Slovenska ustava v 7. členu vsebuje načelo ločitve države in verskih skupnosti. To načelo je temeljno načelo razmejitve med državo in verskimi skupnostmi, ki postavlja med njimi »zid«, preko katerega ni mogoče iti. Bistvo tega načela je v tem, da preprečuje, da bi katera od verskih skupnosti ali njen del postal del države. Prav tako ločitev pomeni, da se konfesionalna ali druga dejavnost, ki neposredno ali posredno prispeva k obrambi ali širjenju vere, ne opravlja prek države. Jasno je tudi, da se v prostorih oziroma objektih, ki so državna last, ne smejo opravljati verski obredi, verski pouk ali kakšna druga verska dejavnost. Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja tudi, da mora biti država z vidika verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in ne-misijonarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. Država mora biti nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, kar se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Država se ne sme poistovetiti z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati in nikogar z neko vero indoktrinirati. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel neko versko prepričanje. Seveda vse to velja tudi v razmerju države do katoliške cerkve. Ali država spoštuje ustavno načelo ločitve države in cerkve? Odgovor je jasen: ne! Kršitev je mnogo in o nekaterih v nadaljevanju.*

Financiranje cerkvene sfere

Financiranje katoliške cerkve in njenih organizacij, v glavnem pa tudi drugih verskih skupnosti, je huda kršitev ustave. Zakaj?
Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je obramba in širjenje vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov in seveda vseh cerkvenopravnih oseb. Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v obrambo in širjenje vere (evangelizacija, šolstvo, vrtci, vojaški kurati, mediji, karitas, misijoni …). Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugje in od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje in obrambo vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost. Če država financira oz. gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi ta, torej državna sredstva, za obrambo in širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej brani in širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi brani in širi katoliška vera, opravlja se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in cerkve in tudi stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora katoliški cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države.

Država torej s svojimi sredstvi, ki jih plasira v cerkev in njene organizacije, pomaga pri obrambi in širjenju vere, kar je bistvo katoliške cerkve. To velja tudi za področje socialne države, kjer bi lahko država po mnenju ustavnega sodišča gmotno pomagala cerkvi. Toda tudi organizacije katoliške cerkve, ki so ustanovljene na področju socialne države, npr. karitas, so ustanovljene samo za obrambo in širjenje vere ter je zato njihova socialna komponenta drugotnega pomena in zgolj krinka. Enako velja tudi za področje cerkvenega izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih šol (osnovna šola, gimnazije …) brani in širi katoliško vero. To dela tako preko učnega programa kot vodstva in učiteljev, pri čemer je jasno, da so vse ključne pozicije v rokah »preverjenih katolikov«, ki imajo dolžnost, da vedno in povsod branijo in širijo vero. Ali pri tem cerkveno šolstvo izvaja javne programe, sploh ni pomembno, saj morajo katoliki tudi preko teh programov širiti vero ali pa jih uporabiti za obrambo cerkve. Ali oni to počnejo ali ne, ni bistveno, bistveno je, da je to njihova dolžnost. Tudi če cerkev pridobiva državna sredstva preko javnih razpisov, to ne spremeni dejstva, da bo ta sredstva tako ali drugače uporabila za obrambo in širjenje vere. Zanimivo je stališče nekaterih sodnikov ameriškega Vrhovnega sodišča. Ti so zavzeli stališče, »da kakršna koli finančna pomoč zasebni verski šoli povečuje njen proračun in tako posredno pomaga širiti vero«. Jasno je, da to velja za finančno pomoč kakršni koli cerkveno-pravni osebi in ne samo zasebni verski šoli. Vsaka državna finančna injekcija cerkveni sferi povečuje njen proračun in tako pomaga pri širjenju in obrambi vere. Več kot 20 milijonov evrov državnih sredstev dobi na kakršni koli pravni podlagi cerkvena sfera vsako leto.

