Katoliška cerkev: vir pravic je bog

Papež Benedikt XVI. je dejal, da človekove pravice izhajajo iz boga. »Božje« pravice imajo po cerkvenem nauku prednost pred pravicami, ki jih priznava država. Če je med njimi konflikt, velja seveda tisto, kar pravi cerkev. Če cerkev neke pravice, ki jo sicer priznava posvetna država, ne priznava, ta zanjo ne velja; velja tisto, kar reče cerkev. Konfliktov med cerkvenimi in posvetnimi pravicami je veliko, po cerkvenem nauku velja, da verniki drugim ne smejo priznati tistih pravic, ki jih sicer priznava država, če jih ne priznava tudi cerkev. Pravica do življenja, verska svoboda, svoboda izražanja, istospolna usmerjenost … so področja, kjer je konflikt zelo velik in kjer velja naslednje cerkveno pravilo: »Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. – Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj, ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš.« (Vera cerkve, str. 203) Torej, odstraniti vse, kar nasprotuje cerkvi. »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov,« je rekel Ambrozij »sveti«. Po cerkvenem nauku jih je treba odstraniti. Kako je to potekalo, kaže zgodovina. Kar cerkev ne more pobiti, pa skuša odstraniti na druge načine, mnogokrat z žalitvami in širjenjem neresnic.

Cerkev nasprotuje svobodi izražanja

Po 39. členu slovenske ustave je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Ta pravica je ena temeljnih prvic, ki izhaja iz dostojanstva ljudi in je tudi eden izmed bistvenih temeljev demokracije. Papež Gregor XVI. je dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno vzpodbujati svobode mišljenja in svobode tiska. Ni znano, da bi cerkev preklicala besede omenjenih papežev, oseb, ki po cerkvenem nauku veljata za nezmotljiva. »Resnica je ustanovna listina, biblija in program vseh medijev … zunaj resnice medijev ne bi smelo biti«, je dejal klerik Branko Cestnik (Družina, 2.2.2014). Kaj je resnica? Za cerkev je resnica to, kar reče ona, resnica je njen nauk. Če npr. medij kritizira cerkev in odkriva njene podlosti, je zunaj resnice in s tem zunaj svobode izražanja. Cerkev je torej proti svobodi izražanja. Tudi če jo javno podpira, je to samo taktično.

Cerkveni napadi na medije

Cerkev ne priznava svobode tiska, razen lastnega, in svobodne volje, razen lastne, in zato mnogi slovenski kleriki kot pravoverni cerkveni vojščaki napadajo medije v Sloveniji. Dolžijo jih delovanja proti cerkvi in širjenja sovražnega govora na račun cerkve. Nekaj izjav pomembnih klerikov, ki kažejo njihov nivo in stališča cerkve: »Že lep čas v Slovenij ni dneva, ko ne bi v časopisih in drugih medijih zasledili odkritega napada na katoliško Cerkev, predvsem pa na njene škofe in duhovnike. Karikature, vici, neprimerni komentarji in razna modelirana sporočila v njih danes nadomeščajo srednjevške sramotilne stebre, kamor so privezovali obsojence ter jih za dan ali več prepuščali žeji, obmetavanju z odpadki, zasramovanju ter pljunkom mimoidočih. Več kot očitno je, da mediji v današnjem času nimajo namena informirati javnosti, ampak je njihov cilj uničiti Cerkev,« pravi škof dr.. Peter Štumpf, predsednik Komisije za medije pri Slovenski škofovski konferenci (Družina, 9.9.2012). Škof Glavan: »Njen finančni zlom v nesrečnih ekonomskih okoliščinah in zaradi neodgovornega gospodarjenja tistih, ki bi kot ekonomski strokovnjaki morali bdeti nad dogajanjem, mediji izrabljajo za napad na celotno slovensko Cerkev … Rdeči zmaj vztrajno napada. …. Zdi se, da so ti napadi trenutno prav pri nas najhujši. Satan izrablja slabosti in napake odgovornih ene izmed šestih škofij in odstop obeh nadškofov, ki sta sprejela objektivno odgovornost za finančni polom, za napad na celotno Cerkev na Slovenskem (http://katoliska-cerkev.si). Cerkev nekatere medije, ki kritično pišejo o njej, smatra vsaj za pomočnike satana. Kritični mediji so torej izven resnice in zato po cerkvi nimajo pravice do obstoja.

Cerkev proti homoseksualcem

»Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju,« piše v tretji Mojzevovi knjig. Bog, seveda katoliški in ne Bog Stvaritelj, je torej namenil homoseksualcem smrt. Cerkev mora temu ukazu slediti, kajti sama trdi, da je biblija v celoti božja beseda. Še posebej jo k temu sili naslednji biblijski del: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1), kar tudi pomeni, da morajo katoliki dobesedno izpolniti ukaz cerkvenega boga o usmrtitvi homoseksualcev. Katoliki morajo torej po cerkvenem nauku pobiti vse moške, ki prakticirajo spolne odnose z moškimi. To so morali storiti v biblijskem času kot morajo to storiti danes. Ali to počno, je seveda drugo vprašanje, kajti sedaj čas temu ni naklonjen, pomembno je, da je to njihova dolžnost. Moške namreč v njihovih spolnih praksah z drugimi moškimi varuje ustava s svojim pravnim redom, saj gre za del osebne svobode. Cerkveni poziv k ubijanju homoseksualcev je torej huda kršitev človekovih pravic, npr. pravice do življenja. Vendar pa ne gre samo za kršitev človekovih pravic, gre tudi za sovražni govor. Pa ne samo to, gre celo za prefinjen poziv k nasilju in ubijanju, kar je huda kršitev 63. člena slovenske ustave, ki kot protiustavno smatra vsakršno spodbujanje k …. verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanju … verskega ali drugega sovraštva in nestrpnosti. Pravtako je protiustavno tudi vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. Ker cerkev sedaj ne more direktno ubijati homoseksualcev oz. si tega ne upa, deluje proti njim na druge načine. »Nestrpnost in napadi na geje in lezbijke so seveda močnejši v bolj konservativnih družbah. Navadno jih podpihujejo politiki in Cerkev,« je izjavil pesnik Brane Mozetič (Indirekt, 30.6.2008). »Zadnja leta opažamo čedalje več sovražnega govora, ki prihaja iz vrst politikov, vladnih strank in Katoliške cerkve,« je dejala Tatjana Greif, aktivistka za pravice istospolno usmerjenih (Indirekt, 17.1.2009).

Cerkev proti ženskam

Demokracija ne dela razlik med spoloma, saj so ženske v principu enakopravne moškim. To seveda ne ustreza cerkvi, ki jih že ves čas diskriminira in jim ne priznava enakopravnega položaja z moškimi. S tem krši 14. člen slovenske ustave, ki določa, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, vero … ali kakšno drugo osebno okoliščino. Pa ne samo to. Cerkev ženske žali, jih ponižuje in jim ne priznava človekovega dostojanstva kot moškim, kar je še ena kršitev ustave, namreč temeljne ustavne pravice človekovega dostojanstva. Mnogo žensk, gre za milijone, je cerkev neposredno ali posredno pobila kot čarovnice, saj v bibliji piše: »Čarovnice ne puščaj pri življenju.« (2 Mz 22,17) Kot je pred časom izjavil katoliški župnik Pacek, seveda moški in po cerkvenem nauku tako človek, je ženska »ustvarjena kot pomočnica človeku.« (Družina, 15.7.2001) Kaj o ženskah meni ustanovitelj Opus Dei? Pravi, da morajo biti kot preproge, po kateri hodijo ljudje. V nasprotju s cerkvijo se je Jezus vedno zavzemal za ženske in njihovo enakopravnost. Ali je tudi Jezus rekel: »Bistvena vrednota žene je v njeni sposobnosti rojevanja in njeni gospodinjski koristi,« kot je to rekel veliki cerkveni učitelj Tomaž Akvinski. Ali pa: »Ženske so določene predvsem za to, da zadovoljijo moško pohotnost,« kot je rekel Johannes Chryostomos, grški cerkveni učitelj. Jasna je tudi prva profesorica teologije na svetu dr. Uta Ranke-Heinemann, ki je rekla: »Katoliška cerkev že skoraj dva tisoč let ženske ponižuje v plemenske kobile in stroje za rojevanje.« (Mladina, 13.12.2013)

Cerkev proti drugače verujočim

Čeprav je verska svoboda eden izmed glavnih temeljev demokracije in izraz ustavno zagotovljenega dostojanstva človeka, pa katoliška cerkev ves čas tako ali drugače napada drugače verujoče. Ene napada bolj druge manj, odvisno od tega, kakšna je trenutna politična ali druga klima, pri čemer pa trdi, da je za versko svobodo. Prisilni krsti dojenčkov jasno kažejo, kaj pomeni verska svoboda po katoliško! Pa tudi nezmožnost celovitega izstopa iz cerkve! Priljubljeno cerkveno orožje za diskreditacijo drugače verujočih je oznaka sekta. Ker ima ta v družbi v glavnem negativen predznak, imajo člani verske skupnosti, ki jo cerkev označi za sekto, pri katolikih in drugih, ki sledijo katoliški ideologiji, avtomatično negativen predznak. Tako verska skupnost kot njeni pripadniki so v očeh mnogih »negativci« in proticerkveni element. Na ta način katoliška cerkev pripravlja podlago za odstranitev le-teh iz družbe. V zvezi s sektami se postavi naslednje vprašanje, katera verska skupnost je največja sekta. Odgovor je zanimiv. To je katoliška cerkev. Kajti ona se je ločila oz. odcepila od judovstva – za sekto je namreč značilno to, da se je od nekoga ločila. Še bolj pa njen sektaški značaj kaže dejstvo, da se je že na začetku ločila od Boga in ves čas deluje proti njemu, čeprav se prikazuje kot njegova namestnica na zemlji. To dokazujeta tako njen nauk kot zgodovina.

Cerkev proti muslimanom

Trenutno so najbolj na udaru muslimami. Papež Benedikt XVI., sedaj sicer v pokoju, je veren pristaš nasilne katoliške ideologije, ki se napaja v stari zavezi. Zato je leta 2006 napadel islam v svojem znanem govoru na predavanju na univerzi v Regensburgu, kjer je citiral več kakor šeststo let staro izjavo bizantinskega cesarja Manuela II. v pogovoru s perzijskim učenjakom: »Pokažite mi, kaj je Mohamed prinesel novega, in našli boste samo slabo in nečloveško, kakšen je predpis, naj se vera, ki jo je pridigal, širi z mečem.« (Delo, 16. 9. 2006) Navedena izjava je ogorčila muslimane, odzivi muslimanskega sveta na papeževe besede so bili burni, vrstili so se protesti, zažigale papeževe slike … Zakaj je papež izrekel sporni citat, kaj je z njim hotel doseči? Smisel njegovih besed je jasen: islam je ožigosal za zlo – tega pa je potrebno po cerkvenem nauku iztrebiti. Ali niso mogoče papeževe besede poziv katolikom oziroma »kristjanom«, naj še bolj »napadajo« islam in uničijo zlo, ki se širi z mečem. Da torej izkoreninijo muslimansko vero, ki da je nekaj slabega. Kajti ni pozabiti, da so muslimani za katoliško cerkev drugoverci in kot takšni po njenem nauku nimajo pravice do življenja. Zato morajo katoliki brez obotavljanja slediti naukom svojih cerkvenih predstojnikov, jih ubogati in izkoreniniti zlo iz družbe. »Trdim, da je islamizem duhovna patologija, osnovana na izkrivljeni teologiji, ki vzpostavlja disfunkcionalno kulturo,« pravi Bernard Brščič, ekonomist, ki je blizu cerkvi ali pa je celo del nje (Demokracija, 23/2005). Kje je ta ekonomist našel navdih za takšno stališče? V nauku Jezusa iz Nazareta? Kölnski kardinal Meisner je leta 2013 javno posvaril pred vzporedno turško družbo v okolju nove mošeje v Düsseldorfu. Seveda ni problem Turčija kot takšna, temveč islam – ta po cerkveni doktrini nima pravice do obstoja! Ali priznava cerkev muslimanom versko svobodo? Seveda, vendar samo v smislu prestopa v katoliško cerkev! Podobno to velja za jude in druge nekatolike.

Cerkev proti družini

Katoliška cerkev pa ni samo proti ženskam in otrokom, nepriznavajoč jim človekove pravice in dostojanstvo, temveč je tudi proti družini. Družine ne smatra kot skupnost svobodnih in enakopravnih odraslih oseb, ki imajo otroke, temveč jo smatra izključno kot sredstvo za doseganje svojih sebičnih ciljev, torej za širjenje vere in bogatenje. Ker istosopolni partnerji ne morejo imeti lastnih otrok, je proti njim, jih diskriminira in ne priznava pravic. Zato je po njenem nauku tudi potrebno iztrebiti geje, kot to piše v bibliji. Sicer pa je družina po meri cerkve naslednja: otrok nova stvar, mati stroj za rojevanje in gospodinjenje ter oče ‘bog’ i batina, vsi trije pa morajo ubogati cerkev oz. so njena last, vsaj v duhovnem smislu, jo financirati in širiti oz. braniti vero, v primeru nepokorščine pa jim sledijo grožnje in celo večni pekel. Za takšen tip družine si cerkev z vsemi štirimi prizadeva, kajti če se to podre, potem se zamaje tudi katoliška cerkev. Če je vedno manj klasičnih družin, je vedno manj krstov dojenčkov in s tem vernikov in to cerkev vedno bolj slabi. Istospolne družine so zato za cerkev velika nevarnost, zaradi česar jim je namenila večni pekel. Po meri cerkve krojena družina je namreč pomembno cerkveno sredstvo za obvladovanje družbe in izkoriščanje. In nič drugega. Vse ostalo so igrice za naivno javnost.

Objava: Katoliška cerkev proti človekovim pravicam (Publikacija Koalicije za ločitev države in cerkve, 15.4.2013).

Print Friendly, PDF & Email