Pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti odvzema medvedov iz narava (2009)

Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (Uradni list RS, št. 28 z dne 10.4.2009)

30.4.2009
Pobuda!
Priporočeno!
Priloge!
Pooblastilo!

 

Minister za okolje in prostor je izdal Pravilnik o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave (Uradni list RS, št. 28 z dne 10.3.2008, v nadaljevanju tudi pravilnik), s katerim je odredil odstrel 70 osebkov rjavega medveda in 10 osebkov volka v letu 2009.

Pobudnik meni, da je omenjeni pravilnik neustaven ter nezakonit in sicer iz razlogov, navedenih v nadaljevanju. Za začetek pa pobudnik opredeljuje oz. utemeljuje svoj pravni interes za vložitev omenjene pobude.

I. O pravnem interesu pobudnika
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja.
Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta (prečiščeno besedilo) društva z dne 10.3.2007 in odločbe z dne 11.10.2007, št. 215-35/2007, ki se prilagata. Iz omenjenih listin je razviden tudi pravni status pobudnika, ki je društvo.

Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.

Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave. Prav tako je Ustavno sodišče priznalo pravni interes pobudniku v zadevi št. U-I-97/07, kjer je tematika bolj ali manj podobna prej navedeni zadevi. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude, posebej zaradi tega, ker se ta zadeva tiče zaščite živali, za kar se pobudnik med drugim tudi bori.

V kolikor pa samo sklicevanje na zadevni številki U-I-386/06 in U-I-97/07, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes.

Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.

1. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali, tudi na področju ohranjanja narave. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez, da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi (vrednote) društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno, kar smiselno in logično izhaja iz 4. odstavka 72. člena. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.

2. Zakon o zaščiti živali (tudi: ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Ker je ZZZiv krovni zakon, ki velja tudi za področje prostoživečih živali, kar izhaja tudi iz njegovih splošnih določb, je jasno, da mora pobudnik ščititi oz. zaščititi tudi živali, ki prosto živijo v naravi. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa pravna sredstva, ki mu jih daje pravni red, da zaščiti vse živali, ki živijo v naravi, torej tudi lovno kot nelovno divjad oz. živali. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek oz. vložitev pobude je torej v bistvu zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre za pravico, temveč, kot že navedeno, za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil oz. priznal pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih, ki se tičejo zaščite živali v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to. Bistvo učinkovite zaščite je torej tudi to, da se lahko vloži predmetna pobuda, da je ta sprejeta in da se o njej meritorno odloči in ne samo, da se na nezakonitosti oz. nepravilnosti opozarja, organ pa napram društvu nima nobenih obveznosti razen, da mu odgovori.

3. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta, tudi na področju ohranjanja narave. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20 % vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih. Podobno je določeno tudi v Zakonu o varstvu okolja.

4. Iz Zakona o ohranjanju narave pa ne izhaja, pravno namreč tematika lova oz. odstrela živali spada pod ohranjanje narave, da bi lahko interese živali v naravi lahko zastopala samo društva, ki so pridobila status društva, ki delujejo v javnem interesu na podlagi določil člena 137 Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da lahko v upravnih in sodnih postopkih interese živali kot dela narave, torej prostoživeče živali, zastopajo tudi druga društva, ki jim je predmet delovanja zaščita živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu. Če to ne bi bilo mogoče, bi ZON to izrecno in jasno navedel, kar pa, kot že omenjeno, ni naredil (smiselno po odločbi Upravnega sodišča RS št. U528/2006-15 z dne 29.6.2006).
Nesporno je, da ima Društvo za osvoboditev živali in njihove pavice status društva, ki deluje v javnem interesu in to na področju zaščite živali. V področje zaščite živali spada tudi zaščita prostoživečih živali, torej tudi vrst, ki so predmet tega postopka, saj je Zakon o zaščiti živali krovni zakon, ki velja za zaščito vseh živali, ne glede na to, kje živijo oz. gre za domače živali, hišne živali, prostoživeče živali, živali v ujetništvu itd. To je npr. jasno razvidno tudi iz gradiva Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod šifro 007-268/2006 z dne 28.7.2006 poslalo vladi RS oz. generalnemu sekretariatu vlade RS v sprejem oz. nadaljnji postopek za parlament. Tam so navedeni tudi predpisi, ki so formalno izdani npr. na podlagi Zakona o ohranjanju narave, vendar pa so v zvezi z živalmi, kot npr. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu ali prej veljavnega zakona o lovu npr. Pravilnik o uporabi lovskih psov v loviščih in podobno. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali obsega torej zaščito vseh živali najmanj v Sloveniji, kar tudi pomeni, da se polje delovanja društva v smislu statusa društva, ki deluje v javnem interesu, nanaša oz. je usmerjeno tudi na prostoživeče živali. Delovanje društva, tudi v javnem interesu, se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito prostoživečih vrst živali oz. njenih pripadnikov, ki se jih dotika pravilnik. Sprememba oz. razveljavitev omenjenega pravilnika ima velik vpliv na praktično vse prostoživeče živalske vrste oz. živali, saj daje pravno podlago odstrel oz. usmrtitev 70 medvedov in 10 volkov v letu 2009. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi prostoživeče živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.
Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi tisti del narave, to pa so prostoživeče živali, ki bi lahko bil oz. je z izpodbijanim pravilnikom ogrožen in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.

5. Dejstvo je, da izpodbijani pravilnik neposredno posega v pravni interes pobudnika, to je v življenje, zdravje in dobro počutje prosto živečih živali, konkretno rjavih medvedov in volkov oz. zaščito te kategorije, kar je statutarni interes pobudnika, kot že navedeno, kajti omogoča odvzem življenja 70 medvedom in 10 volkom, omogoča oz. dopušča trpljenje teh živali, saj vsaka nenaravna smrt pomeni grozljivo trpljenje tega bitja, ki čuti, da se bliža konec, mnogi medvedi in volkovi pa so lahko samo poškodovani in bodo s poškodbami v trpljenju živeli dalje. Vse to je poseg v življenje, zdravje in dobro počutje medvedov in s tem v pravni interes pobudnika. Interes pobudnika, to je, da rjavi medvedi in volkovi živijo, so zdravi in imajo dobro počutje, torej vrednote, ščiti tudi Zakon o zaščiti živali in zato je ta interes tudi pravno varovan. Sporni pravilnik pa ga ogroža in neposredno posega vanj, kot že navedeno.

6. Z odpravo spornega pravilnika bo kljub temu, da je na njegovi podlagi že bilo pobitih, tako se domneva, nekaj rjavih medvedov in volkov, še lahko prihranjeno trpljenje mnogih medvedov in volkov in ohranjeno njihovo življenje ter zdravje in dobro počutje. To bo sigurno pozitivno delovalo tudi na samo vrsto rjavi medved in volk. Vse to pa pomeni, da se bo pravni položaj pobudnika, in s tem tudi živali, tako posameznih kot tudi vrste rjavi medved, izboljšal oz. bo obvarovan pobudnikov pravni interes, kot je navedeno zgoraj. Jasno je, da je pobudnik z uporabo izpodbijanega pravilnika hudo prizadet, kar seveda velja tudi za živali in vso naravo.

