O Bogu predanih ljubiteljih otrok

Pod zgornjim naslovom je bil v Objektivu (25.8.2018) objavljen zanimiv prispevek Iztoka Simonitija o spolnih zlorabah klerikov. Z mnogimi mislimi g. Simonitija se je mogoče strinjati, ni pa se mogoče strinjati z enačenjem katolicizma in krščanstva. Zakaj ne?

Papež je na čelu organizacije, ki velja za krščansko, tudi papež naj bi bil kristjan. Če se nekdo označuje za kristjana, mora slediti tistemu, katerega ime nosi, to je Jezusu, kajti ta je tudi dejal: »Po njihovih sadovih jih boste spoznali.« (Mt 7,16)3 Ali papež s svojo cerkvijo res sledi Jezusu?

Jezus je rekel, da je treba ljubiti sovražnike in kdor prime za meč, bo z njim pokončan. Je torej pacifist. Ali je to tudi papež? Ne! Cerkveni nauk zagovarja vojno. V imenu Boga so umirali milijoni, ne samo v preteklosti, temveč tudi sedaj. Seveda je del Jezusovega nauka tudi zapoved Ne ubijaj. Po tej zapovedi ni dovoljeno ubiti nikogar, tudi živali ne. Cerkev ves čas deluje proti tej zapovedi. Papež celo dopušča smrtno kazen, biblija je polna pozivov k ubijanju. Ker papež stalno krši peto zapoved, ali sledi Kristusu, po katerem se samovoljno imenuje?

Cerkev zahteva, da so otroci krščeni v prvih tednih po rojstvu, po drugi strani pa uči, da je Jezus rekel, da je treba najprej učiti in nato krstiti. (Mt 28,19) Gre za očitno nasprotje. Jezus je spoštoval svobodo in je tudi zato rekel, da je treba prvo učiti, torej da se oseba pouči o veri oz. Bogu, in šele nato krstiti, če se za ta korak odloči. Papež deluje drugače, kot je rekel Jezus, in zahteva od staršev, da otroka takoj po rojstvu krstijo.
Jezus je rekel: »Ne nabirajte si zakladov na zemlji, kjer uničujeta molj in rja in kjer tatovi vlamljajo in kradejo; nabirajte pa si zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja in kjer tatovi ne vlamljajo in ne kradejo.« (Mt 16,19–21) Cerkev je neizmerno bogata, saj njeno premoženje po vsem svetu znaša več tisoč milijard evrov. To bogastvo nima z Jezusom ničesar skupnega. Ali papež s svojim nepredstavljivim bogastvom sledi Jezusu? Tistemu, ki je bil tesar in si je sam služil kruh ter ni živel na tuj račun, kot to dela papež s svojo cerkvijo!

Po vsem svetu so kleriki samo v zadnjem času spolno zlorabili na deset tisoče otrok. Vse to je cerkev s papežem na čelu sistematično prikrivala in ščitila storilce. »Resnično, povem vam: Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« je rekel Jezus. (Mt 25,40) Kleriška pedofilija je torej glede na navedene besede napad na Jezusa, saj so kleriki storili zlo otrokom? Ali pomeni katoliška pedofilija in papeževo prikrivanje le-te, sledenje Jezusu?

Papež je na vrhu hierarhičnega sistema. »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo,« piše katekizmu. Kaj ima to skupnega Jezusom? Ta je namreč rekel: »Vi pa si ne pravite ›rabi‹, kajti eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje. Tudi na zemlji nikomur ne pravite ›oče‹, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.« (Mt 23,8–10) Cerkev imenuje papeža sveti oče, po drugi strani pa v molitvi Očenaš govori o tem, da je Sveti oče v nebesih. Če je Sveti oče v nebesih, zakaj potem cerkev imenuje za svetega očeta nekoga, ki je na zemlji? Kaj imajo nazivi papež, kardinal, škof … skupnega z Jezusom? On je govoril o bratih in ne o hierarhiji. Ali cerkev s papežem sledi Jezusu?

Dejstvo je, da papež s svojo cerkvijo ne sledi Kristusu. To nesledenje je sistemske narave, saj je vtkano v samo katoliško doktrino in ne gre za posamezne napake ali zmote. Ni mogoče biti istočasno katolik in kristjan, kajti oba nauka se razlikujeta. Papež je katolik in ne kristjan, cerkev je katoliška in ne krščanska, član te cerkve pa je katolik in ne kristjan!

Če papež ne sledi Kristusu, komu potem sledi? Mogoče bogu podzemlja?

Objava: Dnevnik, 31.8.2018.

