Ministrstvo za notranje zadeve
Štefanova 2
1000 Ljubljana

Predlog v zvezi s službenimi policijskimi psi in za spremembo Zakona o policiji

23.12.2009
Pooblastilo!
Poslano po elektronski poti!

Spoštovani!

V okviru dejavnost policije se uporabljajo tudi psi. Gre za t.i. službene pse. Ti se poleg policije uporabljajo še drugje v državni upravi, npr. v vojski. V slovenski policij naj bi bilo okoli 100 službenih psov, njihova povprečna starost okoli 6 let.

V okviru policije obstaja Oddelek za šolanje službenih psov, ki ima svoj sedež na Gmajnicah v Ljubljani. Ta je pristojen za usposabljanje vodnikov službenih psov in šolanje službenih psov policije za splošno in specialistično uporabo. Pri splošni uporabi gre za t. i. patruljne pse, ki so namenjeni predvsem vzdrževanju javnega reda in miru in preventivnemu delovanju, pri specialistični uporabi pa gre za iskanje prepovedanih drog in eksplozivov.

Uporabo službenih psov v policiji ureja več pravnih aktov, kot npr. Zakon o policiji, Pravilnik o policijskih pooblastilih in Navodilo o šolanju, uporabi in oskrbi službenih psov policije.

Zakon o policiji v 50. členu predpisuje, da imajo policisti pri opravljanju nalog pravico uporabiti prisilna sredstva, v 9. alineji prvega odstavka tega člena je kot prisilno sredstvo navedena uporaba službenega psa.

V 51.č členu istega zakona so predpisani pogoji, pod katerimi je mogoče uporabiti kot prisilno sredstvo psa. Navedeno je:
1) Policist sme uporabiti kot prisilno sredstvo službenega psa z nagobčnikom na vrvici ali brez in brez nagobčnika na vrvici ali brez vrvice.
2) Službenega psa z nagobčnikom in na vrvici sme policist uporabiti v vseh primerih, ko je dovoljena uporaba plinskega razpršilca, fizične sile ali palice.
3) Službenega psa z nagobčnikom in brez vrvice sme policist uporabiti za preprečitev bega in prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, za preprečitev bega osebi, ki je storila prekršek zoper javni red, za odvrnitev napada nase, na koga drugega ali na objekt, ki ga varuje, in za vzpostavitev javnega reda.
4) Službenega psa brez nagobčnika in na vrvici sme policist uporabiti za vzpostavitev javnega reda, če je z dejanji skupine ljudi ogroženo življenje ali osebna varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti, in za prijetje storilca kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti.
5) Službenega psa brez nagobčnika in brez vrvice sme policist uporabiti, če ne more drugače:
• zavarovati življenja ljudi;
• preprečiti bega osebi, ki je zalotena pri kaznivem dejanju, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora treh let ali več;
• preprečiti bega osebi, ki ji je odvzeta prostost, ali osebi, za katero je izdan nalog za odvzem prostosti, ker je storila kaznivo dejanje, za katero je po zakonu mogoče izreči kazen zapora treh let ali več;
• odvrniti napada na varovano osebo ali objekt;
• odvrniti od sebe neposrednega protipravnega napada, s katerim je ogroženo njegovo življenje.

Menimo, da uporaba psa kot prisilno sredstvo nasprotuje nekaterim predpisom in zato predlagamo, da se psi ne uporabljajo več v policiji kot prisilno sredstvo. Predlagamo pa tudi, da se v ta namen pripravijo ustrezne spremembe Zakona o policiji in se posredujejo vladi ter nato preko vlade v sprejem parlamentu, naslovni organ pa naj sam spremeni tiste akte, ki spadajo v njegovo pristojnost.

Obrazložitev:

Zaščita živali v Sloveniji je v javnem interesu. Temelje te zaščite postavlja celo ustava Republike Slovenije, kar daje vsemu temu še posebno težo, ko v 4. odstavku 72. člena določa, da zaščito živali pred mučenjem ureja zakon. Zato je bil v letu 1999 sprejet Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ki je postavil zakonske temelje omenjene zaščite in je podlaga za sprejem še drugih predpisov s tega področja.

Društva, ki delujejo na področju zaščite živali, sporočajo pristojnemu inšpektorju kršitve določb tega zakona, ki jih ugotovijo pri opravljanju svojih nalog, ter opozarjajo na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali (42. člen ZZZiv).

Uporaba službenega psa kot prisilno sredstvo je v nasprotju z nekaterimi predpisi v več ozirih.

Zaščita živali po ZZZiv je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, tako tudi države in s tem MNZ. Država oz. MNZ ima status skrbnika službenih psov v smislu prve alineje 5. člena ZZZiv. Zato zanjo velja ZZZiv v celoti, kar velja tudi za ostale predpise s področja zaščite živali.

