Odstreli slovenskih medvedov

So uredbe za odstrel medvedov potrebne ali sporne?

Na eni strani lobirajo tisti, ki menijo, da bi nas brez umetne selekcije medved začel ogrožati, spet drugi trdijo, da je lov na medvede pretiran.

PRO

Ciril Smrkolj
predsednik KGZS

Izkušnje in povečano število škodnih primerov nas opozarjajo, da vse večje število zveri nima več dovolj hrane v naravnem okolju in daje zato treba sprejeti ustrezne ukrepe. Velika večina, približno 90 odstotkov, medvedov živi na območju 13 občin, kar ustreza površini ene desetine Slovenije.

V primeru prepuščanja stvari naravi bi bilo treba okoli mest, vasi in hiš postaviti ograje._

Na tem majhnem območju, kjer živi okoli 75.000 prebivalcev, je v povprečju en medved na 500 hektarjev, kar je pogosteje kot v preostalih evropskih državah. Poleg tega se medved in volk širita z območja tradicionalnega pojavljanja na nova območja. To potrjuje tudi večje število klicev za pomoč intervencijske skupine. Ta je v letu 2008 posredovala 327-krat (v letu 2007 pa le 195-krat). Službe Zavoda za gozdove Slovenije ocenjujejo, da je letni prirastek okoli sto medvedov.

Pri mnogih vrstah je po dosedanjih izkušnjah in možnostih pravzaprav edini možni in realni ukrep – na žalost – le odstrel. V habitatih, ki so kulturna krajina, ne moremo pričakovati, da bo narava sama uredila razmere in odnose znotraj habitata. Zato morajo vse kulturne krajine tako ali drugače posegati v populacijo divjih živali. Pri tem ne držijo očitki, da se je s tem človek oddaljil od narave. Človek je prilagajal naravo svojim potrebam in je zato ustvaril kulturno krajino pašnikov, njiv in vinogradov.

V primeru prepuščanja stvari naravi bi bilo treba okoli mest, vasi in hiš postaviti ograje, ki bi preprečevale dostop medvedom in volkovom, da se sprehajajo po mestih. Nedavni incident na Rožniku pa kaže, da tudi avtocestna ograja ni zadostna ovira.

CONTRA

Vlado Began
društvo DOZP

Pomor medvedov se nadaljuje, čeprav je v ustavi zapisano, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju. Čeprav je medved zaradi ogroženosti zavarovan, to ne ovira države, da ne bi ponovno odredila odstrela večjega števila teh živali. Kako država s takšnimi ukrepi ohranja naravno bogastvo, kar je njena dolžnost, ni jasno, saj ubijanje ni ohranjanje, temveč uničevanje. Kako se z ubijanjem doseže sožitje med ljudmi in živalmi, tudi ni jasno.

Da je z odstrelom mogoče poseči v neko zavarovano živalsko vrsto, morata biti izpolnjena dva pogoja: da ni drugih možnosti in da to ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja. Nič od tega ni izpolnjeno. Obstajajo namreč druge možnosti, ki jih predvideva strategija upravljanja medvedov, na primer odlov, odstranitev dejavnikov, ki privabljajo medvede k naseljem, izobraževanje… Tudi drugi pogoj ni izpolnjen, saj že dejstvo, da je medved zaradi ogroženosti zavarovan, kaže na to, da vrsta že v načelu ni v dobrem stanju, saj jo sicer ne bi bilo treba zavarovati.

Narava ima v sebi mehanizme, s katerimi lahko uravnava število živali.

Medvedi naj bi lani povzročili za okoli 180.000 evrov škode. Če to primerjamo z izdatki nekaterih državnih organov za reprezentanco, ki so v letu 2008 znašali več milijonov evrov, ugotovimo, da gre za banalne številke. Ali država ubija ljudi, ki povzročijo škodo? Česar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim.

Narava ima v sebi mehanizme, s katerimi lahko uravnava število živali. Zato lov ni potreben. To dokazuje tudi kanton Ženeva, kjer lova ni že več kot 30 let.

Objava: Reporter (2009)

Print Friendly, PDF & Email