V letu 1999 je bil v Sloveniji sprejet Zakon o zaščiti živali (ZZZiv). Zakon vsebuje mnogo pozitivnih določb, ki so v funkciji zaščite živali. Ob pozornem prebiranju zakona pa je mogoče ugotoviti, da zakon vsebuje tudi mnogo določb, za katere je vprašljivo ali so v skladu z ustavo oz. se postavi vprašanje ali so ščitijo živali ali pa ščitijo koga drugega.

Ustava v 72. členu določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje vsebino pojma mučiti tudi kot namenoma povzročati telesne bolečine ali povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Iz te definicije v povezavi s citirano določbo 72. člena ustave po mojem izhaja, da mora zakon, ki ureja varstvo živali pred mučenjem, zaščititi živali pred namenskim povzročanjem telesnih bolečin oz. duševnega ali telesnega neugodja, trpljenja. Ali so po ZZZiv živali zaščitene v smislu zgornjega? Že sama definicija mučenja iz zakona je v nasprotju z navedenim, saj je mučenje tudi vsako ravnanje ali opustitev ravnanja, storjeno naklepno, ki živali povzroči hujšo poškodbo ali dalj časa trajajoče ali ponavljajoče trpljenje ali škodi njenemu zdravju. Ustava pa ne govori o hujših poškodbah oz. o dalj časa trajajočem ali ponavljajočem trpljenju, za mučenje živali se smatra vsako naklepno povzročanje bolečin (malih ali velikih ni pomembno) oz. vsako povzročanje duševnega ali telesnega trpljenja oz. neugodja (ali traja trpljenje dalj časa ali manj oz. je enkratno ali ponavljajoče ni pomembno). Zakon je torej že v temelju v nasprotju z ustavo, saj ne gre za celovito zaščito živali, kot bi to moralo biti glede na ustavo, temveč samo delno. Po ustavi oz. SSKJ se živali ne sme namenoma povzročati npr. nobene telesne bolečine, po zakonu pa se lahko živali povzroča lažje telesne poškodbe. Gre za absurdno situacijo, katere žrtve so živali, saj v praksi ustava velja mnogokrat manj od zakona. Glede na pravilno definicijo pojma mučenje, je v zakonu mnogo določb, ki so v nasprotju z ustavo, kot npr. tiste o zbadanju živali, o obešanju, če gre za strokovne posege; o odvzemu organov ali tkiv za transplatacijo, o posegih v življenje živali v izobraževalne namene in drugo.

Kot mučenje živali se po 4. členu zakona smatra tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Tudi ta del definicije mučenja živali je v nasprotju z že navedeno definicijo, saj žival tudi pri potrebni oz. primerni usmrtitvi (ali je življenje v Sloveniji, v moderni in visoko razviti državi, sploh mogoče presojati skozi pojma potrebnosti oz. primernosti?) čuti bolečine in strah oz. trpi. Tako so v nasprotju z navedeno definicijo mučenja npr. zakoli zaradi prehrane ljudi (ali bi obstajala bolezen norih krav, če ne bi bilo reje živali za zakol – ali bi bilo mogoče reči, da je BSE bolezen norih ljudi in ne krav?); usmrtitve živali, rejenih za proizvodnjo kož ali krzna; za potrebe naravoslovnih muzejev; zaradi ohranjanja naravnega ravnotežja… Ali ni ubijanje živali npr. za potrebe naravoslovnih muzejev, za pridobivanje krzna ali za hrano navadno barbarstvo? Ali ni tudi ubijanje živali za ohranjanje naravnega ravnotežja navadno barbarstvo? Ali ni ubijanje živali, da se ohrani cena mesu, navadno barbarstvo in zločin? Ali pa obredni zakol živali? Kot da se želi diskreditirati Boga?

Posebno poglavje so določbe, ki dovoljujejo poskuse na živalih. Vsekakor so poskusi na živalih, in to ne glede na cilje in ne glede na vse ostale okoliščine, kot npr. zatrjevana korist ljudi, rešitve znanstvenih problemov in drugo, v nasprotju z ustavo in varstvom živali pred mučenjem, saj ne gre samo za nesluteno naklepno povzročanje trpljenja živalim, temveč tudi za množične grozljive poboje živali.

