Pripombe k osnutku letnega načrta lovsko upravljavskega območja za II. Gorenjsko lovsko upravljavsko območje za leto 2012

Zavod za gozdove Slovenije
Območna enota Kranj
Kranj

21.3.2012

Zadeva: Pripombe in predlogi k osnutku letnega načrta lovsko upravljavskega območja za II. Gorenjsko lovsko upravljavsko območje za leto 2012

 

Spoštovani!

Zahvaljujemo se za povabilo na javno predstavitev osnutka letnega lovskega upravljavskega načrta.
Kot društvo smo proti lovu, saj menimo, da ta v 21. stoletju ni potreben, niti ni družbeno upravičen, poleg tega pa je škodljiv za živali in naravo. Narava ima v sebi vse mehanizme, kar je tudi dokazano, s katerimi lahko uravnava naravno ravnovesje na nekem območju in ni potrebno, da to dela človek, ki niti teoretično ne more vedeti, koliko živali ali drugih živih bitij prenese nek prostor.
Pravilnik, s katerim se sprejemajo letni lovski načrti, mora biti v skladu z ustavo in vsemi zakoni, tako tudi z Zakonom o zaščiti živali kot tudi Zakonom o ohranjanju narave. Seveda to velja tudi za njihove dele, konkretno za obravnavani osnutek. Menimo, da je ta osnutek v nasprotju z ustavo, Zakonom o zaščiti živali in Zakonom o ohranjanju narave, kar obrazlagamo v nadaljevanju.

1. Po Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv) je, seveda na žalost, dovoljeno usmrtitev živali, kar ureja 26. člen omenjenega zakona in ki velja tudi za lov. V zvezi z obravnavano tematiko je dopustno usmrtiti živali, če je to potrebno zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja ali pa, če je žival nevarna za okolico oz. povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. Nobeden od obeh primerov ni izpolnjen, kot to sledi v nadaljevanju.

2. Pojem naravnega ravnotežja definira Zakon o ohranjanju narave. To je stanje medsebojno uravnoteženih odnosov in vplivov živih bitij med seboj in z njihovimi habitati. V osnutku načrta o tem ni dosti govora, vendar pa je to zelo pomembno, kajti lov se naj bi izvajal zaradi ohranjanja naravnega ravnovesja. V osnutku ni nobenih resnih dokazov, da je naravno ravnovesje porušeno in da bi bilo potrebno, da ga lovci vzpostavijo, za nekatere vrste se celo trdi, da je stanje stabilno. Iz osnutka sicer izhaja, da naj bi bilo odškodnin zaradi škode na kmetijskih kulturah in domači živini 5.903,76 EUR (srne 33 EUR, jazbec 60 EUR, siva vrana 50 EUR, divji prašič 5.793,76 EUR), kar naj bi bil nekakšen dokaz, da je bilo v letu 2011 ravnovesje porušeno. Takšna škoda je zanemarljiva. Gre za vrednost enega starejšega avtomobila. Ta škoda ne more kazati na to, da je ravnovesje porušeno, kajti gre za malo vsoto. Pri mnogih vrstah divjadi pa ni bilo zaznati nobene škode in je zato izjemno čudno, da je dovoljen odstrel. Več kot 11.000 živali bo umorjenih (brez LPN Brdo), ker je bilo škode, povzročene s strani živali za bagatelno cifro slabih 6.000 EUR in objedenih nekaj dreves, pri čemer se objedenost zmanjšuje. Objedenost dreves pa je v principu v gozdu nekaj povsem normalnega. Poleg tega se lahko nekaj vrst praktično iztrebi iz tega področja (damjak, nutirja, rakunasti pes). Nerazumljivo. Sicer pa v osnutku načrta ni najti nobenih resnih dokazov, da bi bilo naravno neravnovesje porušeno na obravnavanem območju in če tega ni, lov sploh ni mogoč. V nasprotnem primeru je to v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali, ki dovoljuje usmrtitev živali zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja. Če to obstaja, lova ni.

