Četudi je zaščita živali pred mučenjem ustavna kategorija in ustava ne dovoljuje mučenja živali, kar izhaja iz njenega 72. člena, zakona, ki bi zaščitil živali pred mučenjem, ni. Parlament, vlada in drugi pristojni državni organi nočejo pripraviti in sprejeti zakona, ki bo živali zaščitil pred mučenjem, s čimer kršijo ustavo. Res je, da obstaja zakon o zaščiti živali, ki je bil sprejet leta 1999, vendar ta zakon ni tisti, ki bi v smislu ustave uredil zaščito živali pred mučenjem. Zakon o zaščiti živali prinaša sicer kar nekaj dobrih zaščitnih klavzul, vendar ne ureja celovitega varstva živali pred mučenjem. Velja nasprotno: ta zakon mučenje živali celo legalizira.

Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) opredeljuje kot mučenje namerno povzročanje telesne bolečine ali povzročanje duševnega ah telesnega neugodja, torej trpljenje. Seveda to ne velja samo za ljudi, temveč tudi za živali, kajti tudi te so živa bitja, ki čutijo trpljenje, bolečine … Na tej podlagi bi morah sloneti vsi predpisi v zvezi z zaščito živali, kajti to je ustavna vsebina pojma mučenja iz 4. odstavka 72. člena. V prvi vrsti bi moral na tej definiciji sloneti veljavni zakon o zaščiti živali – vendar zakon na tej podlagi ne sloni. Sloni pa na dokazano izjemno škodljivem antropocentričnem pogledu na svet, po katerem so živah podrejene ljudem in jih ti lahko uporabljajo za svoje namene. Tako kot drugo naravo. Posledice tega pogleda vedno bolj pritiskajo na človeštvo in mu vračajo negativno, torej tisto, kar je človek dal živalim in naravi.

Zato je pri nas še vedno dovoljen lov, ki pomeni grozljivo trpljenje živali, ne samo pri umiranju, temveč tudi zaradi stresa, ko živali ne vedo, ali bodo preživele noč oziroma dan. Zato je tudi še vedno dovoljeno ubijanje in mučenje klavne živine, čeprav je dokazano, da so živila živalskega izvora zelo škodljiva za ljudi, okolje, podnebje … Zato so tudi še vedno dovoljeni poskusi na živalih, zločin nad zločini, še vedno se lahko ubijajo živali, rejene za pridobivanje krzna za potrebe naravoslovnih muzejev, še vedno se lahko ubijajo zapuščene živali po 30 dneh bivanja v azilu, če se zanje ne najde skrbnik … Vse to je mučenje živah, kajti vsaka nenaravna smrt pomeni za žival mučenje. Še vedno so dovoljene dirke žvali, še vedno je dovoljeno, da so psi pripeti na verige, še vedno je dovoljeno, da so živali v kletkah, še vedno je dovoljena dresura živali, še vedno je dovoljeno … Ali ni vse to tudi povzročanje trpljenja živalim in s tem njihovo mučenje?

Kako si je oblast oprala roke pri vsem tem? Kako je mučenje spremenila v nemučenje? Tako, da si je izmislila svojo definicijo mučenja, ki obsega samo hujše poškodbe ali dalj časa trajajoče oziroma ponavljajoče se trpljenje …, s čimer je bistveno zožila definicijo mučenja, ki jo pozna SSKJ in posledično 4. odstavek 72. člena ustave. S pravnim trikom je izigrala živali. Mučenje pa ostaja mučenje, ne glede na to, kakšen pravni ali drugačen trik se uporabi, da se zakrije nečedno početje. Tačas so v pripravi spremembe zakona o zaščiti živah. Že bežen pogled v besedilo pokaže, da se kaj bistvenega ne bo spremenilo – trpljenje in mučenje živali se bo nadaljevalo. Živali bodo še naprej uporabni predmet, še naprej bodo predmet užitka in zabave, ne pa živa bitja s svojo osebnostjo.

Vprašanje o statusu živali je eno ključnih vprašanj naše družbe. Dokler se bo živalim godilo slabo, se bo tako godilo tudi ljudem, kajti to, kar človek seje, tudi žanje. Dokazov o tem je vedno več. Treba je spremeniti pot in stopiti po poti zlatega pravila: “Česar ne želiš, da drugi storijo tebi, tega ne stori ti njim!” Ustava je to pot že začrtala, zdaj je naloga državnih organov, da to nadaljujejo. Zaščita živah ali ljudi? V polni meri je mogoče oboje! Kdo je vreden več: človek ah žival? Zlato pravilo daje nedvoumen odgovor!

Objava: 7dni, 4.7.2012.