7. Pobudnik je v letih 2005-2009 pred upravnimi enotami kot stranski udeleženec že sodeloval v več kot 100 upravnih postopkih, ki so se tikali izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, na katerih nastopajo živali. V teh postopkih je izkazal tudi obstoj pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP-a. Prilaga se nekaj sklepov upravnih enot o priznanju pravnega interesa.

8. V zadevi U-I-386/06 je naslovno sodišče s sklep z dne 7.12.2006 priznalo pobudniku pravni interes za izpodbijanje dela Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih vrstah in Pravilnika odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, saj je njegovo pobudo sprejelo. Ustavno sodišče je sklenilo tudi, da bo pobudo obravnavalo prednostno. V omenjeni zadevi gre glede pravilnika za podobno dejansko in pravno stanje, kot v tokratni zadevi, zato pobudnik meni, da ni ovir za priznanje pravnega interesa tudi v tem postopku. V sklepih U-I-25/09 in U-I-46/09, s katerima je Ustavno sodišče Slovenije sicer zavrglo dve pobudi društva za presojo ustavnosti in zakonitosti delov Zakona o zaščiti živali, je zapisano, da naslovno sodišče v zadevi U-I-386/06 ni priznalo pobudniku pravnega interesa v celoti, temveč samo v delu, ki se je nanašal na problematiko Aarhuške konvencije, vendar pa je to sporno, saj iz sklepa z dne 7.12.2006 izhaja, vsaj po mnenju pobudnika, da je pravni interes priznan za celotno pobudo, torej tudi na del, ki se nanaša na odstrel medvedov v ožjem smislu (torej kršitve oz. neskladnosti, ki niso povezane s problematiko omenjene konvencije), in ne samo za tisti del, ki se nanaša na problematiko Aarhuške konvencije. Če bi bilo temu tako, bi to iz omenjenega sklepa izrecno izhajalo. “Sum”, da Zakon o ohranjanju narave ni skladen z ustavo, se je pojavil kasneje, torej po sprejetju pobude kot celote, kot je to razvidno iz sklepa naslovnega sodišča z dne 27.9.2007. Res je naslovno sodišče potem pobudo obravnavalo samo v smislu problematike Arhuške konvencije, vendar pobudnik meni, da to glede na sklep z dne 7.12.2006 ni bilo pravilno, saj bi morala biti obravnavana celotna pobuda, torej iz vseh razlogov, kajti presoja celotne pobude bi lahko pripeljala do za pobudnika, predvsem pa za medvede oz. druge živali, ugodnejšega rezultata, kot pa je izhajal iz odločbe z dne 13.3.2008.

9. V sklepih U-I-25/09 in U-I-46/09, s katerimi sta bili zavrženi dve pobudi za presojo ustavnosti in zakonitosti delov Zakona o zaščiti živali (zakol nekaterih živali brez omamljanja in usmrtitev nevarnih živali), ker izpodbijane določbe Zakona o zaščiti živali neposredno ne posegajo v pravni položaj društva, je Ustavno sodišče RS zapisalo tudi, da gre pri tem za to, da to ni povezano s pravicami in pravnimi interesi pobudnika kot društva, ampak z vsebino njegove dejavnosti in da lahko v zvezi s tem svoja stališča naslovi na zakonodajalca. Menimo, da je takšna obrazložitev sporna.
Po 24.členu Zakona o ustavnem sodišču je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnica oziroma pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj. Iz omenjene zakonske določbe izhaja, da gre za tri različne stanove glede vsebine pravnega interesa: poseg v pravice, poseg v pravni interes (v ožjem smislu) ali poseg v pravni položaj. Da gre za tri različne stanove, ki so predpisani alternativno in ne kumulativno ali pa da bi bila pravni interes in pravni položaj sinonima, izhaja tudi iz sklepov U-I-25/09 in U-I-46/09 (prvi stavek 3. točke obrazložitve, kjer je uporabljena beseda ali: … njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj), pa tudi iz mnogih drugih odločitev ustavnega sodišča. Pobudnik torej lahko izkaže oz. dokaže samo enega od treh omenjenih stanov. Tudi v prej omenjenih zadevah je pobudnik izkazoval predvsem neposredni poseg v pravne interese v ožjem smislu kot enega izmed treh možnih stanov. Tudi v tem postopku pobudnik izkazuje, da izpodbijani pravilnik neposredno posega v njegove pravne interese. In če je to izkazano, potem pravni interes obstoji.

10. Zakon o ustavnem sodišče ne definira pojma pravni interes v ožjem smislu. Iz pravne teorije je znano, da pravnega interesa ni potrebno dokazovati z vso strogostjo, temveč zadošča izkaz manjše ali večje verjetnosti. Ker je pravni interes predpostavka za dopustnost odločanja v procesnem smislu, pobudniku ni potrebno dokazovati, da mu pravni interes pripada, dovolj je že domneva, da mu pripada in da je zato upravičen zahtevati varstvo tega interesa, podobno kot to velja v primeru posega v pravice pobudnika. Bistvo pravnega interesa, kot ga označuje teorija, je, da je ta interes praven, torej, da ga priznava oz. varuje pravo ali pa najmanj tak kot ga varuje širše pravno okolje, interes mora biti osebne narave in konkreten oz. neposreden.