 

Odmev:

O “ljubiteljih otrok” – prav ali še drugače

Vlado Began iz Šmarja pri Jelšah v svojem mnenju (31. 8. 2018) govori o papežih oziroma o njihovi vlogi v RKC. Načelno se strinjam z njegovo, rekel bi kar – teorijo. Seveda pa se ne morem strinjati, da taka stališča pripisuje sedanjemu papežu Frančišku. Ravno on nadaljuje zelo močno bitko s konservativno vatikansko kurijo, ki nekompromisno z vso težo sedi na pokrovu skrinje neizmernega rimskega bogastva. S tendenco po skromnejši RKC so začenjali skoraj vsi povojni papeži; posebno po cerkvenem koncilu, ki je zaključil, da je papež samo človek, ki opravlja vrhovne dolžnosti cerkve in torej ni nezmotljiv. Takrat so poslali v muzej tudi tiaro (trokronsko pokrivalo) in jo nadomestili z običajno škofovsko kapo. Tudi to je kurija izkoristila v svoj prid. Torej – papež je zmotljiv in prav zato lahko mi delamo drugače, »če se tako zmenimo«. Pa se je zasukalo drugače. V prid resnice.

Moderni papeži, ki niso več nezmotljivi, smejo odkriti zablode; tudi pedofilijo duhovnikov, ki je bila pod ključem v kontejnerju molčečnosti. Poglavitni vzrok za pojav pedofilije je v popolnoma nenormalnem spolnem življenju rimskokatoliških duhovnikov, ki jim je prav organizirana RKC odvzela pravico do zakonskega drugospolnega partnerstva. Tega ni prepovedal človek z imenom Jezus Kristus. Samo spomnimo se njegove prijateljice Marije Magdalene. Celibata niso poznali mohamedanci. Nasprotno, ob pomanjkanju moške populacije, ki se je zdesetkala v vojnah, so celo dovoljevali mnogoženstvo. Tako ni bilo problemov z nataliteto. Celibat so si izmislili mnogo pozneje. V enajstem stoletju se je v stari ortodoksni cerkvi (pravoslavje – pravilno verovanje) začelo počasno razhajanje. Konstantinopel (Carigrad, Bizanc) je ostal pravoveren in je ostal pri tradicionalizmu. Čeprav so se kasneje izoblikovale frakcije vzhodne cerkve (grška, srbska, ruska, bolgarska), so si različne v glavnem samo v obredih.

Torej: od nje se je odcepila zahodna cerkev s sedežem v Rimu. V pravoslavnih cerkvah ni večjih razlik. RKC pa je storila velik odmik prav s celibatom, ki ga je leta 1074 zakoličil koncil. Čeprav je bil v začetku obvezen samo za menihe in škofe, kasneje pa za vse duhovnike. Kaj vse je povzročil, nam pove zgodovina. V obdobju renesanse so od celibata očitno najbolj odstopali najvišji cerkveni poglavarji – papeži. Tega cerkev ni mogla skrivati, ni pa ukrepala. Tudi danes za vsemi licemerji in prikrivanji stoji – kapital. Cerkveni in svetovni. Za kupovanje molčečnosti je seveda potreben denar.

In kakšno zvezo ima celibat s pedofilijo? Gotovo najmočnejšo. Odrasli osebki ženskega in moškega spola so formirane osebnosti s svojo voljo. Večina je stabiliziranih in usmerjenih za življenje z drugim spolom, ki prinaša reprodukcijo in tako ohranja nataliteto. Otrok ženskega ali moškega spola je nedolžno bitje, ki še nima svoje volje in razuma, ne glede na to, ali je krščen ali ne. Krst je včasih veljal predvsem za datumski vpis v rojstno knjigo. Je pa še kako veljaven za tistega, ki vanj verjame (veruje). In če ta odrasli izkoristi bitje pred polnoletnostjo za svoje fizične potrebe, je po cerkvenih zakonih toliko bolj odgovoren. Pravzaprav bi moralo biti cerkveno pravo močnejše in hitrejše od civilnega.

Spet smo pri osnovnem vprašanju. Kaj ga je k temu speljalo in koliko je on sam kriv? Ne vsega. Tega je v zelo veliki meri kriva njegova zaveza k spolni vzdržnosti. Otroci so mu najbližji objekt. In potrebe se sprevržejo. Kdo mu je dal to pravico? Bog?

Starši so mu otroka zaupali v trdni veri, da je od poštenih on najbolj pošten. Torej – tudi v sistemu nekaj ne štima. In spet pomislek. Tudi tukaj so izjeme. V katekizmu je zapisano: Bog je ustvaril človeka »po svoji podobi in sličnosti«. Tukaj pa je še vedno zelo krivičen. Rojevajo se grbavci, mongoloidi, otroci brez udov; pa črni, beli, rumeni, transseksualci, homoseksualci, travestiti, pedofili… Kako naj verjamemo v neskončno pravičnost?

Ali bo prav naš zdajšnji papež naredil še vsaj korak v pravi smeri vseh teh anomalij v RKC? Saj se na pravičnost stvarstva ne moremo zanesti. Morda pa je že rojen bodoči reformator formata Martina Lutra.

Vsako jezero potrebuje dotok sveže vode in odtok gnile, sicer postane mlakuža. Za nekaj odtokov in nove pritoke je Frančišek že poskrbel. Ne delajmo mu krivice. Krivih prerokov, volkov v ovčjih oblačilih, pa nikoli ne manjka; ne v cerkvi ne v politiki.

Jože Centa, Ljubljana

Objava: Dnevnik, 5.9.2018.

Print Friendly, PDF & Email

Komentar prispevka

Blue Captcha Image
Osveži

*