Odvetnik, ki zastopa živali

CELJSKI ODVETNIK VLADO BEGAN, DOSLEJ PRAVNI ZASTOPNIK DRUŠTVA ZA OSVOBODITEV ŽIVALI IN NJIHOVE PRAVICE, JE POSTAL VARUH PRAVIC ŽIVALI.
ZA PRIZNANJE PRAVIC SE BO BORIL TUDI NA SODIŠČU.

Bojan Tomažič

Zakaj v Sloveniji potrebujemo varuha živalskih pravic?
Varuh, po izobrazbi pravnik, je potreben zato, da se tudi s pravnimi sredstvi začnemo bolj učinkovito boriti za dobrobit živali.

Je vaša funkcija tudi uradno priznana in plačana?
Kot odvetnik delujem po pooblastilu Društva za osvoboditev živali in njihove pravice; torej nimam javnih pooblastil in pristojnosti, kot jih ima, recimo, varuh človekovih pravic. Del mojega dela za društvo ne bo plačan, del pa ga bo plačalo Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. Denar bo zagotovljen iz prostovoljnih prispevkov, ki jih bo društvo zbralo za ta namen.

Kakšno bo vaše delo? Kaj boste najprej storili?
Boril se bom za priznanje pravic živali v predpisih Slovenije in EU, pripravljal bom pobude za izboljšanje njihovega položaja v družbi, sodeloval bom v postopkih, ki se tičejo živali, in jih v njih zastopal, nudil bom pravno svetovanje zainteresiranim osebam glede zaščite živali. Pripravil pa sem že tudi pobudo za spremembo pravilnikov, ki določajo pravice učencev oziroma dijakov v šolah, da bi v njih zapisali pravico do vegetarijanske in veganske prehrane. Vegetarijanska prehrana je namreč za živali velika zaščita: več bo vegetarijancev, manj živali bo zaklanih.

Ste torej tudi vi vegetarijanec?
Sem. Kar ne želiš, da drugi storijo tebi, ne stori sam, je moto, ki se ga trudim uresničevati tudi do živali.

Po ustavi ni dovoljeno mučiti živali
Kakšen je sploh pravni položaj živali pri nas?
Živali imajo položaj stvari. Imamo sicer zakon o zaščiti živali, v katerem so zapisani mnogi ukrepi, vendar živalim ne zagotavlja pravic. Tako je tudi z drugimi zakoni. Živali, ki jih mučijo, ne morejo na sodišču ubraniti svojega življenja, pa čeprav taka dejanja po ustavi niso dovoljena. Najhuje pa je s kršitvijo temeljne pravice živali – pravice do življenja, ki jim kot živim bitjem pripada sama po sebi. Od leta 2000 do 2003 je bilo v Sloveniji zaklanih okoli 44 milijonov živali.

Sodišča odločajo na podlagi zakonov in, kot sami ugotavljate, pri zdajšnji zakonodaji ne kaže, da bi lahko bili uspešni. Kakšne zakonske spremembe boste torej predlagali?
Živalim bi bilo treba v ustavi priznati pravico do življenja, primerno njihovi vrsti. Vložili smo že tovrstno pobudo, vendar država še ni reagirala. Društvom za zaščito živali bi morali priznati položaj zastopnika živali. Če bi imela tak status, bi lahko ob kršenju pravic živali tožila v njihovem imenu. Na sodišču bi jih branila pred tistimi, ki želijo na njih opravljati laboratorijske poskuse in v podobnih primerih. Sicer pa bi bilo treba v zakonodaji priznavati še pravice iz Univerzalne deklaracije o pravicah živali iz leta 1978: pravico do spoštovanja, do prehrane in počitka, pravico, da niso uporabljene za zabavo ljudi. V pravni državi bi morali imeti mehanizme, ki bi živalim zagotavljali življenje, primerno njihovi vrsti: svobodno in v miru, brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil.