11. V konkretnem primeru so izkazani oz. dokazane vse omenjene sestavine pravnega interesa. Izpodbijani pravilnik odreja usmrtitev 70 rjavih medvedov in 10 volkov. Pobudnik je proti usmrtitvam živali, kar izhaja tudi iz njegovega statuta, njegov interes je, da živali živijo in ne da se jih ubija oz. usmrti. Ta interes varuje tudi Zakon o zaščiti živali, ki že v prvem členu določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja. ZZZiv torej v principu varuje življenja živali, tako tudi medvedov in volkov. Življenje živali oz. ohranitev tega življenja do naravne smrti je velika pobudnikova vrednota, torej korist oz. interes, saj pobudnik meni, da tudi živalim pripada po naravi stvari pravica do življenja. Tudi Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah določa zelo ostre pogoje za posege v obe ogroženi vrsti živali, tudi za usmrtitev, kar pomeni, da tudi ta akt varuje oz. pravno priznava interes društva, da rjavi medvedi in volkovi živijo naprej in ne da se jih ubija. Tudi širše pravno okolje priznava interes društva na življenje medvedov in volkov, saj npr. Habitatna direktiva, podobno kot prej omenjena slovenska uredba, določa stroge pogoje za posege v obe živalski vrsti in so ti posegi, tudi usmrtitve, lahko samo izjemoma. In Habitatna direktiva spada v širše pravno okolje, saj v Sloveniji ni direktno zavezujoča, temveč posredno preko nacionalne zakonodaje. Podobno velja tudi za Bernsko konvencijo.
Odstrel rjavih medvedov in volkov, ki ga odreja izpodbijani pravilnik, tako neposredno posega v pravno varovani interes pobudnika, torej v življenje medvedov in volkov, saj jih sedaj neposredno ogroža oz. če bo pravilnik realiziran, bo 80 živali celo izgubilo svoje življenje in po mnenju pobudnika protiustavno oz. nezakonito. Ogrožen je torej interes pobudnika glede ohranitve življenja rjavih medvedov in volkov, kar varujejo že omenjeni predpisi oz. širše pravno okolje. In ker se ta interes nanaša na pobudnika, saj je ustanovljen v ta namen, kar izhaja iz statuta, gre za oseben interes. Ne gre za javni interes, saj glede na izpodbijani akt, življenje 80 živali ni v javnem interesu, ker naj bi jih odstrelili. Ali gre v tem primeru za vsebino dejavnosti pobudnika oz. društva (primerjaj sklepa U-I-25/09 in U-I-46/09) v bistvu sploh ni pomembno, saj konkretna dejavnost pobudnika izhaja iz njegovih vrednot oz. interesov, določenih v statutu, in ki jih varujejo tudi predpisi Republike Slovenije kot tudi širše pravno okolje. Poleg vsega tega izpodbijani pravilnik hudo ogroža oz. neposredno posega tudi vrednoto oz. interes pobudnika, ki se imenuje dobro počutje živali. Odstrel medvedov in volkov lahko tem živalim namreč povzroči hudo trpljenje oz. gre za mučenje, saj je splošno znano, da mnoge živali ne umrejo tako po odstrelu, temveč pobegnejo in umirajo v hudih mukah ure in ure, mogoče celo dneve. Tudi ta interes pobudnika je varovan z Zakonom o zaščiti živali, saj je bit zaščite živali tudi zaščita dobrega počutja. In v konkretnem primeru je to počutje medvedov in volkov, ki so predvideni za odstrel ogroženo, saj lahko grozljivo trpijo, torej nimajo dobrega počutja. Podobno velja tudi za vrednoto zdravje, saj bodo mogoče nekateri volkovi oz. medvedi, ki jih bodo ustrelili, preživeli, vendar bodo imeli okvarjeno zdravje. In tako bodo morali živeti naprej.

12. Jasno je, da če bi živali imele svoje pravice, npr. pravico do življenja, do dostojanstva, do zdravja ali dobrega počutja, … potem bi bil pravni interes pobudnika sporen. Tako pa temu ni tako, saj živali na žalost nimajo svojih pravic in je zato zaščita živali del pravnega interesa pobudnika oz. društev, ki se borijo za zaščito živali, seveda poleg subjektov iz 2. člena Zakona o zaščiti živali. Sicer ni jasno, kdo bi lahko sploh izpodbijal predpise, ki ogrožajo živali kot take in ne kot “premično stvar sui generis”. Te jih same ne morejo, ker nimajo pravic, društva za zaščito pa naj ne bi imela pravnega interesa. To pa ni demokratično oz. del pravne države.

13. Pravni interes pobudnika pa je podan tudi v podobnem smislu kot je bil priznan ekološkim društvom. Tem je namreč naslovno sodišče priznalo pravni inteteres za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v področje, za katero so ustanovljena. Podlaga je bila določba Zakona o varstvu okolja, da zagotavljajo varstvo okolja v okviru svojih pristojnosti oz. dejavnosti tudi združenja in druge nevladne organizacija za varstvo okolja. Tudi v tem primeru gre za takšen primer. Drugi člen Zakona o zaščiti živali namreč določa, da je zaščita živali po tem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa skrbnikov živali; lokalnih skupnosti in države; veterinarskih, živinorejskih, znanstveno-raziskovalnih in pedagoških zavodov; lovskih, kinoloških in drugih organizacij, ki združujejo rejce živali; društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Torej društva za zaščito imajo izkazan pravni interes za izpodbijanje tistih predpisov, ki posegajo v področje, za katero so ustanovljena. Če ustavno sodišče ne bi priznalo društvom za zaščito živali pravnega interesa za izpodbijanje predpisov, ki posegajo v področje, za katero so ustanovljena, bi lahko bilo to v nasprotju s 14. členom ustave, ki govori o enakosti oz. enakopravnosti. Iste položaje bi namreč obravnavalo drugače, za kaj takega pa ne obstaja razumen razlog. Šlo bi za diskriminacijo. Nesporno je, da izpodobijani pravilnik posega v področje, za katero je bil pobudnik ustanovljen, kar izhaja iz zgoraj navedenega, in zato je jasno, da ima izkazan pravni interes.

II. Presoja ustavnosti in nezakonitosti Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canus lupus) iz narave

1. Po 13. členu ZVO-1B, ki je v Zakon o varstvu okolja vnesel nov člen (34.a) mora Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) preučiti mnenja in pripombe, ki jih je glede osnutka izpodbijanega pravilnika prejelo v javni razpravi v smislu omenjenega zakonskega določila, pri čemer jih mora upoštevati pri pripravi predpisa, če so sprejemljive, v svetovnem spletu pa objavi obrazloženo stališče, v katerem se opredeli do mnenja in pripomb javnosti, ter navede razloge za upoštevanje oz. njihovo neupoštevanje pri pripravi predpisa. Iz arhiva zaključenih postopkov sodelovanja javnosti, ki je na spletni strani MOP-a, je razvidno, da MOP kot pripravljalec spornega predpisa ni ravnal tako kot zahteva ZVO-1B in ni objavil obrazloženega stališča, v katerem bi se opredelil do mnenj in pripomb javnosti, ter navedel razloge za upoštevanje oz.neupoštevanje pri pripravi spornega predpisa. Tako je MOP ravnal nezakonito, saj je kršil postopek, ki je določen v 34. a členu ZVO. Arhiv se nahaja na http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/arhiv_zakljucenih_postopkov_sodelovanja_javnosti/?type=98, pravtako se prilaga kopija tega arhiva na dan 1.5.2009. Dejstvo tudi je, da je pobudnik v javni razpravi posredoval svoje pripombe in predloge glede spornega pravilnika. Sicer pa mora biti sporni pravilnik uvrščen v arhiv zaključenih postopkov sodelovanja ne glede na to, ali so bila kakšna mnenja oz. predlogi javnosti ali ne, saj to določa tudi Navodilo o postopku sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, ki ga je izdal minister za okolje in prostor dne 5. avgust 2008 pod št. 0071-165/2008/2.