Po ZZZiv obsega zaščita živali zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. ZZZiv je krovni zakon na področju zaščite živali in vsi ostali zakoni oz. predpisi morajo biti z njim usklajeni oz. ne smejo biti v nasprotju. To pa pomeni, da to velja tudi za službene pse. Tako tudi njim pripada zaščita življenja, zdravja in dobrega počutja. Iz ZZZiv ne izhaja, da bi bili službeni psi izvzeti iz tega.

V 51.č členu Zakona policiji so, kot že navedeno, določeni pogoji uporabe službenega psa kot prisilno sredstvo. Iz teh pogojev je razvidno, da je mogoče uporabiti psa ne glede na to, ali je situacija za psa varna. To pa pomeni, da je mogoče, da pes v takšni situaciji ne bo imel dobrega počutja, ali bo poškodovan, lahko pa bo celo umrl. Takšne situacije pa so v nasprotju z Zakonom o zaščiti živali (ZZZiv) in Pravilnikom o zaščiti hišnih živali.

V 26. členu ZZZiv so določeni primeri, ko je mogoče usmrtiti žival. Med njimi ni primera, ki ga dopušča 51.č člen Zakona o policiji. Zato je dejstvo, da pes izgubi življenje v situaciji, ki jo omogoča omenjeni člen v nasprotju s 26. členom ZZZiv.

V ZZZiv tudi nismo našli določbe, ki bi dopuščala, da bi bil pes v situaciji iz 51.č člena poškodovan. Zato je poškodba službenega psa v tem primeru tudi v nasprotju z ZZZiv in jo je mogoče smatrati kot trpljenje živali v smislu desete točke 5. člena, ki kot trpljenje živali smatra tudi poškodbe.

ZZZiv govori tudi o dobrem počutju kot elementu zaščite živali. Podrobneje to glede hišnih živali, kamor spadajo tudi psi, ureja Pravilnik o zaščiti hišnih živali. Ta v 3. člen med drugim določa, da je skrbnik hišnih živali dolžan storiti vse potrebno, da zagotovi dobro počutje hišnih živali, ki so v njegovi oskrbi in preprečevati vzroke, ki lahko povzročijo bolečine, poškodbe, bolezni ali motnje v obnašanju živali. Vse to velja tudi za državo oz. MNZ kot skrbnika živali. 51.č člen tega ne zagotavlja in dopušča situacije, ki kršijo, seveda če pride do njih, dobro počutje službenih psov. Zato je 51.č člen v nasprotju tudi s temeljnim načelom zaščite živali, to je, da je živali, v tem pogledu psu, zagotovljeno dobro počutje.

Ni nam podrobneje znano, na kakšen način poteka šolanje psov za opravljanje njihovih nalog kot prisilno sredstvo. Kolikor nam je znano, je del šolanja tudi izpostavljanje streljanju z orožjem. Če je temu tako, menimo, da gre za ravnanje, ki je v nasprotju z drugo alinejo 15. člena ZZZiv, ki prepoveduje izpostavljanje živali fizikalnim učinkom v nasprotju z določbami ZZZiv. Ker ta zakon o streljanju z orožjem ne govori, je jasno, da je šolanje na omenjen način v nasprotju z ZZZiv. Ob poku je živali strah, zanje je to velik stres. Strah pa se po ZZZiv smatra kot trpljenje živali.

Iz 51.č člena Zakona o policiji izhaja, da se službenega psa šola za napad na človeka. Menimo, da je to etično nesprejemljivo in v nasprotju s slovensko ustavo. Ta namreč v 17. členu določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Napad službenega psa na človeka pa ravno krši to nedotakljivost, saj lahko človeka poškoduje ali celo ubije. Če takšen pes ne bi bil služben, je velika verjetnost, da bi ga usmrtili v smislu 26.b. člena ZZZiv. Pes ima srečo, da je služben, saj bi sicer lahko bil ob življenje.

Nerazumljivo je, da se lahko šola pse v smislu agresivnosti in napadalnosti do ljudi ali mogoče do drugih živali. To nasprotuje temeljim zaščite živali. Psi imajo upravičenje, da so šolani v pozitivnem smislu in ne v agresivnem. Če so agresivni, lahko dobijo status nevarnega psa in je ogroženo njihovo življenje. Psi ne morejo biti sredstvo za obrambo določenih človekovih vrednot, kot je življenje in premoženje. Psi so živa bitja in ne stroji oz. naprave, ki jih se jih pošlje braniti določene človekove vrednote. Te naj brani človek sam in ne živali. Živali s tem nimajo nič. Zato tudi nimajo kaj iskati v tem segmentu. Tudi ZZZiv ne daje podlage za kaj takega.