Teološka fakulteta

Ena največjih in najhujših kršitev načela ločitve države in cerkve je to, da je katoliška teološka fakulteta del javnega sektorja, torej del države. Teološka fakulteta je namreč po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa ustanova katoliške cerkve in s tem del te cerkve. Čeprav je ta fakulteta šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko javne univerze tudi Republika Slovenija. Že s tem, ko je del katoliške cerkve postal tudi del univerze, ki spada v javno sfero, je prišlo do kršitve načela ločenosti države in verskih skupnosti. V tem pogledu je prišlo do »zlitja« cerkve in države, saj je tudi javna sfera, ki jo sestavljajo pravne osebe javnega prava, del države, kajti država je ustanoviteljica teh oseb. Prof. dr. Boštjan Zupančič leta 1990 o tej problematiki: »Vsaka monoreligiozna teologija na državni univerzi je kršenje ustavnih pravic vseh tistih, ki verjamejo v drugačnega boga – ali pa sploh nobenega. Pri tem se sploh ne spuščam v nesprejemljivost hierarhične povezanosti teološke fakultete, katere veliki »kancler« (karkoli že to pomeni) je sam nadškof: tu je situacija povsem analogna tisti, pri kateri bi visoko partijsko šolo razglasili za članico univerze. Česa takega si še komunisti niso privoščili.« (Sodobnost, 1990, št. 11). Dr. Zupančič pa ni kdorkoli: je bivši slovenski ustavni sodnik in profesor na ljubljanski univerzi ter univerzi v Harvardu, sedaj pa je sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice.

Vojaški kurati

Katoliška cerkev je prodrla v mnoge pore države. Tako so njeni duhovniki postali celo državni uslužbenci na ministrstvu za obrambo, saj opravljajo kuratsko službo, ki obstaja pri slovenski vojski. Ti kleriki so sedaj istočasno državni uslužbenci in verski delavci-duhovniki, katerih naloga po cerkvenem nauku je samo ena: obramba in širjenje vere. To delajo kot državni uslužbenci, kar je huda kršitev ustavnega načela ločenosti. Vojaški vikariat, ki ga vodi katoliški klerik, je kot del cerkve postal tudi del države. Prišlo je do zlitja cerkvenega dela z delom države. Ali je še mogoče govoriti o ločenosti? Poleg tega, da država financira del cerkve, torej vikariat, in tako pomaga cerkvi pri širjenju njene vere, se to širjenje dogaja celo v imenu same države, kajti kurati so državni uslužbenci. Delujejo v imenu države in država je torej tista, ki s tem brani in širi katoliško vero. Ali ni to zelo žalostno? Država, ki bi morala biti versko nevtralna, sama direktno širi cerkveni nauk. Direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak o tem, zakaj ima katoliška cerkev v vikariatu status državne cerkve: »Ker je država z vikariatom katolikom podelila ‘koncesijo’ za skrb za človekovo pravico do svobode veroizpovedi za vse verske skupnosti. V vojski je ustanovila službo za oskrbo vojakov katoliške vere, ki ob svoji polni pastoralni dejavnosti v javni ustanovi odloča tudi o minimumu realizacije te človekove pravice za vse drugače verujoče, se pravi člane vseh drugih verskih skupnosti. To je državna cerkev.« (Delo, 2.6.2014). Že predstavniki države ugotavljajo, da ustavno načelo ločenosti države in cerkve pušča na vseh krajih. Kdaj bo prišlo do sprememb? Kdaj bodo ustavnim črkam sledila dejanja v obliki zakonskih sprememb in druga konkretna dejanja?

Cerkveni arhivi

Država krši načelo ločenosti tudi na področju arhivov, saj sofinancira delovanje cerkvenih arhivov, denar zanje pa nakazuje Slovenski škofovski konferenci. To je še en primer, ko država z davkoplačevalskim denarjem pomaga pri delovanju cerkve, kar ni njena dolžnost niti pravica, saj mora biti versko nevtralna. Poleg tega, da država sofinancira cerkvene arhive in s tem cerkvi pomaga pri obrambi in širjenju njene vere, pa je katoliški cerkvi priznala celo javno pooblastilo, kar je zelo huda kršitev načela ločenosti države in cerkve. Po Zakonu o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih si namreč katoliška cerkev arhivsko gradivo kar sama izbere iz cerkvenega dokumentarnega gradiva in to v skladu s svojimi predpisi, kar pomeni, da jo zakon pooblašča za nekaj, kar je sicer v domeni države. Pa to ni zadnja kršitev države na tem področju. Za druge verske skupnosti namreč velja ureditev, da se arhivsko gradivo določi z državno odločbo, kot že rečeno, pa si katoliška cerkev sama določi, katero dokumentarno gradivo bo postalo arhivsko. Za povrh torej še neenakopravnost med verskimi skupnostmi.