2. Izpodbijani pravilnik mora temeljiti na strokovnem mnenje Zavoda za gozdove Slovenije in mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 8. člen Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (v nadaljevanju tudi uredba). Če jih ne vsebuje, gre za nezakonito stanje oz. za napačen in nezakonit postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika. Pri preverjanju vsebine strokovnega mnenja je bilo ugotovljeno, da strokovno mnenje nima vseh sestavin, ki jih mora imeti glede na uredbo oz. ni ustrezno glede na 8. člen uredbe.
Tako strokovno mnenje nima naslednjih sestavin oz. ni ustrezno v sledečem:
• Manjka mu ugotovitev o stanju vrste v skladu s 26. členom Zakona o ohranjanju narave (1. odstavek 8. člena).
Po 26. členu ZON-a je vrsta v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje.
V omenjenem strokovnem mnenju ni podatkov o tem, ali se naravno območje razširjenosti manjša ali ne oz. se v predvidljivi prihodnosti ne bo zmanjšalo, ni govora o tem, da je oz. če je habitat populacije medveda in volka dovolj velik za dolgoročno ohranitev obeh živali oz. bo dovolj velik tudi v prihodnje. To so bistveni podatki v zvezi s stanjem vrste medveda in volka in stopnica do naslednjega koraka, to je ugotavljanje ali so druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe ter da to ne poslabša ugodno stanje vrste rjavi medved oz. volk. Strokovno mnenje se ukvarja z monitoringom medvedov in volka, preteklim odvzemom, škodnimi primeri, ki služijo kot ocena trenutnega stanja, delom intervencijske skupine, ne ukvarja pa se s tem, kakšen je habitat medveda in volka, ali se npr. manjša ali veča, kakšen bo v predvidljivi prihodnosti, ali je dovolj velik in ali bo dovolj velik tudi v prihodnje. To pa pomeni, da strokovno mnenje ne podaja ugotovitev o ugodnem stanju vrste, kar bi glede na prvi odstavek 8. člena uredbe moralo in kar je sploh temeljna osnova za kakršen koli poseg v populacijo. Govori sicer o številčnosti medvedov oz. ocenjuje številčnost, kaj pa je s habitatom v smislu ZON-a, pa ne pove. Zato je strokovno mnenje v tem pogledu nezakonito, kajti v smislu 26. člena ZON-a ne vsebuje vseh ugotovitev o stanju vrste rjavi medved in volk. In tako ne more biti podlaga po 7.a členu uredbe za poseg v populacijo medvedov. V strokovnem mnenju je sicer navedba, da sta vrsti v ugodnem stanju in stabilni, vendar gre samo za navedbo. Dokazov v smislu že omenjenega 26. člena ZON-a pa ni. Gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Strokovno mnenje mora vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 7. člena uredbe, to je, ali ni druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe in da ta ravnanja ne poslabšajo ugodnega stanja vrste rjavega medveda in volka. Glede na to, da ugotovitev glede ugodnega stanja vrste rjavega medveda in volka v smislu 26. člena ZON-a ne obstaja, kot že predhodno ugotovljeno, torej se ne ve, v kakšnem stanju sta vrsti rjavi medved in volk, tudi ni mogoče presoditi, ali bo odstrel 70 medvedov in 10 volkov vplival na vrsti negativno in poslabšal ugodno stanje vrste ali ne. Pa tudi v samem mnenju ni najti navedbe, seveda podkrepljene tudi s podatki, da odstrel medvedov in volkov ne bo poslabšal ugodnega stanja vrste. V mnenju je sicer govora o tem, da sta vrsti stabilni in v ugodnem stanju, vendar kako bo planirani odstrel vplival na stanje vrste, ni podatkov oz. ni nobenih dokazov oz. niti navedb, da ne bo vplival neugodno na stanje vrste rjavi medved in volk. Še posebej je to bistveno zato, ker je številčnost rjavega medveda v Sloveniji upadla, kot to izhaja npr. iz raziskave Analiza odvzetih rjavih medvedov iz narave v Sloveniji v obdobju 2003-2006, na podlagi starosti določene s pomočjo brušenja zob (končno poročilo, avtorja Klemen JERINA, Miha ADAMIČ). To tudi ni čudno, saj dolgoletno morjenje medvedov slej ali prej uniči ali poškoduje vrsto. Ob vsem tem pa je tudi zelo pomemben Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, ki je vrsto rjavi medved kot tudi vrsto volk uvrstil v kategorijo E ogroženosti, za katero je med drugim značilno, da se je populacija medveda in volka zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Torej sta obe vrsti v zelo neugodnem položaju oz. stanju. Obe vrsti tako nista v ugodnem stanju, temveč neugodnem, kar izhaja iz omenjenega pravilnika. Če temu ni tako, bi moral minister za okolje in prostor takoj spremeniti rdeči seznam ter rjavega medveda in volka uvrstiti v drugo kategorijo oz. črtati iz seznama. Če rjavi medved in volk ne bi bila ogrožena, ju ne bi bilo potrebno uvrstiti med zavarovane živalske vrste in na rdeči seznam. Če bi bila vrsta v ugodnem stanju, jo ne bi bilo potrebno zavarovati. Tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (v nadaljevanju tudi ZRSVN) v svojem pisnem stališču glede omenjenega strokovnega mnenja ugotavlja, da populacija rjavega medveda ni stabilna in da je v upadanju in da je s tega stališča vsakršen poseg v populacijo medveda nepotreben. Glede volka pa ZRSVN v svojem stališču navaja, da ne more potrditi, da bi bil odvzem volka iz narave iz šeste alineje 7. člena uredbe upravičen, saj ne obstajajo podatki, ki bi dali zaključke, da je vrsta volka v ugodnem stanju in da je populacija stabilna. ZRSVN še meni, da odvzem volkov iz narave v bistvu ni upravičen.
V strokovnem mnenju mora biti tudi stališče do drugega pogoja za poseg v vrsto rjavega medveda, to je, da ni druge možnosti, kot izvedba odstrela medvedov. Iz strokovnega mnenja ni jasno razvidno, kakšno je stališče ZGS do tega, ali obstajajo kakšne druge možnosti in če da, katere so, da se drugače reši situacija in se ne uporabi ukrep odstrela medvedov oz. volkov. V dodatku mnenja oz. odgovoru na pisno stališče ZRSVN navaja, da je oblika neposrednega odvračanja medvedov manj uporabna, kot v državah z velikom ozemljem, pri čemer se večina medvedov vrača nazaj na mesto “nastanka problemov” ali pa se še naprej zadržuje v neposredni bližini drugih naselij. Strokovno mnenje še navaja, da se bodo ti ukrepi, čeprav so dragi in zapleteni, še naprej izvajali, saj so v delu javnosti zaželjeni. Strokovno mnenje v bistvu priznava, da obstajajo drugi ukrepi za rešitev in da odstrel ni potreben. Zato odstrel medvedov ni upravičen, saj ni izpolnjen pogoj iz uredbe, to je, da ni drugih možnosti. Te torej so in jih koristi intervencijska skupina. Sicer pa so druge možnosti opisane tudi v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki zavezuje Zavod za gozdove pri pripravi strokovnega mnenja in ministra za okolje in prostor pri sprejemu izpodbijanega pravilnika (8. člen uredbe). Predvsem je pomemben ukrep odlova živih medvedov in nato preselitev