In lovci, ki naj bi skrbeli za ravnovesje v naravi, jih ne bi smeli streljati?
Sem proti lovu. Za naravno ravnovesje ni potreben, saj so ekologi ugotovili, da se le-to dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z notranjim izravnavanjem števila rojstev, s prilagajanjem mejam kapacitete okolja in z izogibanjem vrst. Tudi škoda zaradi objedanja rastlin ne opraviči lovske morije. Nasprotno, pritisk lovcev je eden od vzrokov za škodo, ki jo napravi divjad. Država bi morala za “škodo”, ki jo povzročijo živali, nameniti več sredstev. Ne smemo pozabiti, da je človek odvzel živalim mnogo življenjskega prostora in s tem hrane. Da je preživel, je nekoč morda moral loviti živali, danes pa je lov le še potešitev zasvojenosti posameznikov, ki se nočejo odpovedati svoji lovski pečenki ali trofeji. Vprašanje je, ali lov ne živi zaradi poželenja po ubijanju. Lov je v nasprotju z ustavno določbo, po kateri mora država skrbeti za naravno bogastvo, saj se pri lovu to bogastvo uničuje in ne ohranja. Prvi nemški zvezni predsednik Heuss je rekel, da je lov samo strahopeten opis za posebno nizkoten umor sobitij brez možnosti. Lovci v Sloveniji vsako leto pobijejo več deset tisoč nedolžnih živih bitij; samo v letih, odkar imamo samostojno državo, je bilo v naših gozdovih pobitih že okoli milijon živih bitij. Mnogokrat skrajno okrutno, kajti številne živali ne umrejo takoj, temveč v peklenskih mukah trpijo še ure in ure, dokler jih končno ne odreši smrt.

Doslej so kot hudo mučenje veljali prevozi živali in ravnanje z njimi pred zakolom v klavnicah
Ti primeri so še posebna sramota za moderno družbo, ki naj bi bila na višjem etičnem nivoju. Kdo si želi stati v natrpanem kamionu več ur in čutiti, da ga peljejo v klavnico? Gledal sem film, ki kaže prizore iz klavnice. Nepredstavljiva groza je, kaj tam počnejo z živimi bitji. Verjetno večina ljudi sploh ne ve, kaj se tam dogaja.

Ali pa ob zrezku na mizi pozabijo.
Da ljudje jedo meso, se mi zdi nesmiselno tudi zato, ker je znanstveno dokazano, da je rizični faktor za mnoge civilizacijske bolezni. Vprašanje je, ali si jedci mesa ne kopljejo lastnega groba. Ker država ne pove jasno resnice o mesu, so mnogi ljudje zavedeni. Uživanje mesa ne vodi samo v okrutna dejanja, ampak ima tudi izjemno škodljive posledice za okolje in povzroča lakoto v svetu. Vprašanje je tudi, ali ni dovolj razlogov za prepoved masovne živinoreje, ki je zaradi svojih skrajno negativnih družbenih posledic v nasprotju z javno koristjo, kar je ustavni pogoj za izvajanje gospodarske dejavnosti.

Kako pa lahko meso povzroča lakoto v svetu?
Revne države so prisiljene prodajati kakovostno, za človekovo prehrano nujno rastlinsko hrano kot krmilo. Po nekaterih podatkih kar okoli 60 odstotkov krme za masovno živinorejo – žito, sojo in druge pridelke – razviti del sveta uvaža iz držav v razvoju. Tako to hrano pojedo industrijsko pitane živali, namesto da bi jo ljudje v revnih deželah.

Cerkev živalim vzela dušo
Kako preprečiti surovo ravnanje lastnikov z živalmi? S kaznimi?
Z represijo se ne doseže veliko. Bistveno je, da se ljudje ozavestijo, da so živali živa bitja, ki imajo svoje pravice in dostojanstvo. Pomembno je tudi, da pride ljudem v zavest, da imajo živali dušo; to jim je namreč Katoliška cerkev na žalost odvzela.

Cerkev je živalim odvzela dušo?
Cerkveni učitelj, sveti Tomaž Akvinski je živalim odrekel dušo. Potem je to mnenje sprejel filozof Descartes in živali določil za “stvari”. Ta dogma je nato postala del katoliškega katekizma in tragedija masovnega ubijanja živali, mučenja, masovna živinoreja in podobne reči so šle svojo pot.

Kako pri nas poskrbeti, da ne bi bilo toliko zapuščenih živali?
Lastniki živali bi morali uvideti, da imajo zaradi njih določene dolžnosti. Po eni izmed njih morajo skrbeti za žival do njene smrti ali oddaje drugemu človeku. Ker še ni tako, bi morala za zapuščene živali poskrbeti država.

Z azili za zapuščene živali?
Azili so daleč od idealnega stanja, a so v tem trenutku vendarle pomembni. Brez njih bi bilo stanje še slabše, kot je.

Kako ocenjujete delo društev za varstvo živali?
Menim, da je njihovo delo pomembno, saj po svojih močeh pomagajo ubogim živalim. Kot varuh pravic živali bom z njimi sodeloval. Verjamem, da bomo kaj naredili tudi s skupnimi močmi.

Kje ste dosegljivi kot varuh?
Na voljo sem po telefonu 031/ 284 643, ljudje se lahko oglasijo v moji odvetniški pisarni ali pa stopijo z menoj v stik prek društva za zaščito živali.

Objava: 7 dnl, 15.12.2004, št. 50/2004.

Print Friendly, PDF & Email