Na tem področju država kar trikrat krši ustavo: prvič, ko sofinancira cerkvene arhive, drugič, ko je to, kar bi morala sama narediti, prenesla na cerkev (javno pooblastilo) in tretjič, ko ima ena verska skupnost privilegiran položaj nasproti drugim (kršitev ustavnega načela enakopravnosti).

Maša za domovino

Pri maši za domovino, ki jo je 24. junija 2014 v ljubljanski stolnici vodil administrator ljubljanske nadškofije Glavan, se je zbralo večje število predstavnikov slovenske države. Maše so se med drugim udeležili predsednik republike, varuhinja človekovih pravic, generalni direktor policije, načelnik generalštaba Slovenske vojske … Podobno je bilo pri maši za domovino ob dnevu samostojnosti in enosti decembra 2014. Te maše sta se udeležila tudi novi predsednik vlade dr. Miro Cerar in predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez.

Po ustavi je država ločena od cerkve. Zato je nerazumljivo, da so šli k verskemu obredu neke cerkve predstavniki posvetne oz. državne oblasti. V čigavem imenu so bili tam? V svojem ali v imenu vseh državljanov? Ali so bili tam tudi v imenu nekatolikov, ateistov …? Na podlagi česa lahko predstavnik države predstavlja npr. vernika neke nekatoliške verske skupnosti pri verskem obredu katoliške cerkve, ki npr. trdi, da je ta verska skupnost sekta, članom »sekte« pa sploh ne priznava pravice do obstoja. Ali ni to poniževalno do te verske skupnosti in njenih vernikov?
Država mora biti glede na 7. člen ustave versko nevtralna. Ne sme podpirati nobene verske skupnosti, nobene vere, do vseh mora imeti enak odnos. Ali je država versko nevtralna, če se njeni predstavniki udeležujejo verskih obredov neke verske skupnosti? Ali so predstavniki države na katoliški maši tudi molili, peli, šli k obhajilu? Če so, v čigavem imenu? V imenu muslimanov, ateistov, prakristjanov …? So se pri maši klanjali cerkvi? Predsednik države se klanja duhovniku? Tudi načelnik generalštaba, generalni direktor policije ali varuhinja človekovih pravic? Ali niso predstavniki države s svojo navzočnostjo pri maši priznali primat cerkve nad posvetno oblastjo? Ali niso s tem priznali primat kanonskega prava nad ustavnim pravom Slovenije? Ali niso s tem priznali cerkveno pravilo, da so evangeliji nad ustavo, če je med njima nasprotje? Vsaj dejansko?!
Katoliška cerkev je organizacija, ki je proti mnogim človekovim pravicam, ki jih priznava slovenska ustava. Tako ne priznava pravice do življenja, saj njena biblija predvideva smrtno kazen za večje število moralnih prekrškov. Še sedaj je treba pobiti homoseksualce, prešuštnike, otroke, ki udarijo starše, sinove, ki staršev ne poslušajo, tiste, ki ne poslušajo duhovnika … Cerkev ne priznava svobode vesti, saj krsti dojenčke, s čimer jim odvzema versko svobodo, ki jo tudi otrokom priznava ustava v 41. členu in ki potem sploh ne morejo več celovito izstopiti iz cerkve. Cerkev je tudi proti volilni pravici (to je spremenila v volilno dolžnost), svobodi izražanja in tiska (papež Gregor XVI. je leta 1832 dejal, da je človekova svobodna volja norost, bil je proti svobodi tiska in vesti, njegov kolega Leon XIII. pa je rekel, da ni dovoljeno spodbujati svobode mišljenja in svobode tiska) … Cerkev zagovarja tudi »pravične« vojne.

Organizaciji, ki praktično dnevno krši temeljne človekove pravice in ki v bistvu sploh ne priznava slovenske države, so se »poklonili« predstavniki slovenske države. Zelo žalostno. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je znani nemški zgodovinar Karlheinz Deschner dejal: »Na svetu ni organizacije, ki bi bila ‘v antiki, vključno s srednjim in novim vekom ter posebno v 20-tem stoletju tako obremenjena z zločini, (…) prav posebno rimsko-katoliška cerkev’«. »Priklonili« so se organizaciji, za katero je papež Pij XI. dejal: »Če že obstaja totalitaren režim – totalitaren v praksi in teoriji – je to režim Cerkve, saj Cerkvi človek pripada na totalen način.«
Prof. dr. Boštjan Zupančič leta 1990: »Oblast se pač obnaša, kakor da je narod Slovencev isto kot narod katoličanov …« (Sodobnost, 1990, št. 11)

RTV Slovenija širi katoliško vero

Tako radio kot televizija redno prenašata nedeljske katoliške maše, prenašata pa tudi maše za božič, veliko noč … Na ta način javni zavod, torej zavod, katerega ustanoviteljica je Republika Slovenija, sodeluje v evangelizaciji Slovenije. To je nesprejemljivo, saj je država, vključno z javnimi zavodi, ločena od verskih skupnosti. Tudi z mnogimi ostalimi verskimi oddajami RTV SLO, večina programskega časa verskega sporeda je posvečena katoliški cerkvi, vsaj posredno širi katoliško vero oz. pomaga cerkvi pri širjenju njene vere. Televizijsko uredništvo verskih oddaj vodi celo katoliški duhovnik, ki mu je glavna naloga širjenje in obramba katoliške vere. In to tudi na RTV Slovenija.

Še druge kršitve

Ena izmed najbolj pogostih kršitev načela ločenosti države in cerkve so razni cerkveni blagoslovi državnih objektov, npr. cest, šol, bolnišničnih prostorov … Cerkev je blagoslovila celo policijsko postajo v Lendavi. Veliko prahu v javnosti je dvignil blagoslov vojaške ladje Triglav, ki jo je v imenu cerkve in države blagoslovil vojaški vikar in državni uslužbenec duhovnik katoliške cerkve Jože Plut. Vojaška ladja Ankaran je bila blagoslovljena celo v Izraelu in to naskrivaj. Cerkev uči Ne ubijaj!, blagoslavlja pa vojaške ladje in orožje. Kakšna hinavščina. Ali je tudi Jezus iz Nazareta blagoslavljal vojaške ladje in orožje? Ali bi jih danes? Na državni praznik Dan spomina na mrtve oz. dan mrtvih (cerkveno Vsi sveti) katoliška cerkev marsikje izvaja verske obrede na javnih pokopališčih, pri čemer tudi blagoslavlja grobove, sicer ne vsakega posebej, temveč na splošno oz. skupinsko. Ali ni to v nasprotju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti? Ali ni opravljanje verske dejavnosti na javnem prostoru (pokopališču) primerljivo z javnimi šolami, kjer ne sme biti verskih obredov?
Eden izmed mnogih neustavnih dejanj slovenske politike v povezavi s katoliško cerkvijo je tudi sklenitev Sporazuma med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih (Vatikanski sporazum). Gre za sporazum, ki ni v nasprotju samo s 7. členom ustave, temveč tudi z načelom pravne države in državno suverenostjo. Sporazum, na katerem je posebej vztrajal tedanji predsednik vlade dr. Drnovšek, pomeni podelitev neustavnega privilegija katoliški cerkvi. Ali je država s tem poravnala kakšen svoj dolg do cerkve, ni znano, mogoče pa je. Ker je bilo mnogo pomislekov o ustavni spornosti sporazuma, je njegovo ustavnost na predlog vlade presojalo ustavno sodišče.

*Več o tej tematiki v knjigi Cerkev proti človekovim pravicam in demokraciji.

Objava: Država v korist cerkve krši ustavno načelo ločitve države in cerkve (Publikacija Koalicije za ločitev države in cerkve, 14.4.2015).