na drugo področje. Ali je ta ukrep manj uporaben ali ne, kot je to zapis v omenjenem dodatku, ni pomembno, ta ukrep je realno izvedljiv, kar dokazujejo uspešni primeri odlova medvedov. Škode, ki naj bi jih povzročal medved pa so krite s sistemom odškodnin in zato zaradi povzročanja škod sploh ne more biti uporabljen ukrep odstrel kot način reševanja tega »problema«, problema, za katerega je kriv izključno človek, saj je v habitatu medveda s svojo napačno politiko povzročil veliko zmedo, ki rezultira tudi s škodnimi primeri. Sicer pa je vedno potrebno uporabiti milejši ukrep za dosego nekega cilja, konkretno to pomeni, da je odlov ali pa plašenje medvedov edini pravilen ukrep, saj se z njim da doseči to, kar naj bi se doseglo z odstrelom kot hujšim ukrepom. Tudi iz sodbe Upravnega sodišča Slovenije opr. št. U 1994/2000 izhaja, da je potrebno načelo sorazmernosti uporabljati tudi na področju varstva narave in živali, saj to izhaja tako iz Zakona o ohranjanju narave kot iz Zakona o zaščiti živali. Podobno velja tudi za volka. ZGS sicer navaja, da ni alternativnih možnosti, ki bi omogočale, da odvzem iz narave ne bi bil potreben, vendar pa to ni z ničemer dokazano. To ne more držati, saj vedno obstoji ukrep odlova in preselitve živali kot je to pri rjavem medvedu. Tudi v tem primeru je edini pravilni ukrep odlov volkov in preselitev na drugo področje ter sistem odškodnin, ki pa se že izvaja. Zato je tudi to nezakonito, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti. Zanimivo je, da se strokovno mnenje v odgovoru na pisno stališče ZRSVN glede volka sklicuje na neobstoječo strategijo upravljanja z volkom.
• V strokovnem mnenju je navedeno, da gre za odstrel medvedov in volkov iz naslova uravnavanja velikosti populacije medvedov v smislu šeste alineje 7. člena uredbe, zaradi preprečitve resne škode, zlasti na posevkih, živini, … (druga alineja 1. odst. 7. člena uredbe) ter zaradi zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi, vključno z … (tretja alineja 1. odst. 7. člena uredbe). Strokovno mnenje povezuje šesto alinejo 7. člena uredbe z drugo in tretjo alinejo 1. odstavka 7. člena uredbe, kar je nezakonito, saj gre za popolnoma ločene primere in primer iz šeste alineje 1. odstavka 7. člena ni povezan ali odvisen od druge ali tretje alineje 1. odstavka 7. člena uredbe. Predpis se lahko izda samo za šesto alinejo 1. odst. 7. člena uredbe, kot to določa 7.a člen uredbe, ne pa tudi za drugo in tretjo alinejo, zanju se mora izdati dovoljenje. Ker je strokovno mnenje pripravljeno za izdajo predpisa oz. pravilnika iz 7.a člena, je popolnoma jasno, da je navajanje in navezava šeste alineje na drugo in tretjo alinejo 1. odst. 7. člena uredbe v smislu, da primera iz druge in tretje alineje utemeljujeta upravičenost odstrela v primeru šeste alineje 1. odst. 7. člena, nezakonita, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave. Kajti šesta alineja je popolnoma samostojna, njeno bistvo pa je, da je oz. naj bi bilo medvedov preveč, kajti govora je odvzemu zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Škoda sama po sebi ali pa ogrožanje zdravja in varnosti ljudi samo po sebi ne pomeni, da je medvedov preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007). Tudi Janez Kastelic, vodja sektorja za politiko ohranjanja narave na ministrstvu za okolje in prostor meni, da je škoda odvisna predvsem od dostopnosti hrane in ne velikosti populacije (Delo, 10.4.2009). Bistvo tega posega v populacijo medveda je v tem, da je medvedov preveč v nekem okolju. Zato bi moralo biti izkazano in seveda dokazano, da je medvedov v Sloveniji oz. v habitatu medveda preveč. Vendar pa tega v mnenju ni zaslediti. Navaja se sicer, da številčnost medveda številnih lokalnih okoljih presega nosilno zmogljivost okolja in ne sledi enemu cilju strategije – to je ustvarjanju sobivanja ljudi in medvedov. Vendar so to prazne navedbe brez da bi sledili kakšni dokazi. Tudi škoda, ki naj bi jo povzročil medved, tega ne dokazuje. Poleg tega pa je navajanje podatkov o škodi oz. primerih ogrožanja ljudi s strani medvedov, nepotrebno in nepomembno, saj naj bi strokovno mnenje bilo podlaga za poseg v populacijo zaradi uravnavanja velikosti z okoljem (6. alineja) in ne zaradi preprečevanja resne škode ali zagotovljanja zdravja in varnosti ljudi (2. in 3. alineja prvega odstavka 7. člena uredbe). Če je medved npr. izzvan z drobnico, potem temu ni mogoče reči škoda, temveč namerno izzivanje medvedov, saj se dobro ve, to pa ve tudi država, da medvedi in drobnica ne gresta skupaj. Drobnica je bila naseljena v habitat medveda v devedesetih letih prejšnjega stoletja in takrat so se v glavnem začeli konflikti. Sožitje med ljudmi in medvedi uničujejo ravno človekovo nasilje nad medvedi in naravo in ne številčnost medvedov. Iz tega pa jasno sledi, da primer iz 6. alineje prvega odstavka 7. člena uredbe ne obstoji. Torej tudi po mnenju ZRSVN ni razlogov za uporabo omenjene alineje, ni razlogov oz. pogojev za poseg v populacijo iz razloga uravnavanja velikosti z okoljem. Smiselno enako velja za volkove.
• Da bi bil odstrel medvedov in volkov iz razloga iz šeste alineje 7. člena uredbe zakonit, bi moralo strokovno mnenje jasno opredeliti in dokazati, da je medvedov in volkov preveč, gre namreč za uravnavanja velikosti populacije z okoljem in da ni drugih možnosti in da to ne bo negativno vplivalo na ugodno stanje populacije. Tega pa ni naredilo, niti ne govori, da je medvedov in volkov preveč glede na okolje, govori o stabilni populaciji, kar pa ne more pomeniti, da jih je preveč. Tudi ne navaja, da bi jih bilo ravno toliko preveč, kolikor je predlagan odstrel. Zato gre za nezakonitost, gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave, saj je kršena uredba oz. njena šesta alineja prvega odstavka 7. člena.
Pri vsem tem gre za kršitev načela zakonitosti iz 153. člena ustave, saj strokovno mnenje ZGS ni sestavljeno v skladu z 8. členom uredbe. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika in tako je kršeno tudi že omenjeno ustavno načelo zakonitosti.
Sicer pa ministrstvo za okolje (MOP) in prostor samo ugotavlja, da strokovno mnenje ZGS ne vsebuje jasne utemeljitve o izpolnjevanju pogoja, da ni drugih možnosti. To pa pomeni, da ta pogoj ni izpolnjen, saj ga MOP v nadaljevanju osnutka Pravilnika o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda (Ursus arctos) in volka (Canis lupus) iz narave sam obrazlaga. Vendar pa to ni zakonito, saj MOP ni strokovni organ, ki bi se lahko s tem ukvarjal, še posebej za to, ker uredba jasno pravi, da mora izpodbijani predpis temeljiti na strokovnem mnenju Zavoda za gozdove Slovenije in ne na mnenju MOP-a.

3. Izpodbijani pravilnik je v nasprotju tudi z 26. členom Zakona o zaščiti živali (ZZZiv). Ta določa primere, ko je mogoče živali usmrtiti. Ureditev po omenjenem členu ZZZiv velja tudi v primeru medvedov in volkov. V konkretnem primeru bi bil mogoče usmrtiti medvede in volkove samo iz razloga ohranjanja naravnega ravnotežja. ZGS o tem sploh nič ne govori. Ne trdi, da bi medvedi in volkovi ogrožali naravno ravnotežje in da bi jih bilo potrebno usmrtiti zaradi tega. Seveda ni mogoče enačiti pojma uravnavanje velikosti populacije z okoljem s pojmom naravnega ravnotežja. Če bi bila enaka, bi bili tudi definiciji enaki. Tudi dejstvo, da medvedi in volkovi povzročajo »škodo« še ne pomeni, da je naravno ravnovesje porušeno in da ga je potrebno vzpostaviti z odstrelom. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč, ki povzročijo malo škode in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? V to je dvomiti. Narava pa ve, vendar pa ji človek s svojimi posegi vanjo ne da možnosti, da bi narava sama to uredila. Da bi to teklo po naravnih zakonitostih. Zato je kršeno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave.

4. Izpodbijani pravilnik določa, da se 60 medvedov odstreli v osrednjem območju življenjskega območja medveda, 10 pa v robnem območju življenjskega prostora medveda, skupaj 70. Navedeno število odvzema pa je nezakonito, saj je glede na strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji bistveno previsoko oz. napačno izračunano. Po omenjeni strategiji, v skladu s katero mora biti izpodbijani pravilnik na podlagi člena 7. a uredbe, se obseg odvzema v osrednjem območju določi v odstotkih od strokovno ugotovljenega števila (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo – stran 21). Iz strokovnega mnenja Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da naj bi bilo preštetih medvedov na stalnih števnih mestih v Sloveniji, ki so edino merodajna in relevantna v povprečju treh štetij, 191 in da naj bi bilo med 395 in 496 medvedov v Sloveniji. To pomeni, da je osnova za določitev obsega odstrela v primeru, če je ocena 395 medvedov 293 in če je ocena 496 medvedov 343. Tako bi lahko pri osnovi 293 odvzeli iz narave največ 43 medvedov in pri osnovi 343 največ 51 medvedov v Sloveniji, torej v osrednjem in robnem ali drugem področju medveda in to ob procentu odvzema 15, ki je najvišji možni po strategiji v osrednjem območju. Tudi če bi za robno področje vzeli odstotek 30 %, ki ga kot najvišjega določa izpodbijani pravilnik, rezultati ne bi bili bistveno drugačni, saj je v robnem področju predviden odstrel bistveno nižjega števila medvedov. Seveda gre tukaj za skupno število. Vidi se, da je število medvedov za odvzem v višini 70, kot to predvideva izpodbijani pravilnik nezakonito. Gre za kršenje ustave oz. njenega 153. člena. Gre za nezakonitost, saj je izpodbijani pravilnik v nasprotju s 7.a členom uredbe, ki določa, da če je izdana strategija, mora biti pravilnik v skladu z njo. Sicer pa Zavod za gozdove Slovenije v svojem dodatku k mnenju oz. odgovoru na pisno stališče ZRSVN sam priznava, da v mnenju ni upošteval samo matematike in doslednega izračuna odstotkov, kot jih navajajo Strategija in drugi viri. In to neupoštevanje matematike vodi v nezakonitost in popolnoma neupravičene pomore medvedov.
Glede števila volkov, ki se bodo odvzeli, pa ni jasno, kako je prišlo do števila 10, če je Zavod za gozdove predlagal število 17, za katero se tudi ne ve, kje je podlaga za to. Očitno gre za “na pamet” dobljeno številko. Tudi za to je pravilnik nezakonit.

5. Izpodbijani pravilnik določa, da se odvzame v osrednjem področju 60 medvedov, v robnem pa 10. Kako se je prišlo do te številke, ni jasno, saj strokovno mnenje ne govori o tem, koliko je strokovno ugotovljeno število medvedov na osrednjem oz. robnem področju. Tega števila niti teoretično ne mogoče določiti, saj strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije za to nima ustreznih podatkov. Govori o tem, da je določeno število stalnih števnih mest, ne pove pa kje so: ali so v osrednjem območju ali robnem območju življenja medveda. To pa bistveno, saj se odvzem v odstotkih določa glede strokovno ugotovljeno število medvedov, živečih v osrednjem in v robnem območju, kot to izhaja iz strategije upravljanja z rjavim medvedom. Odvzem se torej ne določa na skupno število, temveč je skupno število seštevek. Da se ponovi: ker se ne ve, kje so stalna števna mesta, ni mogoče določiti števila preštetih medvedov v osrednjem in robnem področju in tako v posledici ne osnove za odvzem, saj je število preštetih medvedov v osrednjem ali robnem območju medveda del formule za izračun, ki jo določa strategija upravljanja z rjavim medvedom. Tako gre za veliko pomanjkljivost in nezakonitost. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. ustave. Gre za nezakonitost, saj je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s 7.a členom uredbe, ki določa, da če je izdana strategija, mora biti pravilnik v skladu z njo.

6. Priloga določa časovno obdobje odstrela od 1.1.2009 do 30.4. 2009 in nato od 1.10.2009 do 31.12.2009 za medvede in od 1.1.2009 do 28.2.2009 in od 1.10.2009 do 31.12.2009 za volkove. Ker je bil izpodbijani pravilnik izdan 6.4. 2009 in velja od 10.4.2009 dalje, je nerazumljivo, da je načrtovan odstrel od 1.1.2009 dalje, saj ga od tega datuma niti teoretično ni mogoče izvesti, ker je bil izpodbijani pravilnik izdan šele v aprilu 2009, ko je tudi začel veljati. Načrtovani odstrel bi tako moral nositi datum v tem smislu, da se začne z dnem veljavnosti izpodbijanega pravilnika. V tem primeru gre za kršitev načel pravne države (2. člen ustave), ki zahteva, da so predpisi logični, notranje logično in razumsko strukturirani, predvsem pa seveda tudi izvršljivi. Izpodbijani pravilnik se za čas od 1.1.2009 do 10.4.2009 sploh ne more izvršiti, čeprav je ta čas njegov sestavni del.

7. Odvzem rjavega medveda in volka iz narave je po 16. členu direktive Sveta 92/43/EGS mogoč samo v primeru, seveda če so izpolnjeni predpisani primeri, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije. Druge zadovoljive možnosti vsekakor so in so navedene v strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, tudi za volka so smiselno enaki. To sta odlov in preselitev, plašenje in podobno, mogoče pa je uvesti tudi kastracijo, sterilizacijo oz. kontracepcijo pri tistem delu populacije, ki bi bil predviden za odstrel. Seveda ti ukrepi za živali niso najboljši, so pa še vedno bistveno boljši kot pa umor teh živali. Tudi etičnost in humanost je tukaj bistveno večja kot pri odstrelu, ki je nehuman in neetičen ukrep. Odstrel 70 medvedov in 10 volkov bo tudi škodoval ugodnemu stanju medvedje in volčje populacije in pri tem, v izogib ponavljanju, velja vse kar je bilo o vplivu odstrela na stanje vrste navedeno v tej vlogi. Ker pogoja za poseg nista izpolnjena, je to v nasprotju z omenjeno direktivo in je zato pravilnik tudi v tem pogledu nezakonit in protiustaven (8. in 153. člen ustave).

8. Izpodbijani pravilnik je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je rjavi medved zelo ogrožena živalska vrsta in je vanjo mogoče posegati samo izjemoma in sicer, da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, gojiščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). izpodbijani pravilnik te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo rjavega medveda mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem medvedov iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja populacije, ne glede na to ali ta odvzem z odstrelom ogroža preživetje vrste rjavi medved ali ne oz. ali je kakšna druga zadovoljiva rešitev ali ne. Zato je to nezakonito, velja obrazložitev kot izhaja iz predhodne točke. Nezakonito pa je tudi zaradi tega, ker omenjena konvencija oz. MKVERZ sicer pozna selektiven in omejen odvzem živali iz narave, vendar samo v majhnem številu. Število 70 medvedov, ki bodo v letošnjem letu ustreljeni, pa ni majhno število, še posebej glede na to, da naj bi bilo medvedov po že omenjeni študiji (Adamič, Jerina) samo nekaj čez 300. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po katerem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave). Sicer pa velja glede nezakonitosti izpodbijanega pravilnika do Bernske konvencije oz. zakona o ratifikaciji te konvencije smiselno enako kot to velja glede nezakonitosti pravilnika do direktive Sveta 92/43/EGS. Ureditev varstva medveda kot ogrožene vrste je namreč v obeh aktih bolj ali manj enaka. Smiselno enako velja za volka.

9. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker sta vrsti rjavi medved in volk ogroženi vrsta, saj sta uvrščeni na rdeči seznam in zaradi tega zavarovani, vse že v smislu predhodno navedenega, to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Kajti če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Torej zmanjševati število osebkov ogrožene živalske vrste v bistvu nasprotuje tudi splošnemu varstvenemu režimu iz 1. in 2. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato izpodbijani pravilnik v nasprotju s temi zakonskimi določbami v tistem delu, kjer izrecno določa številčni odvzem osebkov vrste rjavega medveda in volka iz narave z odstrelom. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj podzakonski predpisi niso skladni z zakonom.

10. Izpodbijani pravilnik pa je v nasprotju tudi z Zakonom o ohranjanju narave v tistem delu, ko ta zavezuje vse pravne in fizične osebe k takšnemu ravnanju, da prispevajo o ohranjanju biotske raznovrstnosti, kar jasno pomeni, da to velja tudi za ministra za okolje in prostor, še posebej je ta dolžnost omenjenega ministra določena v 2. točki 7. člena zakona. Planirani odstrel, ki ga predvideva izpodbijani pravilnik ne ohranja biotske raznovrstnosti, kar je dolžnost vseh, tudi ministra, temveč jo uničuje. Kajti biotska raznovrstnost je po 2. člena Zakona o ohranjanju narave tudi raznovrstnost znotraj vrst in genska raznovrstnost. Ker je dokazano, da niti dve živali praktično, torej tudi medveda in volka, nimata povsem identičnega genotipa, je jasno, da pomeni smrt 70 medvedov in 10 volkov uničevanje biotske raznovrstnosti znotraj vrste oz. vsaj na nivoju genske raznovrstnosti. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju vsaj z 2. in 7. členom omenjenega zakona in tako nezakonit. Kršena je bila ustava v 153. členu, torej načelo zakonitosti.

11. V 10. členu pravilnika je določeno, da se načrtovani odstrel medveda v osrednem območju z visoke preže, razen kjer se odstrel prednostno izvaja v pasu približno 1,5 km okoli naselij… (5. odst.). To je v nasprotju s že omenjeno strategijo, ki določa, da se odstrel izvaja iz visoke preže ob vzdrževanem mrhovišču, v predelih gostejše naseljenosti ljudi pa se lahko izvaja z visoke preže. Tako je kršeno načelo zakonitosti iz 153. ustave. Gre za nezakonitost, saj je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s 7.a členom uredbe, ki določa, da če je izdana strategija, mora biti pravilnik v skladu z njo.

12. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi in volkovi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda oz. volka in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda in volka kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven, je v nasprotju z 5. členom ustave.

13. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.

14. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven, saj je v nasprotju z 63. členom ustave.

15. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve medvedov in volkov je odstrel nepotreben, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
• obstaja Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, kot že navedeno, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pripeljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni pravilnik, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škode, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom, smiselno enako velja za volkove
• mesno prehrano (medvedje meso) lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po oceni znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.

Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v delu Triglavskega narodnega parka. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Nekaj besed še o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974 in ki je tudi dokaz, da lov ni potreben in da narava lahko zagotavlja naravno ravnotežje. Kanton Ženeva ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po tolikih letih nelova ugotavljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
Tako je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi z 72. členom ustave in 4. členom Zakona o zaščiti živali.

16. Izpodbijani pravilnik v 3. odstavku 10. člena daje članom “skupine za hitro ukrepanje v primeru ogrožanja življenja ljudi in premoženja po velikih zvereh” pooblastilo za odvzem velikih zveri iz narave, če gre za razloge iz prve, druge in tretje alineje prvega odstavka 7. člena Uredbe. To pa je nezakonito, saj pravilnik oz. minister za okolje in prostor tega pooblastila ne more podeliti, kajti to je v pristojnosti Agencije za okolje, ki izdaja individualna dovoljenja za odvzem velikih zveri iz narave. In delo omenjene skupine v smislu poseganja v populacijo rjavega medveda, volka in risa je lahko glede odvzema vezano samo na dovoljenja omenjene agencije.