Ne glede na vse to pa je izjemno pomemben tudi etični vidik varstva živali. Kdo si želi, da bi se na njemu delali medicinski poskusi, npr. da bi ga z drugimi sešili skupaj, nato pa ga pohabili, zastrupili, radiaktivno obsevali … Kar ne želiš, da ti drugi storijo, ne stori ti njim, je briljantno etično pravilo.

Skrajno čudno je, da znanost sprejema vlogo krvnika živali. “Znanost brez vesti je pogubljenje duše”, je rekel pesnik in zdravnik Francois Rabelais (1494-1553). V knjigi Manfreda Kyberja Živalske zgodbe in pravljice (Rowohlt, 1987) je v zgodbi Posmrtna slava opisana posmrtna usoda znamenitega učenjaka, ki je bil ponos znanosti. Med drugim piše takole: “… “Kam bi rad šel?” ga je vprašal. “V raj.” “Pridi!” je odgovoril angel… Stene so bile krvavo rdeče, na tleh pa so ždele množice pohabljenih živali in tiho ječale. Proti mrtvemu so stegovale razrezane okončine in ga gledale z zaslepljenimi in ugašajočimi očmi… “Tukaj so psice, ki si jim pri živem telesu izrezal mladiče. Mar nisi imel otrok, ki bi jih ljubil? Ko bodo umrli tvoji otroci in bodo iskali očeta v raju, te bodo našli tukaj. To je raj, ki si ga sam ustvaril. Tukaj so mačke, ki si jim s strahotnim mučenjem uničil sluh. Bog jim je dal tako pretanjen sluh, da je to čudež stvarstva. Nič več ne boš slišal, kot slišijo one. Tukaj so opice in zajčki, ki si jim vzel svetlobo oči. Bog jim jo je dal, da bi gledali svetlobo sonca. Mar ti nisi gledal svetlobe sonca, in to vse svoje življenje? Zdaj ne boš videl nič več kot te oslepljene in ugašajoče oči. Naj te vodim še naprej? To je dolga, dolga pot.”… “Živijo vse te živali še naprej?” je vprašal mrtvec. “Vse te živali žive pri Bogu,” je odvrnil angel, “ti ne moreš tja, ker na poti stoje one in te obtožujejo, ne spuste te mimo. Kar vidiš tu, so njihove nekdanje zrcalne slike, tvoja dela, ki bodo ostala pri tebi. Vse njihovo trpljenje boš občutil na sebi, dokler se ne boš zopet rodil na Zemlji, da se pokoriš. To je dolga in kaj žalostna pot. Toda one ne bodo tvoje edine sopotnice, imaš še nekoga drugega, no, semle poglej, kdo stoji sredi vseh teh tvojih del!” Pogledal je gor in zagledal odvratno pošast z “nekako” človeško grimaso, v oblačilu, prepojenem z umazanijo in s krvjo ter nožem v roki.”To je najgnusnejše, kar sem kdaj videl”, je dejal mrtvec; zgrabila ga je groza, kakršne še ni doživel. “Kdo je ta stvor? Ga bom moral zmeraj gledati?”. “To si ti,” je dejal angel. “Kaj pa znanost?” je s strahom vprašal mrtvi, “ji nisem služil? Ali ne pripadam velikom duhovom, kljub temu, da sem storil vse to?” “Veliki duhovi so bili živalim bratje in ne krvniki,” je dejal angel, “obrnili bi ti hrbet, če bi se upal povzpeti do njih. Toda ti sploh ne moreš v njihovo bližino. Bil si niče, ne pa veliki duh… “Vse to je res,” je dejal mrtvec, “toda četudi sem res tako mislil in delal, mar nisem vseeno pripomogel k novemu spoznanju? … “Spoznanje prek zločina?” je vprašal angel.” …” Ali je potrebno k temu sploh še kaj dodati?

Ali ni prišel že čas, da se varstvo živali spravi na etično bistveno višji nivo?

Objava: Nedeljski, 9.9.2001 in Večer 11.4.2001.