osebkov vrste volk (Canis lupus), pri čemer dovoljenje velja do 31.1.2009, izvršijo pa ga lovci. Ker je bilo omenjeno dovoljenje izdano v nasprotju z ZUP-om in drugimi predpisi, vlagamo pritožbo zaradi kršitve pravil upravnega postopka, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitve materialnih predpisov ter predlagamo, da se zadeva odstopi drugostopenjskemu organu, ki se mu predlaga, da odločbo odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek, pritožniku pa tudi prizna stroške postopka, kot so navedeni na koncu pritožbe. Pritožba je obrazložena v nadaljevanju.
2. Pritožnik je z vlogo z dne 14.11.2008 v smislu 142. člena ZUP podal zahtevo za vstop v predmetni postopek in priznanje statusa stranskega udeleženca. ARSO je omenjeno zahtevo s sklepom z dne 26.11.2008 zavrnil in statusa stranskega udeleženca pritožniku ni priznal. Pritožnik je vložil zoper omenjeni sklep pritožbo, datirano z dne 11.12.2008. Glede na vloženo pritožbo sklep o zavrnitvi udeležbe pritožnika v predmetnem postopku še ni dokončen, saj vložena pritožba po 142. členu ZUP zadrži izvršitev sklepa. To pa tudi pomeni, da ARSO ne bi smel nadaljevati postopka do dokončne rešitve glede vložene pritožbe, kar tudi pomeni, da ne bi smel izdati niti izpodbijane odločbe oz. dovoljenja za odvzem volkov iz narave. Tako tudi sodna praksa (sodba Ups v Celju U 607/97), kot tudi pravna teorija (Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Nebra 2004, urednika dr. Tone Jerovšek in dr. Gorazd Trpin). Ker pa je to naredil, je kršil 142. in 207. člen ZUP, kar bistveno vpliva na zakonitost in pravilnost dovoljenja, saj bi to lahko bilo drugačno ali pa sploh ne bi bilo izdano, če bi pritožnik po uspešni pritožbi zoper sklep lahko sodeloval v postopku izdaje dovoljenja in bi se lahko izjasnil glede glavne stvari, to je glede odvzema iz narave. Na ta način je bilo kršeno tudi načelo resnice iz 8. člena ZUP. S tem, ko je ARSO izdal sporno dovoljenje in ni počakal na dokončnost sklepa, je kršil še 22. člen slovenske ustave, ki pritožniku priznava enako varstvo pravic.
3. Po 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je mogoče poseči v vrsto volk, in sicer v primerih, ki jih določa omenjeni člen, če ni druge možnosti in ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije volka. ARSO v postopku ni izkazal, da obstojita oba pogoja. V odločbi sploh ne navaja niti ne obrazlaga, da ni druge možnosti kot odstrel. Ta pogoj, torej da ni druge možnosti, pa je pogoj, poleg pogoja “ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije”, da je mogoč poseg oz. odvzem volkov iz narave. Pri tem ni pomembno ali so podani primeri 1. odstavka 7. člena uredbe, torej npr. preprečitev resne škode in drugo. Ker ARSO tega pogoja v dovoljenju sploh ne navaja oz. se z njim niti ne ukvarja, je kršil uredbo, saj poseg v omenjeno živalsko vrsto brez izpolnjenege spornega pogoja sploh ni mogoč. In to ne samo odvzem, temveč niti kakšen drug ukrep poseganja, npr. vznemirjanje. ARSO je torej kršil materialno pravo. Gre za hudo in očitno kršitev materialnega prava, lahko gre tudi za nevestno delo v službi ali kaj podobnega, ki je pripeljalo do nezakonite in nepravilne odločbe, ki zelo ogroža naravo oz. živalsko vrsto volk. Tudi iz mnenja Zavoda za gozdove to ne izhaja, kot bi po 8. členu uredbe moralo, vsaj iz dovoljenja to ni razvidno.
4. Tudi drug pogoj iz 7. člena uredbe ni izpolnjen. ARSO v dovoljenju ne dokazuje, da bi bil izpolnjen pogoj “ta ravnanja ne škodujejo ohranitvi ugodnega stanja populacije”, torej da odstrel ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije volka. Definicija ugodnega stanja vrste je podana v 26. členu Zakona o ohranjanju narave. ARSO bi moral ugotavljati ugodno stanje vrste v skladu z merili iz omenjenega zakona. To je posebej pomembno, ker gre za hudo ogroženo živalsko vrsto iz rdečega seznama. Tega ni storil, zato je kršil 26. člen ZON. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je pridobil stališče Zavoda RS za varstvo narave, ki naj bi izkazoval, da odstrel ne bo negativno vplival na ugodno stanje volka. Po pravilih postopka mora upravni organ odločujoče dejstvo jasno utemeljiti, seveda v skladu z materialnimi kriteriji, in zanj navesti dokaze. Tega ARSO, kot že navedeno, ni naredil. Gre za hudo kršitev materialnega prava, ki bistveno vpliva na pravilnost in zakonitost postopka oz. odločbe.