Iz osnutka načrta ni razvidno, na katerih znanstvenih podlagah oz. študijah je pripravljen ta načrt oz. katere so znanstvene raziskave, ki v 21. stoletju še opravičujejo lov oz. da se z lovom lahko ohranja naravno ravnovesje. Takšni posegi bi namreč morali temeljiti na znanstvenih študijah, ki bi morale dokazati, da lov v nobenem pogledu ne škodi naravi, živalim in družbi. In da se lahko z lovom dosega oz. ohranja naravno ravnovesje in preprečuje škoda, ki naj bi jo povzročila divjad. Zato bomo mi navedli nekaj študij, ki dokazujejo, da lov ni potreben in da je celo škodljiv. Gre za naslednji študiji oz. raziskavi:
• Prva raziskava govori o vplivu lova na živali in da lov povečuje število rojstev teh bitij in sicer na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča. (Vir: http://www.honorandnonviolence.com/anatomy.html)
• V drugi raziskavi so raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) pa so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.
• V znani reviji Journal of Animal Ecology je bila objavljena dolgoročna francoska študija o vplivu lova na število divjih svinj. Glavno spoznanje je zelo zanimivo: močan lov vodi k občutno večjemu razmnoževanju pri divjih svinjah kot pa manj intenziven lov. Sicer pa so francoski znanstveniki 22 let primerjali razmnoževanje divjih svinj na dveh področjih: na enem so na veliko lovili divje svinje, na drugem pa manj. Rezultat: Kjer je večji lovski pritisk, je rodnost pri divjih svinjah bistveno višja, kot na področjih, kjer se malo lovi, spolna zrelost divjih svinj je bila bistveno večja, kot na področjih z malo lova, poleg tega pa je spolna zrelost nastopila mnogo prej kot na področjih z malo lova. Tudi povprečna teža prvič nosečih svinj je bila manjša tam, kjer je bilo mnogo lova (Servanty et alii, Journal of Animal Ecology, 2009)1
• Zanimivo je tudi to, da so v nemški deželi Saarland skrajšali lovno dobo za lisice in število lisic je občutno upadlo.2
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. V kantonu Ženeva je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. To je tudi dokaz, da lov ni potreben in da ima narava v sebi vse mehanizme za reguliranje naravnega ravnovesja.
Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru živali toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima.
Čeprav so gornje študije dotikajo medvedov, jelenov in divjih prašičev, veljajo zaključki tudi za druge vrste živali, saj za vse veljajo enake naravne zakonitosti. Zato je jasno je, da lov negativno vpliva na živali, saj povečuje število živali. Živalska vrsta se na ta način brani pred izumrtjem, saj lov občuti kot sredstvo za uničenje vrste. Na ta način se v principu doseže ravno nasprotno od tistega, kar se trdi: da je lov potreben za ohranjanje naravnega ravnovesja. Lov ruši naravno ravnovesje.
Vse zgoraj navedeno kaže na to, da je lov škodljiv za živali in naravo in da je ravno on tisti, ki ruši naravno ravnovesje.

3. Osnutek je v nasprotju tudi s 5. alinejo 26. člena ZZZiv, ki pravi, da je usmrtitev živali dovoljena, če je žival nevarna za okolico oz. povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti. V tem določilu je vsebovano načelo sorazmernosti, ki se uporablja tudi v pravu živali, po katerem je potrebno zakonite cilje doseči s čim blažjimi sredstvi. Odstrel živali je vsekakor pretiran ukrep za preprečevanje škod v gozdovih in na poljih, poleg tega pa te niso občutne. Ne gre za sorazmeren ukrep, temveč za najhujši ukrep, saj se pomori zelo veliko število živali. Kljub tako veliko moriji pa so škode vsako leto. Če bi bil odstrel res učinkovit ukrep, škod ne bilo. Interes živali do življenja ima v tem primeru prednost pred interesom človeka do npr. užitka pri ubijanju, ki bi ga imel tisti, ki bi žival, ki povzroča občutno škodo, usmrtil samo zaradi užitka do ubijanja. Da se načelo sorazmernosti uporablja tudi v predpisih glede živali, pa jasno izhaja tudi iz sodbe U 1804/2001. V tej sodbi je sodišče jasno zapisalo, da to načelo izhaja iz 4. člena (mučenje živali je nepotrebna in neprimerna usmrtitev živali) in 5. alineje 26. člena ZZZiv (usmrtitev živali je dovoljena, če žival povzroča občutno škodo in tega ni mogoče drugače preprečiti). Podobno je bilo navedeno tudi v zadevi U 1994/2000 z dne 23.4.2003.
Po drugi strani pa dolžnost preprečevanja škode nalaga lovska zakonodaja tako upravljavcu lovišča kot lastnikom zemljišč. Ti morajo kot dober gospodar narediti vse potrebno, da obvarujejo svoje premoženje pred nastankom škode pred živalmi oz. divjadjo. Lastniki morajo uporabljati in vzdrževati varovalna sredstva, ki jih je dolžan priskrbeti upravljavec lovišča. Dolžnost preprečevanja škode je torej na lastniku zemljišča in na lovski organizaciji. Če bi oba izpolnila svoje dolžnosti, do škod praktično ne more priti ali pa bi bila ta škoda neznatna.

