V čigavem imenu se predstavniki države udeležujejo verskih obredov Katoliške cerkve?

V začetku decembra 2004 je bila v ljubljanski stolnici slovesna umestitev cerkvenega predstojnika Alojza Urana za katoliškega nadškofa in metropolita. Verskega obreda umestitve oz. maše so se, po poročanju medijev, udeležili tudi mnogi predstavniki slovenske države oz. njenih organov. Tako so bili pri katoliški maši predsednik vlade, mnogi ministri, predsednik ustavnega sodišča, rektor ljubljanske univerze in drugi.

Katoliška maša je obred Katoliške cerkve, ki je kot verska skupnost pravna oseba zasebnega prava. Postavi se vprašanje, ali se lahko predstavniki države, to je Republike Slovenije, udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti.

Temeljno pri tem je, če se zanemari zelo pomemben 7. člen ustave, po katerem so verske skupnosti in država ločene in ki že sam po sebi ne dovoljuje udeležbe predstavnikov države pri obredih neke verske skupnosti, saj je država od teh obredov ločena, kot je ločena tudi od lastnice obredov oz. dotične verske skupnosti, v čigavem imenu so se predstavniki države udeležili npr. maše pri umestitvi Alojza Urana za nadškofa. Jasno je: v imenu države. Vendar pa se zadeva s tem še ne konča, saj država ni neki imaginarni pojem, temveč jo sestavljajo državljani in ti so verniki, ateisti med verniki pa so prakristjani, katoliki, protestanti in pripadniki drugih ver, torej pripadniki različnih ver.

Slovenija je po 3. členu ustave država vseh svojih državljank in državljanov. Predstavniki države so se torej udeležili katoliškega verskega obreda v imenu vseh državljank in državljanov, tudi nekatolikov oz. ateistov. Obreda so se udeležili tudi v imenu tistih, ki jih je npr. Katoliška cerkev izobčila ali za vedno preklela; v imenu tistih, ki so bili mogoče celo zlorabljeni s strani katoliških cerkvenih dostojanstvenikov, kajti tudi ti primeri so; v imenu dojenčkov, ki so bili brez svoje privolitve tako rekoč vrženi v Cerkev in so po nauku Katoliške cerkve postali njena last, pri čemer jim je ta Cerkev celo posegla, in to brez njihovega dovoljenja, v njihovo duševnost, saj jim je v dušo vtisnila, kot sama trdi, neizbrisno duhovno znamenje; v imenu tistih, ki so iz Katoliške cerkve izstopili, pa so kljub temu še vedno v tej cerkvi, kajti z izstopom se v bistvu izgubijo samo pravice, dolžnosti pa ne, saj ostane notranja zakramentalna pripadnost oz. vezanost na božje in cerkvene zakone, razen na kanonično obliko poroke. Mimogrede bi se bilo treba vprašati, ali niso katoliki v neke vrste suženjskem razmerju do svoje Cerkve, če niti izstopiti ne morejo v celoti?

Predstavniki države so se torej udeležili katoliške maše tudi v imenu prakristjanov, protestantov, budistov, ateistov, tistih, ki jih je Katoliška cerkev izobčila, preklela ali proglasila za odpadnika, v imenu krščenih dojenčkov… Ali so imeli dovoljenje navedenih, da so se v njihovem imenu udeležili verskega obreda druge verske skupnosti? Kajti svoboda veroizpovedi, ki jo garantira 41. člen ustave, pomeni tudi to, da se nihče drug, niti predstavnik države, ne sme udeležiti verskega obreda neke verske skupnosti v imenu državljana, niti na simbolni ravni ne, če za to nima njegove privolitve. Ravno to je tudi eno izmed biti načela ločenosti verskih skupnosti in države – zaščita vernih in drugih pred eventualnimi dejanji države, ki niso v skladu z njihovo veroizpovedjo ali svobodo združevanja. Vsakdo sam, brez drugih, odloča o svoji udeležbi na neki prireditvi, tudi na simbolni ravni.

Če predstavniki države za udeležbo pri maši Katoliške cerkve niso imeli dovoljenja svojih državljanov, posebno tistih, ki niso katoliki, se postavi vprašanje, ali se državni predstavniki niso postavili proti njim, v kolikor se ti z njihovo udeležbo ne strinjajo. Ali jih niso obravnavali samo kot sredstvo za dosego svojih takšnih ali drugačnih ciljev? Mogoče, da bi se prikupili cerkvenim dostojanstvenikom? Ali da bi samo izpolnili svojo obveznost, ki so jo kot dojenčki dobili s krstom in to je tudi, da se podrejajo drugim, da so cerkvenim predstojnikom poslušni, jih ubogajo ter upoštevajo s spoštovanjem in ljubeznijo, kot vse to izhaja iz Katekizma katoliške cerkve.