5. ARSO v dovoljenju navaja, da naj bi volkovi povzročili resno škodo. Resna škoda naj bi bila v tem, da so volkovi pokončali več domačih živali. Več o tem ARSO v dovoljenju ne navaja. Koliko je to domačih živali, ARSO ne navaja, ali gre za 2, 3, 100, … oz. ne dokazuje. Navaja sicer številke, ki jih je podal Zavod za gozdove za prvih deset mesecev leta 2008, vendar samo v tistem delu, ki se nanaša obrazložitev oz. podajanje navedb pobudnika oz. predlagatelja odstrela. Teh številk ni mogoče preizkusiti, saj niso podprte z nobenimi dokazi, mnenje ZRSZVN tega ne vsebuje, vsaj iz dovoljenja to ni razvidno, niti jih je ARSO ne jemlje kot odločujoče, niti jih ne obrazlaga oz. dokazuje kot tiste, ki pomenijo oz. so vsebina resne škode. Po ARSO oz. odločbi so vsebina resne škode samo “več domačih živali”. To pa pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To stanje je nepopolno ugotovljeno tudi zaradi tega, ker ARSO ni ugotavljal, ali so lastniki premoženja, na katerem naj bi nastala resna škoda, na primeren način kot dober gospodar naredili vse potrebno, da obvaruje svoje premoženje pred nastankom škode. To bi moral ARSO narediti v smislu 92. člena Zakona o ohranjanju narave. Če je ugotovljeno, da t.i. oškodovanci niso storili vsega potrebnega po ZON, ni mogoče govoriti o nobeni škodi, vsaj ne v smislu uredbe oz. 93. člena ZON. Vse te kršitve so vplivale na postopek oz. dovoljenje, ki sta zaradi tega nezakonita oz. nepravilna.
6. ARSO je ravnal tudi v nasprotju z 26. členom Zakona o zaščiti živali, ki dovoljuje usmrtitev živali v primeru, če škode ni mogoče drugače preprečiti kot z usmrtitvijo. Ta pritožbeni razlog je podoben kot tisti iz 3. točke te pritožbe. Tudi v tem primeru ARSO ni ugotavljal, ali bi se dalo škodo preprečiti na druge načine oz. ali je bilo to storjeno. Gre za hudo kršitev materialnega prava oz. tudi za nepopolno ugotovoljeno dejansko stanje. Oboje pa je bistveno in pomeni, da je odločba nezakonita in nepravilna.
7. Po Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah mora strokovno mnenje Zavoda za gozdove vsebovati še pisno stališče organizacije, pristojne za ohranjanje narave, torej ZRSVN. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da strokovno mnenje pisnega stališča ni vsebovalo. Zato je ARSO pozval ZRSVN za to stališče. To pa je napačno in nezakonito, saj ARSO nima pristojnosti, da bi od ZRSVN zahteval omenjeno stališče. Moral bi pozvati Zavod za gozdove, da dopolni svojo vlogo še s pisnim stališčem, saj je njegova dolžnost, kot to izhaja iz uredbe, da k strokovnemu mnenju predloži še pisno stališče. To ni bilo storjeno, zato je mogoče smatrati, da ARSO pisnega stališča nima, saj je bil njegov poziv ZRSVN za pridobitev tega stališče nezakonit. Nezakonita dejanja pa ne morejo imeti pravnih posledic. Zato gre v tem primeru za kršitev materialnega prava, ki je bistveno vplivala na odločitev. ARSO torej nima zakonito pridobljenega pisnega stališča, kar tudi pomeni, da nanj ne more nasloniti svoje odločitve oz. dovoljenja za odvzem volkov iz narave.
8. Glede na navedeno predlagamo, da naslovni organ upravni spis odstopi pritožbenemu organu, to je MOP-u, temu pa predlagamo, da izpodbijano odločitev odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, pritožniku pa prizna priglašene stroške pritožbe, kot so zaznamovani ob koncu te vloge. Pritožnik meni, da je upravičen do povračila stroškov, saj gre za situacijo iz prvega stavka oz. odstavka 114. člena ZUP-a. Po tem namreč stroške trpi tisti, ki je zadevo izgubil.
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