4. Iz obravnavanega osnutka je razvidno, da je divjad v letu 2011 povzročila za približno 6.000 EUR evrov škode in da je planiran odvzem živali dobrih 11.000, pri nekaterih vrstah pa je dovoljen celo neomejen odstrel. Dejstvo je, da je škoda po divjadi zelo majhna in ne dosega standarda občutna, kar zahteva 26. člen ZZZiv. 6.000 evrov škode ne more predstavljati občutne škode v smislu zakona, zato ta pogoj ni izpolnjen.
Izpolnjen tudi ni drugi pogoj, to je, da škode ni mogoče preprečiti na drug način. Gre za znane načine preprečevanja škod, nekateri so navedeni tudi v osnutku.
Število divjih prašičev je mogoče zmanjšati tudi brez odstrela oz. lova in to s kontracepcijo. Gre za imunokontracepcijo, s katero se lahko zmanjša populacijska rast teh živali na področjih, kjer naj bi bilo preveč divjih prašičev. Ta metoda deluje preko cepiv, ki spodbujajo organizem, da začne ustvarjati protitelesa, ki nevralizirajo proteine, potrebne za razmnoževanje. Uporaba hormona GnRH, ki deluje v okviru te metode, tudi nima stranskih učinkov, izhaja iz najnovejše študije o vplivu imunokontracepcije iz Anglije. Razvit je bil tudi poseben postopek za zaužitje hormona preko vab, ki se je izkazal za učinkovito, pa tudi sorazmerno poceni metodo. (Vir: revija Lovec, september 2009, povzeto po revija Osvoboditev živali, št. 21/2011). Na ta način se tudi lahko prepreči “škoda”, ki naj bi jo povzročali te živali. Seveda je to mogoče uporabiti tudi pri drugih vrstah živali.
Mnogi ugotavljajo, da je »veliko« število divjih prašičev posledica krmljenja in odstrela vodečih samic, zaradi katere razpade socialna struktura združbe, kar vodi tudi v povečano razmnoževanje teh živali. Število teh živali bi se lahko, če jih je res preveč, zmanjšalo s kontrolo rojstev to preko kontracepcije. Ta metoda deluje preko cepiv, ki spodbujajo organizem, da začne ustvarjati protitelesa, ki nevtralizirajo proteine, potrebne za razmnoževanje. Uporaba hormona GnRH, ki deluje v okviru te metode, tudi nima stranskih učinkov, izhaja iz najnovejše študije o vplivu imunokontracepcije iz Anglije. Razvit je bil tudi poseben postopek za zaužitje hormona preko vab, ki se je izkazal za učinkovito, pa tudi sorazmerno poceni metodo. (Vir: revija Lovec, september 2009)3 Jasno je, da bi lahko kontracepcijo uporabili tudi pri drugih živalskih vrstah. Obstajajo torej druge možnosti, da se preprečijo škode. Med temi je tudi preprečevalno krmljenje, o katerem je govora v osnutku in ki se v praksi tudi izvaja.
Da je mogoče škode preprečiti tudi brez odstrela živali oz. da ta zadeve ne rešuje, temveč jo lahko celo poslabšuje, pa je razvidno tudi iz spodnjih treh primerov:
• Iz študije Analiza učinkovitosti odstrela volkov za zmanjševanje škod na domačih živalih (Miha Krofelj, Rok Černe, Klemen Jerina, Univerza v Ljubljani, februar 2011, http://www.volkovi.si/en/arhiv/117-analiza-uinkovitosti-odstrela-volkov-za-zmanjevanje-kod) je razvidno, da odstrel volkov ni imel vpliva na višino škod na domačih živalih. To se je ujemalo, tako avtorji, tudi z izsledki tujih raziskav, da trajnostni lov na volkove ni učinkovit ukrep za zmanjšanje škod na domačih živalih. Zato predlagajo, da se v prihodnje napori usmerijo v ukrepe, ki škode učinkovito preprečujejo, npr. prehod na manj konfliktne rabe prostora ali izboljšanja varovanja drobnice z uporabo varnih ograd in pastirskih psov.
• Obstajajo še druge raziskave o tem, da odstrel volkov ne prepreči škod na živini. V Severni Ameriki in Evropi je bilo namreč v preteklosti izvedenih mnogo raziskav o učinkovitosti ubijanja volkov za zmanjševanje škod na živini. Raziskava v Minnesoti v ZDA (1992) je pokazala, da odstranjevanje volkov ni bilo učinkovito sredstvo za zmanjševanje škod. Škode so se pogosto nadaljevale na pašnikih, kjer so redno odstranjevali volkove, po drugi strani pa so škode večkrat prenehale, tudi ko volkov niso odstranili. Zanimivo in signifikantno je to, da so se v povprečju škode večkrat ponovile, če so volka odstranili, kot če ga niso, in da so podatki pokazali, da se lahko po odstranitvi volkov škode še povečajo. Tudi v drugi raziskavi v Minnesoti (2008) so prišli do zanimivega zaključka, da se je število napadov volkov še povečalo, če je bilo ubitih več volkov. Raziskava iz ZDA in Kanade (Musiani et al. 2005) je pokazala, da odstranitev volkov ni zmanjšala škod niti kratkoročno niti dolgoročno, učinka ni bilo niti tedaj, ko so odstranili celoten trop, saj so prazen prostor zasedli drugi volkovi. Škode so se nadaljevale, če se niso izboljšali varovalni ukrepi in okoljski dejavniki. Analiza iz Kanade (2010) je pokazala, da odvzem volkov ni vplival na pojavljanje škod, škode so se celo povečale tam, kjer so ubijali volkove. Iz raziskave iz Španije (2009) je razvidno, da obseg škod ni povezan s številom volkov niti s poseganjem v populacije, marveč predvsem z varovanjem živali in načinom reje. Da z lovom ni mogoče preprečiti škod, jasno kaže tudi dejstvo, da kljub vsakoletnemu lovu obstajajo škode. Če bi z lovom res lahko preprečili škode, le-teh že zdavnaj ne bi bilo več, kajti lov obstaja že zelo dolgo. Lov torej škodi naravi.
• Še ena zanimiva ugotovitev o povezavi lova oz. povečanega lova na primeru ameriških medvedov. Odstrel oz. povečan odstrel naj bi zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V nadaljevanju navajamo primer iz Severne Amerike. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane … Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom. (Vir: http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20 report-v3.pdf )
Podobno kot izhaja iz zgornjih primerov je tudi pri drugih vrstah. Škode se dajo preprečiti na nenasilne načine, kot npr. kot je to razvidno tudi iz osnutka. Gre za zaščite kmetijskih kultur z električnimi pastirji in vonjalnimi ograjami, krmne njive, preprečevalno krmljenje divjih prašičev z namenom odvračanja le teh od intenzivnih kmetijskih kultur.
Sicer pa je glavnino te škode pa je mogoče pripisati lovu, saj lov povzroča pri živalih stres in posledično večjo potrebo po hrani, pa še živali je več kot bi jih bilo, če ne bi bilo lova. Zato mnoge živali, ki so zaradi lova pod stresom, več jedo in s tem povzročijo tudi t. i. škodo.

