V Gornji Radgoni se je končal sejem o lovu, ribištvu, turizmu in aktivnosti v naravi. Na sejmu je sodelovalo mnogo razstavljalcev, ki so prikazovali razno opremo za lov, med drugim tudi orožje in strelivo.
Nerazumljivo je, da lahko v Sloveniji obstajajo prireditve, na katerih se razstavlja nekaj, kar je namenjeno ubijanju živih bitij, nekaj, kar mnoge ljudi spodbuja k nasilju, nekaj, kar je skrajno neetično in škodljivo za družbo. Nekaj, kar povzroča letno okoli 100.000 barbarskih pobojev nedolžnih živih bitij. Čeprav je po ustavi prepovedano vsako razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, torej tudi sovraštva do živali, se vse to dogaja z vednostjo in podporo države, tiste države, ki je sprejela ustavo, po kateri je prepovedano tudi razpihovanje sovraštva do živali. Absurdno. In absurdno je tudi, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, tisoči in tisoči lovcev pa lahko, ne samo spodbujajo k nasilju, temveč z neverjetnim nasiljem uničujejo naravo v Sloveniji. Tisoči in tisoči lovcev vodijo pravo vojno proti nedolžnim živim bitjem in to z blagoslovom države in Katoliške cerkve. Uničujejo živalske družine, pobijajo živalske mladiče in bolne živali, prinašajo strah, trpljenje in grozote v naravo. Kako je kaj takega mogoče v 21. stoletju? Očitno še vedno vlada kamena doba v srcih mnogih ljudi, na žalost pri mnogih tistih, ki imajo škarje in platno v svojih rokah. Okoli 100.000 grozljivih usod živali letno povzroči dejavnost, o kateri je Theodor Heuss, prvi predsednik Zvezne republike Nemčije, ki se je moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova, rekel: “Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.”
Mnogi pravijo, da so lovci del civilne družbe. Če bi bilo to res tako, bi bilo to skrajno absurdno, kajti neka organizacija, ki ji je glavni namen ubijanje živih bitij, v nobenem primeru ne more biti del civilne družbe. Je podaljšana roka države in v gozdu uresničuje njeno krvavo politiko glede živali, politiko, ki v Sloveniji letno več kot 25 milijonom živih bitij odreka pravico do življenja in jih v bistvu smatra samo kot sredstvo za doseganja dobička ter jih prepušča kruti smrti v klavnicah. Čeprav država skupaj z lovci trdi, da je lov potreben zaradi uravnavanja naravnega ravnovesja, je to že zdavnaj ovrženo. Dokazano je, da narava poseduje mehanizme, s katerimi uravnava število živali v nekem okolju. Lov samo negativno vpliva na naravne procese, saj se v vrstah, ki so ogrožene zaradi lova, poveča število živali, zaradi česar tudi lahko prihaja do povzročanja škod. Vzrok torej ni v živalih, temveč v, kar postaja vedno bolj vidno, očitno namerno napačni politiki države, ki z negativnimi posegi v naravo moti naravni red. Če je nered, lahko vladaš, v redu pa ne.
Lovci se vedno bolj predstavljajo kot naravovarstvena organizacija. Bistvo naravovarstvenih organizacij je po mojem v tem, da skrbijo za ohranjanje narave. Kako lovci skrbijo za ohranjanje narave, pa je vidno iz okoli 100.000 živih bitij, ki jih letno pobijejo v naravi. Narava krvavi, lovci, ki prelivajo njeno kri, pa naravovarstveniki. Absurdno. Če je pobijanje živali ohranjanje narave, potem se lahko logika poslovi iz te zemlje. Če želijo biti lovci v resnici naravovarstveniki, naj ukinejo lovske organizacije in ustanovijo naravovarstvene organizacije. Lov v muzej, bivši lovci pa v pomoč naravi, ki to pomoč sedaj, v mnogočem tudi zaradi njihovih krvavih dejanj, zelo potrebuje. To bodo prava dejanja in ne samo farizejske besede. Po dejanjih jih boste spoznali. Tudi lovce.
Varuh pravic živali pri Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice:
Vlado Began
Objava na http://www.osvoboditev-zivali.org/index.php?arhv=01420
