Prevoz rejnih živali

V Objektivu (12.1.2019) je bil objavljen sklop tekstov o prevozu rejnih živali. Med njimi je tudi intervju z agrarnim ekonomistom in rejcem dr. Stanetom Kavčičem. Ta je v intervjuju izjavil: »Prevoz živali v Libanon zagotovo ni nobenemu rejcu, ki ta posel opravlja z ljubeznijo, posebno pri srcu, a to vzame nekako v zakup, če mu živali po zadovoljivi ceni ne uspe prodati drugam.«

Sicer mi ni čisto jasno, kaj je dr. Kavčič mislil s pojmom ljubezni oz. na kaj je vezal ta pojem (živali, živinorejo ali kaj drugega), vendar se ne glede na to postavi načelno vprašanje, in sicer: Ali ima nekdo, ki redi živali za zakol, dajanje mleka in jajc ali druge ekonomske interese, ljubezen do teh živali? Torej ali te živali ljubi? To še posebej zato, ker mnogi kmetje, ki se preživljajo z rejo živali, navajajo, da imajo radi svoje živali oz. da jih ljubijo.

Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je ljubezen definirana tudi kot »močno čustvo naklonjenosti do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro«. Seveda se tako definirana ljubezen nanaša tudi na živali. Torej tisti, ki ljubi žival, skrbi za dobro in korist te živali. Ali je prevoz živali na ladji ali na velikem tovornjaku, kjer se trpeče gnetejo živali, v korist in dobro teh živali? Jasno je, da ne. Ali potem tisti živinorejec, ki to počne, res ljubi svoje živali? Jasno je, da ne, pa čeprav tako trdi. Kajti važna so dejanja in ne besede! Ali tisti živinorejec, ki ima krave mlekarice, res te ljubi, čeprav to trdi? Če ta živinorejec odvzame kravi telička in ju tako nasilno loči, ali je to dobro za mater in otroka? Jasno je, da ne. Ali je dobro in koristno za mater mlekarico, da je leta in leta zaprta na majhnem prostoru, kjer ima status tovarne mleka. Jasno je, da ne. Ali je potem to ljubezen živinorejca do lastne krave mlekarice? Mogoče gre za ljubezen, toda ne do živali, temveč do česa drugega. Ali gre za ljubezen živinorejca do lastne živali, če jo pošlje v klavnico, čeprav ta to trdi? In to praktično dela dan za dnem, leto za letom? Ali je del ljubezni tudi brutalen odvzem življenja živali? In v klavnici zverinsko razkosanje živali takoj po zakolu? Ali je nasilni odvzem življenja v korist in dobro žrtvovane živali? Če bi bilo, bi bil to absurd. Ali je krvavi zakol prašiča na kolinah v korist in dobro te živali, torej ljubezen, čeprav lastnik trdi, da prašiča ljubi?

Mnogi živinorejci pravijo, da poleg živali ljubijo tudi ljudi. Ali je ljubezen do ljudi to, da jim živinorejci ponujajo živila, npr. meso in mleko, za katera je znanstveno dokazano, da so zelo škodljiva in da povzročajo mnogo civilizacijskih bolezni. Ali je tisto, kar proizvedejo živinorejci in je dokazano škodljivo, v dobro in korist tistih ljudi, ki to uživajo? Torej ljubezen živinorejcev do potrošnikov. Če bi bilo, bi bil to absurd!

Komercialna živinoreja ne more biti ljubezen do živali, niti do ljudi ne, seveda pa tudi do narave ne. Lahko pa je seveda »ljubezen« do česa drugega, npr. denarja, povzročanja trpljenja … Eden izmed pogojev za ljubezen do živali je, da te pri »živinorejcu« živijo do svoje naravne smrti in v pogojih, ki so v danih razmerah čim bolj podobni tistim, v katerih živali živijo v naravi. Temu pa je treba dodati vsaj še bistvo zlatega pravila: kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim. Kajti zlato pravilo velja tudi v odnosu do živali, seveda pa tudi do ostale narave. Vse je namreč medsebojno povezano.

Štefan Cigüt je ob nalaganju 32 bikov, težkih v povprečju 750 kg, namenjenih kupcu v Italijo, kot je to navedeno v nosilnem članku, dejal: »Kak’ si lejpi. Ekstra roba. Prva liga!« To pove vse. Žival je roba. Gre torej samo za denar.

Tekst je bil dne 24.1.2019 poslan v objavo Dnevniku, ki pa teksta še ni objavil.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*