5. Seveda pa tudi nobena prostoživeča žival ni nevarna za okolico, kar je sicer pogoj za usmrtitev po 5. točki 26. člena ZZZiv, vsaj o tem ni nobenih dokazov v osnutku, tako da tudi ta razlog za lov odpade.
Če se določilo 5. točke 26. člena ZZZiv bere tako, da ti razlogi pridejo v upoštev samo glede usmrtitve posamezne živali, kar je tudi smisel določila, pa je jasno, da lahko pridejo ti razlogi še manj v upoštev kot opravičilo lova.
Vse to pa dokazuje, da odstrel oz. lov služi drugim ciljem, predvsem zadovoljevanju človekove sle po ubijanju in ne preprečevanju nastanka škode ali ohranjanju naravnega ravnovesja.

6. Obravnavni osnutek je v delu, ki odreja oz. omogoča odstrel živali, protiustaven, saj krši 5, 63 in 72. člen ustave in je za naravo in družbo škodljiv. Seveda je tudi neetičen. Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Zakaj se zlato pravilo ne uporablja tudi v gozdovih in na poljih. Ali si kakšen državni uradnik ali lovec želi biti pod lovskim pritiskom, ko ne bo vedel, ali bo preživel noč ali dan oz. bo to uspelo njegovim otrokom. Ali si kakšen lovec ali državni uradnik želi biti na mestu živali, ki jih lovski načrt obsoja na smrt. Ali si kdo želi biti na lovnem krmišču, tam dobiti strel v čelo in izdihniti v hudih mukah, kot se to dogaja živalim. Nato pa biti zabeležen v lovskih evidencah kot trofeja in nesmrten v lovski sobi kakšnega veljaka. V nadaljevanju še nekaj o tem.

7. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posamezno žival in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Lov ne ohranja naravnega bogastva, temveč ga uničuje, saj ubija živali in uničuje naravno ravnovesje.

8. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.

9. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v pri lovu dovoli oz. ukaže pobiti večje število živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje. Živali pri vsem tem zelo trpijo, mnoge ure in dneve preden umrejo in se rešijo muk. Lov oz. osnutek je tudi v tem pogledu protiustaven.

10. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, tudi če to traja samo delček sekunde pred njeno kruto smrtjo. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Lov je nepotreben, kot je dokazano zgoraj, zato že po samem 4. členu ZZZiv pomeni mučenje živali. Zato je tudi osnutek načrta v delu, ki dovoljuje oz. ukazuje odstrel živali, v nasprotju z ZZZiv in ustavo. Po 3. členu Zakona o zaščiti živali (ZZZiv) ne sme nihče brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenja, bolezni ali smrti. Lov povzroča hudo trpljenje živali in njihovo smrt, utemeljenega razloga pa za to sploh ni.

11. Živali so živa bitja, ki imajo svoje dostojanstvo, se zavedajo same sebe in imajo osebnost, kar sedaj dokazujejo tudi znanstveniki in kar lov zanika. So bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčki, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, …). Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Seveda velja to tudi za pse, pa tudi za “nevarne”, ki so to postali izključno zaradi ravnanj ljudi in ne zaradi svojih ravnanj. Tudi državni pravni red se v bistvu zaveda dejstva, da imajo živali svojo osebnost, saj je zaščita živali celo ustavna kategorija – zaščito živali pred mučenjem mora urediti zakon (72. člen).

12. V osnutku letnega načrta ni bilo najti števila živali posameznih vrst. Torej se ne ve, koliko je divjadi na območju, ki ga pokriva tangirana območna enota. Kljub temu pa se dovoljuje odstrel živali. To pa je po našem mnenju v nasprotju z Zakonom o ohranjanju narave in sicer 14. členom. Ta namreč govori o tem, da je zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena, prepovedano. Torej je vedno potrebno vedeti, koliko je število pripadnikov neke živalske vrste, da se lahko presodi, kakšen vpliv bo imel odstrel na vrsto: ali jo bo ogrozil ali ne. Iz dejstva, da se planirani odstrel vedno ne realizira, je tudi jasno razvidno, da so nekatere vrste že ogrožene. Tudi mnogi lovci pravijo, da je divjadi manj kot se uradno prikazuje. Za lov velja tudi Zakon o ohranjanju narave in zato pomeni dejstvo, da država ne pozna številčnosti oz. vsaj ocene številčnosti lovnih živalskih vrst, ob dopuščanju lova, stanje, ki je v nasprotju z zakonom. Pri nekaterih vrstah divjadi, kar je razvidno iz osnutka, je mogoč neomejen odstrel, kar pomeni, da je lahko vrsta popolnoma uničena. Gre npr. za navadnega polha, damjaka, pižmovko. Odstrel približno 11000 živali, kar je planirano za leto 2012, bo zelo ogrozil vrste, ki tam živijo, poslabšal socialno strukturo živalskih skupin. Seveda pa bo tudi poslabšal stanje v gozdovih in na poljih, torej v habitatih prostoživečih živali. Vse to pa je hud poseg v biotsko raznovrstnost in naravno ravnovesje, ki ju varujeta 2. in 3. člen Zakona o ohranjanju narave

13. Na podlagi navedenega predlagamo, da se postopek sprejema letnega lovsko upravljavskega načrta za leto 2012 ustavi, saj je v delu, ki dovoljuje oz. ukazuje odstrel oz. lov živali, nezakonit in neustaven. Da osnutek ni skladen z ZZZiv pa izhaja celo iz tega akta, saj se v osnutku ne navaja, da je napisan skladno s tem zakonom (str. 5), za razliko od nekaterih drugih aktov, v skladu s katerimi pa naj bi bil.

14. Pozivamo vas, da nas v zakonitem roku obvestite o sprejetju oz. nesprejetju naših predlogov v smislu Pravilnika o načrtih za gospodarjenje z gozdovi in upravljanju z divjadjo.

Hvala in lep pozdrav!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Zanj: pooblaščenec Vlado Began, varuh pravic živali

______________________

[1]    Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[2]    Povzeto po reviji Freiheit für Tiere, 4/2011.
[3]   Povzeto po reviji Osvoboditev živali, št. 21/2011.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post