17. Ob koncu še nekaj o lovu na splošno.

18. Na spletni strani http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20report-v3.pdf so objavljeni izsledki zanimive študije, iz katere je razvidno, da kakšen vpliv ima lov na konflikte med medvedi in ljudmi. V devetdesetih letih prejšnega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih.
In kakšni so bili rezultati?
V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno.
V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom.
Lov torej povečuje konflikte med medvedi in človekom.
Predlagani odstrel medvedov, kot tudi odstreli medvedov v preteklosti, so očitno glavni povzročitelj konfliktov med ljudmi in medvedi. Zato je odstrel medvedov v nasprotju s ciljem strategije, ki je, da se ohrani oz. zagotovi sožitje med ljudmi in medvedi. Smiselno enako velja za volkove.
Zavod za gozdove Slovenije kot tudi Ministrstvo za okolje in prostor morata poznati omenjeno študijo. Zato je čudno, da se prihaja v javnost s takšnimi rešitvami. Namesto, da bi naredili vse za resnično sožitje velikih zveri in ljudi, in to z uresničevanjem nenasilnih ukrepov iz strategije upravljanja z rjavim medvedom, smiselno enako za tudi za volka, je odstrel praktično edini ukrep. Jasno pa je, da za nasiljem ni mogoče ustvariti sožitja med ljudmi in živalmi. Stvari se lahko samo poslabšajo.

19. Raziskovalci univerze iz Alberte (Kanada) so proučevali vpliv lova na populacijo črnih medvedov (baribalov). V raziskavi so primerjali dve ločeni populaciji črnih medvedov, od katere se je pri eni izvajal lov, medtem ko je bil v drugi lov že dalj časa prepovedan. Druge življenjske razmere so bile v obeh območjih raziskave kolikor je bilo mogoče podobne. Ugotovili so, da je v populaciji, kjer se je medvede lovilo, odstotek preživetja pri mladih živalih večji kot pa v tisti, kjer jih niso lovili. Prav tako je v lovljeni populaciji število mladičev/samico večje kot v nelovljeni. Ugotovili so tudi, da v lovljeni populaciji preživi 83% mladih živali, medtem ko je v nelovljeni populaciji ta odstotek le 66. Medvedke so bile v lovljeni populaciji tudi prej spolno zrele. (Pirsch, 22/2006) Vir: Revija Lovec, št. 1/2007.

20. Da lov povečuje število živali, dokazuje tudi v nadaljevanju opisani primer rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča.

21. Za konec še nekaj. Škoda, ki naj bi povzročili medvedi v letu 2008 naj bi znašala, po podatkih ZGS okoli 180.000 EUR, za volkove pa se navaja škoda v višini okoli 230.000 EUR. Samo uprava delno državne zavarovalnice Triglav je v letu 2006 prejela okoli 900.000 EUR plače, uprava pretežno državne banke NLB pa je imela v letu 2007 celo več milijonov EUR prihodkov, bivši predsednik uprave te banke Marjan Kramar pa je prejel nagrado v višini 1 milijon EUR. Če to škodo primerjamo še z izdatki nekaterih državnih organov za reprezentanco, ki so v letu 2008 znašali okoli 10 milijonov EUR, je slika še jasnejša. Torej je škoda, ki naj bi jo povzročili medvedi in volkovi, minimalna oz. banalna. Naravnost smešno se je sklicevati na to škodo in jo vzeti kot podlago za uničevanje živali – medvedov in volkov oz. narave. V letih 1995 do 2007 je bilo, po podatkih ZGS, odvzeti iz narave 961 medvedov, večina od njih je bila umorjena s strani človeka. In ta umor je ukazala Republika Slovenija, ki naj bi bila civilizirana in kulturna država. Po dejanjih jih boste spoznali. Seveda velja to tudi za državo in njene organe. In takšno ravnanje naj bi bilo za blaginjo ljudi – minister, ki sprejme pravilnik o odstrelu velikih zveri je namreč prisegel, da bo deloval za blaginjo ljudi. Morjenje ni bilo nikoli za blaginjo ljudi. Nasprotno, to blaginjo uničuje. Če se pogleda po svetu, obstaja mnogo dokazov o tem. Ali država ubija ljudi, ki povzročijo škodo? Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je vsebina zlatega pravila. Ali ni že čas, da se to pravilo uporabi tudi v našem odnosu do živali.

III. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava in sprejme odločbo, s katero izpodbijani pravilnik odpravi. Pobudnik tudi predlaga, da sodišče to zadevo rešuje prioritetno, saj gre za biti ali ne biti, torej za življenje več 10 živih bitij.
Pobudnik tudi predlaga, da naslovno sodišče odloči, da je Minister za okolje in prostor oz. Ministrstvo za okolje in prostor, seveda v kolikor bo odpravilo ali delno odpravilo oz. razveljavilo izpodbijani splošni akt, dolžan povrniti pobudniku stroške tega postopka v višini 1.000 EUR po tarifni številki 3470 odvetniške tarife. Pobudnik je namreč moral za pripravo pobude oz. zastopanje najeti odvetnika, saj gre za zelo kompleksno in strokovno zahtevno materijo, ki je sam ne bi zmogel. Strokovna odvetniška pomoč je v tej zadevi nujno potrebna, da se zadosti formalnim in vsebinskim pogojem za uspešnost pobude.

IV. V tej zadevi se odloča o življenju ali smrti več 10 živali, živih bitij, nekatere imajo tudi svoje družine, otroke, ki čutijo, ki se veselijo življenja, trpijo, skratka, bitij, ki so podobni ljudem. Znanstveniki ugotavljajo, da imajo tudi živali osebnost. Vedno pogosteje v medijih beremo o izjemnih lastnostih in sposobnostih živali. Tako smo pred kratkim lahko prebrali tudi to, da znajo nekatere ribe šteti do določene številke, kar so ugotovili v neki raziskavi. Te ribe tako ne samo da občutijo bolečine in trpijo, znajo to, kar ne zna vsak človek. Kakšne izjemne lastnosti bodo znanstveniki odkrili šele pri višje razvitih živali, npr. medvedih, saj se raziskave množijo. Pa kljub temu Minister za okolje in prostor obsodi na smrt 80 velikih zveri, pri tem pa jim ne da niti najmanjše možnosti obrambe njihovega življenja. Iz srednjega veka je znan primer, ko so bile podgane obtožene pred sodiščem, da so povzročile škodo, pa jim je sodišče postavilo zagovornika in zoper njih izvedlo proces, ki se je končal v dobro podgan. Kako daleč smo sedaj od tega. Poleg tega medvedje in volkovi niso nič krivi, če se dogajajo »konfliktne situacije«, saj so te v glavnem posledica neizvajanja nenasilnih ukrepov iz strategije, predvsem pa je to posledica napačne politike države. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanju s človekom praviloma izogne, še bolj se ljudem izogiba volk. Medved človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v državni strategiji.

Hvala in lep pozdrav.

Print Friendly, PDF & Email