Pri uporabi prisilnih sredstev morajo policisti spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo. To velja tudi v primeru uporabe prisilnih sredstev s službenimi psi. Ali policisti pri tem spoštujejo tudi osebnost in dostojanstvo psov? To velja tudi za državo in MNZ. Tudi psi, kot seveda tudi druge živali, imajo namreč svojo osebnost in dostojanstvo! Kar želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim! Zlato pravilo velja tudi v našem odnosu do živali. Kdo si želi, da bi ga poslali v obrambo nečesa, kar z njim nima nobene zveze? Kdo si želi, da bi bil v takšni situaciji poškodovan ali da bi celo umrl? In pri tem močno trpel.

Že dolgo je znano, da živali po svoji naravi niso stvari, temveč živa bitja, ki imajo svojo osebnost. Da imajo svojo osebnost, sedaj dokazuje tudi znanost. Mnoge raziskave dokazujejo, da so živali inteligentne, nesebične, tudi moralne. Živali so bitja, ki imajo čustva, občutke, ki čutijo trpljenje, veselje in podobno. Imajo svoje družine, podobno kot človek. Mnoge živali tudi “razmišljajo” na podoben način kot ljudje, tudi v smislu vzrok-posledica. Dokazano je tudi, da teče komunikacija že med enoceličnimi organizmi. Njihova inteligenca je na visokem nivoju, sigurno na višjem nivoju kot npr. pri dojenčkih, seveda pa tudi na višjem nivoju kot ga imajo mnogi duševno bolni oz. prizadeti odrasli ljudje. Njihova sposobnost komunikacije je v večini primerov na višjem nivoju kot jo ima človek sam po sebi, brez umetnih pomagal (telefoni, televizija, radio, …). Mnogi nevretenčarji imajo visoko inteligenco – na začudenje znanstvenikov. Tudi morala živali je v povprečju višja kot pri ljudeh. Mnogo znanstvenih raziskav je, ki vse to dokazujejo. Menimo, da je nepotrebno, da navajamo še več v zvezi s tem, saj država pozna oz. vsaj morala bi po službeni dolžnosti, sigurno pa jih pozna državni organ, ki je pristojen za zaščito živali. Vse to dokazuje, kot že navedeno, da imajo živali svojo osebnost, ki je v principu enaka kot pri človeku. Razlika je samo v dejstvu, da gre za drugo vrsto živega bitja. Tudi živali imajo svoje dostojanstvo, kot ga imamo ljudje. V tem pogledu med ljudmi in živalmi ne more biti nobene razlike. Kdor iskreno pogleda v oči neki živali, lahko občuti veličino živali, pa tudi to, da imajo dušo. Da imajo tudi živali svojo dušo, pa zanika katoliška cerkev. Seveda vse to velja tudi za pse, jasno je, da tudi za službene.

Po našem mnenju je potrebnost ali nepotrebnost nekega ravnanja do živali potrebno presojati izključno glede na potrebe in interese same živali. Potrebnost nekega ravnanja do živali ni mogoče gledati skozi lupo človeka, temveč samo skozi interese oz. potrebe živali. To namreč izhaja iz temeljne premise zaščite živali, to pa je zaščita življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen ZZZiv). Menimo tudi, da se besedna zveza »utemeljenega razloga« iz 3. člena ZZZiv lahko tolmači samo skozi interese in potrebe živali in ne skozi interese ljudi. To pa pomeni, da je nekaj, kar je želja ali interes človeka, ni pa potrebno za živali, ni pa tudi življenjsko nujno za ljudi, do živali prepovedano, razen če seveda ne gre za zaščito življenja, zdravja ali dobrega počutja živali. Zadrževanje živali v ujetništvu služi samo interesom ljudi in za živali ni potrebno. Zato ga naj ne bo. Razen redkih izjem, ko je takšno zadržanje v korist živali. To pa so redki primeri, npr. zaradi zdravljenja živali in podobno.

In za konec. Po lizbonski pogodbi se smatrajo živali kot čuteča bitja. Ta pogodba zavezuje tudi Slovenijo. Tudi za službene pse velja, da so čuteča bitja. Dobro bi bilo, da se jim to prizna tudi v praksi in se temu prilagodi človekovo ravnanje.

Ker gre za pobudo splošnega značaja (45. člen ustave) vas tudi pozivamo, da nam sporočite, kaj ste oz. boste storili na podlagi tega našega predloga. Vaš odgovor pričakujemo v zakonitem roku.

Hvala in lep pozdrav.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice