Varuh človekovih pravic
Ljubljana

Zadeva: pobuda v smislu 2. odstavka 9. člena zakona o varuhu človekovih pravic

Spoštovani!

V Republiki Sloveniji je mnogokrat eno izmed običajnih dejanj ob rojstvu otroka tudi njegov krst. Gre za krst novorojenčkov po pravilih določene verske skupnosti, skupnosti, ki jo izberejo otrokovi starši. Čeprav se to na prvi pogled zdi neproblematično, pa je stvar drugačna. Krst novorojenčkov je namreč v nasprotju z ustavo Republike Slovenije oz. pravnim redom naše države.

Kaj sploh pomeni oz. je krst? Tukaj bom navedel nekaj določil o katoliškem krstu iz Katekizma katoliške cerkve, ki ga je leta 1993 izdala Slovenska škofovska konferenca:

– po krstu se osvobodimo greha in se prerodimo v božje otroke; postanemo udje Kristusa in se včlenimo v Cerkev ter postanemo deležni pri njenem poslanstvu (str. 331);
– ker zakrament krsta pomeni osvoboditev od greha in njegovega začetnika, hudobnega duha, se izreče nad kandidatom eksorcizem (str. 336);
– krst ne očisti človeka le vseh grehov, marveč tudi napravi iz novokrščenca novo stvar (str. 341);
– krščenci so postali “živi kamni” za graditev “duhovne stavbe”, za “sveto duhovščino” (str. 342);
– ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo (str. 342 in 343);
– kakor je krst za krščenca vir odgovornosti in dolžnosti, tako mu daje tudi pravice v Cerkvi… (str. 343);
– tisti, ki so s krstom “prerojeni v božje otroke, (so) dolžni pred ljudmi izpovedovati vero, ki so jo po Cerkvi prejeli od Boga, in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva (str. 343);
-krst vtisne v dušo neizbrisno duhovno znamenje, pečat (charachter), ki posveti krščenca za bogočastje krščanske cerkve (str. 345).

Iz navedenega je razvidno, da dobi oseba s krstom poleg pravic tudi dolžnosti. Pri odraslih osebah, torej pri polnoletnih, to ni sporno, saj so se sami prostovoljno odločili za krst in s tem za prevzem obveznosti. Kako pa je pri novorojenčkih? Ali so se tudi ti prostovoljno odločili za prevzem obveznosti? Odgovor je seveda jasen: NE! V njihovem imenu so se odločili starši. Volja staršev je torej nadomestila voljo novorojenčkov. Ali imajo starši pravico, da otroka brez njegovega soglasja včla(e)nijo v neko zasebno organizacijo (kot je Rimskokatoliška cerkev oz. ostale verske skupnosti), in mu s tem naložijo velike obveznosti, obveznosti, za katere je vprašanje, ali se jih lahko kasneje sploh reši, obveznosti, za neizpolnjevanje katerih so predpisane celo cerkvene kazenske sankcije?

V nadaljevanju pojasnjujem, zakaj katoliški krst ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije.

Po 54. členu ustave so starši med drugim dolžni varovati otrokove koristi, kar izhaja tudi iz Konvencije o otrokovih pravicah, ki velja tudi v Sloveniji. Ali varujejo starši novorojenčkove koristi, če so jim s krstom in z včlenitvijo v Rimskokatoliško cerkev naložili velike, mogoče celo življensko usodne dolžnosti? Ali je v novorojenčkovo korist, če se mora pokoravati cerkvenim dostojanstvenikom? Ali je v njegovo korist, če je “dolžan pred ljudmi izpovedovati vero… in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva.” Ali je v novorojenčkovo korist, če postane čla(e)n organizacije, za katero ni jasno, ali sploh priznava izstop iz nje? Vse to po mojem ni v otrokovo korist in je zato v nasprotju z navedenim ustavnim določilom.

Po 56. členu ustave se otrokom, torej tudi novorojenčkom, zagotavlja posebno varstvo pred duševnim izkoriščanjem in zlorabljanjem, po 35. členu ustave pa je zagotovljena, seveda tudi novorojenčkom, nedotakljivost duševne celovitosti. Ali je novorojenčku zagotovljena njegova duševna celovitost, če krst vtisne krščencu v dušo neizbrisno duhovno znamenje. Ali ne gre torej pri krstu za nasilen in grob poseg v novorojenčkovo dušo? Otrok, ki se v bistvu še niti ne zaveda, že ima zaznamovano, mogoče celo poškodovano, dušo in sploh nima možnosti, da bi se o tem predhodno izjasnil, niti nima možnosti, da bi se pred takšnim duševnim posegom branil! Ali ne gre tukaj za hudo duševno zlorabljanje novorojenčka? Ustava ni uresničena oz. pravice novorojenčkov so kršene.