Ali so predstavniki države z udeležbo pri maši ravnali v skladu z ustavo? Ali so delovali za blaginjo Slovenije, kot to morajo? Da bodo delovali za blaginjo Slovenije, so predsednik vlade in ministri celo prisegli pred državnim zborom. Prisegli pa so tudi, da bodo spoštovali ustavni red! Ali niso predstavniki države diskriminirali nekatolikov, saj so se, tako je mogoče domnevati, brez njihovega soglasja udeležili verskega obreda neke verske skupnosti? Ustavna določba o enakosti pred zakopom je jasna.

Seveda pa to ni edini primer udeležbe državnih predstavnikov pri obredju Katoliške cerkve. Znan je tudi primer iz preteklosti, ko je minister za notranje zadeve v Vatikanu izročil papežu, in to v imenu Slovenije, darilo in se mu zahvalil za obisk v Sloveniji. Darilo in zahvala zopet tudi v imenu nekatolikov, tistih izobčenih. Zahvaliti se za obisk papeža npr. v imenu tistega, ki gaje Katoliška cerkev zaradi izstopa, ki pomeni uresničitev ustavno garantirane svobode vesti, izobčila, je absurdno!

Ob vsem tem pa se postavi še eno bistveno vprašanje, in sicer kaj vsebinsko pomeni udeležba predstavnikov države pri verskem obredu Katoliške cerkve?

Verski obred izhaja iz katoliškega nauka. Ve se, da je ta nauk v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Tako ta Cerkev uči svoje vernike, da so po vesti dolžni, da ne sledijo predpisom Republike Slovenije, če ti nasprotujejo naukom katoliškega evangelija. Katoliška cerkev se je s tem postavila nad Republiko Slovenijo in njeno ureditev, kar je protiustavno oz. protizakonito. Nauk Katoliške cerkve (deli Stare zaveze npr.) pozna smrtne kazni zaradi mnogih moralnih prekrškov, npr. smrtna kazen zaradi homoseksualnosti, čarovništva, prešuštvovanja. Po katoliškem nauku je smrti zapisan sin, ki ne posluša svojih staršev ali pa tisti, ki predrzno ravna in ne posluša duhovnika. In ta nauk velja tudi v Sloveniji. Ne gre torej za nekaj, kar bi spadalo v zgodovino, temveč gre za v tem trenutku veljavni nauk, saj ga Cerkev ni nikoli preklicala, gre za nauk, ki velja tudi na začetku 21. stoletja. Nauk, ki ima zelo krvave temelje, kar se je pokazalo tudi v 20. stoletju. Ker nauk Katoliške cerkve ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče v določenih primerih ljudi tudi pobiti, je v nasprotju s 17. členom slovenske ustave, kjer je določeno, daje človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni.

Če se predstavniki države udeležijo verskega obreda Katoliške cerkve, ali država Slovenija s tem ne potrjuje navedenega protiustavnega nauka? Če bi bila država proti temu nauku, bi bilo logično, da se njeni predstavniki ne bi udeleževali spornih verskih obredov. Ker pa se, ali bi bilo mogoče torej reči, da država Slovenija potrjuje in se strinja z naukom neke verske skupnosti, ki je v mnogočem v nasprotju z njenim pravnim redom in celo ne jamči življenja, pa čeprav po drugi strani uči “Ne ubijaj“, kar je vsekakor absurdno? Ali se država strinja z nečim, kar ne jamči niti osnovne pravice ljudi v Sloveniji, to pa je nedotakljivost njihovih življenj in kar je zelo sovražno do mnogih kategorij ljudi v Sloveniji?

Če se država strinja z v mnogih delih krvavim katoliškim naukom, je vprašanje, kaj se bo dogajalo v bodoče. Ali bo v Sloveniji še varno? Ali se ne bo mogoče začela gonja proti drugače mislečim oz. verujočim, ko bodo politične razmere zrele za to? Po zakoniku cerkvenega prava so si katoliki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje. To velja tudi za katolike, ki so na vidnih državnih položajih v Republiki Sloveniji in imajo moč odločanja. Ali bodo državni organi postali sredstvo obrambe in Siljenja katoliške vere v Sloveniji?

Objava: Večer, št: 2/2005.

