Nasilje nad živalskimi mladiči

V vsaki normalni družbi se posebna pozornost namenja najobčutljivejšim in najbolj nebogljenim bitjem. Če je za človeške otroke vsaj na enem delu sveta še kar poskrbljeno, pa to seveda ni mogoče trditi za tam živeče živalske mladiče. Država, ki je najodgovornejša za živali, saj ima v rokah škarje in platno za njihovo varstvo – s tem pa lahko pomembno in odločilno vpliva na njihove skrbnike – je živalske mladiče večinoma izdala, kot je seveda izdala tudi njihove starše. Čeprav bi že s predpisi morala zavarovati življenje, zdravje in dobro počutje živalskih mladičev, saj je to vsebina varstva živali, ki jo je sama določila, je s tem v resnici zelo slabo.

Že pri hišnih živalih, te pa so še najbolj varovana skupina živali, država na primer dovoljuje, da se mladiči psov lahko odvzamejo materi že po osmih tednih, pri mucah pa po dvanajstih. Si je mogoče zamisliti trpljenje matere, ki so ji nasilno vzeli otroke? Si je mogoče zamisliti trpljenje mladiča, ki je komaj prišel na svet in izgubil bitje, ki ga takrat najbolj potrebuje? Bitje, ki mu daje hrano, ga varuje, tolaži, se z njim pogovarja, ki ga uči življenja, čisti ali drugače skrbi zanj. Bi hotel biti kakšen preprodajalec mladičev v položaju takšnega otroka? Namesto da bi za mladiča do odraslosti skrbela njegova mati, kar je najbolje in naravno, dobi krušne starše, to je človeka, ki pa zanj že po naravi ne more poskrbeti tako kakor njegova mati. Poleg tega pa ta človek, vsaj večina je takšnih, želi vzgojiti mladiča v igračko ali temeljno sredstvo za uresničevanje svojih želja, nekateri pa iz tega kujejo velik dobiček. S prehitrim odvzemom materinega mleka se oslabi tudi mladičev imunski sistem, zato je tak mladič pozneje nagnjen k bolezni in tako tudi na voljo za razno živalim škodljivo cepljenje. Očitno je zaslužek pomembnejši od zdravja živali. Kako se veselijo na primer mucki, stari pol leta, ko pride mama. Muzajo se okoli nje in ona jih velikokrat še poliže in jim kaj pove. Pa tudi spijo še z njo.

Se slabše se godi mladičem rejnih živali. Zanje so razmere, v katerih živijo pasji ali mucini mladiči, naravnost „idealne“. Materi kravi molznici že po nekaj dneh odvzamejo tele zato, da ji ostane dovolj mleka za industrijo in pohlepnega človeka. Kakšno trpljenje je to za mamo kravo in za telička, si sploh ni mogoče zamisliti. Teliček dobi namesto materinega mleka, zanj idealne hrane, brozgo in ob tej odrašča. Kaj se potem zgodi z njim? Kmalu se znajde na krožniku, zraven pa je mogoče celo materino mleko kot sir ali kakšen drug mlečni izdelek. Vse iz ene družine. Žalostno in nesmiselno.

Se najbolje se godi mladičem prostoživečih živali, kolikor pač je to mogoče v naravi, ki jo je človek že uničil. Če imajo srečo, lahko ob materi’odrastejo in si ustvarijo družino. Lahko celo dočakajo naravno starost. Vendar samo tedaj, če ne srečajo lovca. Ce ga srečajo kmalu po rojstvu, v hudem trpljenju hitro končajo svojo življenjsko pot, kajti lovci streljajo vse, kar jim država ukaže. Na veliko morijo tudi nedolžne živalske mladiče.

»Kar ste storili najmanjšemu od mojih, ste storili tudi meni,« je rekel Jezus iz Nazareta. Seveda je Jezus med najmanjše prišteval tudi živali in njihove mladiče, saj je vedel, da je tudi te ustvaril Bog. Ali je tudi Slovenija, ki samo sebe uvršča na krščanski Zahod, uvrstila živali in njihove mladiče med najmanjše, za katere je treba še posebno pozorno skrbeti? Ne – bolj ali manj jih je prepustila rabljem!

Objava: Aura, 281/2013.

Print Friendly, PDF & Email