Po 41. členu ustave imajo starši pravico, da zagotavljajo otrokom, torej tudi novorojenčkom, v skladu s svojim prepričanjem, versko vzgojo, pri tem pa mora biti usmerjanje otrok glede vzgoje v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti ter verske opredelitve. Ali starši spoštujejo novorojenčkovo svobodo vesti ter verske opredelitve, če ga brez njegovega soglasja včla(e)nijo v Rimskokatoliško cerkev? Svoboda vesti in verske opredelitve se v enaki meri nanaša na odrasle ljudi kot na otroke in novorojenčke, kar v bistvu pomeni, da je otrok tisti, ki v celoti odloča o svoji veri, o tem, član katere verske skupnosti bo, itd. Otroci ne morejo imeti manj pravic kot odrasli na področju svobode vesti oz. veroizpovedi. Usmerjanje, o katerem govori navedeno ustavno določilo, je tako mogoče razumeti samo kot tehnično pomoč staršev pri otrokovem izpovedovanju vere, nikakor ne kot nadomestitev otrokove volje glede svobode vesti oz. veroizpovedi, kot je to slučaj pri krstu novorojenčkov, kjer dejstvo, da starši odločajo o krstu pomeni tudi to, da starši otrokom ne priznavajo svobode vesti in verske opredelitve, kar pa so dolžni. Mogoče bi se novorojenček, ko bi odrastel, odločil za drugo vero ali pa za nobeno, če bi mu bila dana možnost izbire, do katere ima po ustavi pravico. Krst novorojenčkov torej tudi ni v skladu z določbami 41. člena ustave.

Po 34. členu ustave ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Kaj je še ostalo od novorojenčkovega osebnega dostojanstva, če ga starši, neupoštevajoč njegovo svobodno voljo, uporabijo kot objekt za dosego svojih lastnih ciljev? Kaj je še ostalo od novorojenčkovega osebnega dostojanstva, če ga je krst spremenil iz subjekta v objekt, saj krst napravi iz novokrščenca novo stvar, kot to piše v katekizmu? Kaj je še ostalo od novorojenčkovega osebnega dostojanstva, če se bo moral takoj, ko se bo zavedal in bo tega zmožen, podrejati cerkvenim predstojnikom in jih ubogati? In če ne bo pokoren Rimskokatoliški cerkvi, mu ta cerkev grozi z kazenskimi sankcijami, celo z večnim prekletstvom! In to nekomu, ki ni nikoli prostovoljno stopil v to cerkev. Od novorojenčkovega osebnega dostojanstva je očitno ostalo bore malo in zato je krst v nasprotju tudi s navedenim ustavnim določilom.

Krst novorojenčkov se torej pokaže kot dejanje, ki je nasilno, ki otroku jemlje ne samo njegovih z ustavo zavarovanih pravic (svoboda vesti oz. veroizpovedi, osebno dostojanstvo…), temveč posega tudi v duševnost otroka, saj mu v dušo vtisne neizbrisno duhovno znamenje. Ne gre torej samo za zunanje nasilje, temveč tudi za duševno nasilje, otrok ima torej za celo življenje zaznamovano dušo. In če se pri krstu izganja še hudobni duh (eksorcizem)…

Tudi sam sem bil krščen. Tudi meni je Rimskokatoliška cerkev zaznamovala dušo. Nikoli ji nisem dal dovoljenja za krst, nikoli ji nisem dal dovoljenja za poseg v mojo duševnost. Pa vendar se je to zgodilo. Mojega dovoljenja ni moglo nadomestiti dovoljenje mojih staršev. Dolžan sem služiti cerkvenim dostojanstvenikom, jih ubogati, pa nikoli nisem rekel DA temu! Cerkev me tretira kot stvar, nad mano visi večno prekletstvo! Ali ni Rimskokatoliška cerkev nad mano izvršila nasilja? In moja duša je še sedaj zaznamovana od katoliškega pečata!

Ali ne vrši Rimskokatoliška cerkev s krstom nad novorojenčki, ob asistenci zavedenih staršev, in ob zatiskanju oči države oz. ob njeni pasivnosti, nesluteno nasilje?

Po 3. členu zakona o pravnem položaju verskih skupnosti mora biti delovanje verskih skupnosti v skladu z ustavo, zakoni in drugimi predpisi. Tudi Rimskokatoliška cerkev je torej dolžna spoštvati ustavo Republike Slovenije. Ali jo spoštuje, če izvaja nasilje nad novorojenčki, če novorojenčkom jemlje svobodo verske opredelitve? Po drugi strani pa ista cerkev v Zakoniku cerkvenega prava piše, da “nikogar ni dovoljeno kogarkoli siliti, da bi se proti svoji vesti oklenil katoliške vere (kanon 748).

Tukaj sem navedel samo primer krsta po nauku Rimskokatoliške cerkve, za ostale verske skupnosti, ki imajo krst novorojenčkov oz. otrok, velja smiselno enako.

Naslovu predlagam, da v okviru 9. člena zakona o varuhu človekovih pravic in svojih pristojnosti:
– zadevo obravnava;
– vse državne organe, ki so dolžni skrbeti za koristi otrok, pozove, da to delajo tudi v primeru krsta in to tako, da z zakonitimi sredstvi, ki jih imajo na razpolago, preprečijo krst novorojenčkov oz. otrok ter
– pozove vlado, da vloži v zakonodajno proceduro spremembo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kjer bo izrecno navedeno, da krst otrok ni dovoljen oz. da se o krstu lahko odloči samo oseba, ki je polnoletna.

Prosim, da me obvestite o vaših ukrepih.

Senovica, 15.1.1998

Vladko Began