______

Odziv:

Ne morem verjeti
K pismu Ali državniki ravnajo v skladu z ustavo, Večer, 3. 2. 2005

Omenjeno pismo gospoda Vladka Begana iz Senovice, sicer politično obarvan naslov, je pa polno strahu in obtoževanja nauka Katoliške cerkve. Njegove izjave so iztrgane iz konteksta Stare zaveze, uglašene z namenom njegovega pisanja, vendar v popolnem nasprotju z vsem, kar je Katoliška cerkev učila in uči.

Nekaterih krvavih dogodkov, opisanih v Stari zavezi, ni mogoče preklicati; tako tudi mi ne moremo preklicati zgodovine našega naroda, pa čeprav bi nekatere dogodke najraje zbrisali s sveta. Že v Stari zavezi (kot tudi danes) mnogi niso upoštevali Boga in njegovih zapovedi, zato jih je opozarjal po prerokih in jim po njih obljubil odrešenika, Jezusa Kristusa. Ta nam je prinesel veselo sporočilo, evangelij. Veselo zato, ker obstaja nekdo, ki nas ljubi, ki nam kot dober oče želi že na Zemlji dati vse potrebno, če upoštevamo njegove zapovedi.
Veselo zato, ker nam je s svojo prostovoljno smrtjo na križu in z vstajenjem zagotovil, da smrti ni, ampak je samo prehod v pravo življenje. Njegov nauk je nauk Katoliške cerkve, je nauk ljubezni, ponižnosti (kajti brez te ni srečanja z Bogom), pomoči drug drugemu…

Obsojanje in negiranje njegove Cerkve je tudi negiranje Boga. Kakšen smisel pa sploh ima življenje, če ni Boga? Naši predniki so bili kristjani, o tem pričajo številne cerkve in cerkvice po naši domovini. Upam si trditi, da sta prav zaupanje in vera v Boga rešila naš majhen slovenski narod pred propadom. Veliko zaslug za ohranitev slovenskega jezika imajo prav tisti, ki so služili Bogu. Ali nismo v zadnji kratki vojni bili nekako čudežno obvarovani pred hujšimi posledicami?

Kaj pa danes? Družina, ki je osnova družbe, nima več prave veljave, vse bolj sta v modi iskanje pravic in zanemarjanje odgovornosti. Številne pritožbe učiteljev pričajo o tem, da takšno ravnanje vedno bolj prodira tudi v naše šole. Statistični podatki o številu rojstev in splavov niso spodbuda za optimistični pogled v prihodnost našega naroda. V probleme preživetja naj bi usmerjali naša vprašanja, ne pa v to, ali je v skladu z ustavo, če se predstavniki države udeležijo katoliške maše.

Ne morem verjeti, da lahko nekdo imenuje nauk Katoliške cerkve “krvavi nauk” in se pri tem sprašuje: “Ali bo v Sloveniji še varno?” Da lahko nekdo zapiše, da nauk Katoliške cerkve ne ščiti življenja ljudi, temveč je mogoče v določenih primerih ljudi tudi pobiti. Da lahko nekdo trdi, da je ta nauk v nasprotju z ustavo. Ali ne priseže predsednik države pred nastopom svoje funkcije pred državnim zborom, da bo ravnal po svoji vesti?
Tudi katoliki, kot vsi kristjani, naj bi ravnali v skladu s svojo vestjo. Zakaj bi potem katoliški nauk bil v nasprotju z ustavo?

Če bi ljudje živeli tako, kot uči katoliški nauk, bi ne bilo korupcije, nasilja, ločitev, splavov, samomorov, vojn….
G. Began v svojem pismu omenja tudi bojazen morebitne gonje proti drugače mislečim, da morajo katoliki po zakoniku cerkvenega prava širiti božje oznanilo odrešenja med vse ljudi vseh časov, po vseh krajih Zemlje. Od mrtvih vstali Jezus je rekel svojim učencem: “Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!” Ali ne bi vsak dober človek rad svojim prijateljem prenesel vesele novice? Zakaj bi bilo potem sporno, če je Jezus želel, da se evangelij, veselo sporočilo ljubezni, prenese tudi tistim, ki zaman iščejo srečo in ljubezen na tem svetu? Rekel je tudi: “Če vas kdo ne sprejme in vaših besed ne posluša, pojdite iz tiste hiše in otresite prah z nog …” Bog namreč nikogar ne prisiljuje, ampak spoštuje svobodno voljo vsakega človeka.

Naj končam z besedami znanega slovenskega pisatelja: Na takšni ravni ni kaj polemizirati. Kristjanu ostane le, da takšno

žalostno sovraštvo priporoči božjemu usmiljenju. Saj ljudje, ki se tako zaletavajo v Kristusa, večkrat niso daleč od njega, nasprotno, so le “na drugi strani stene”.

Marija Mirt, Maribor