Na pravice se sklicuje tisti, ki jih ne priznava

Cerkev stalno poudarja, da se bori za človekove pravice, vendar pa to ni res. Je ena izmed organizacij, ki na veliko krši temeljne človekove pravice, kot so pravica do življenja, svoboda vesti, človekovo dostojanstvo, svoboda izražanja … V svojem nauku stalno poziva na ubijanje ljudi in podpira smrtno kazen, konstantno krsti dojenčke, diskriminira ženske, homoseksualce … To pa pomeni, da sta njen nauk in delovanje v nasprotju z demokratičnimi temelji družbe in slovensko ustavo, ki garantira omenjene pravice. Po drugi strani pa cerkev trdi, da so ji kratene pravice. Če nekdo drugim ne priznava temeljnih ustavnih pravic, ali jih lahko zahteva zase? Ali lahko takšna organizacija zahteva varstvo svojih pravic, če teh pravic ne priznava drugim? To bi bilo vsaj skrajno nemoralno. Z nepriznavanjem človekovih pravic cerkev krši tudi Jezusove besede, ko je rekel, daj cesarju, kar je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega. Če cesar priznava človekove pravice, bi to glede na Jezusove besede morala storiti tudi cerkev. Tako ta ne krši samo dostojanstva ljudi, temveč tudi Jezusov nauk. Cerkev se tako postavlja nad Jezusa, cesarja … Cerkev ima neustavni privilegij, da pravni sistem ne sankcionira njenega vsakodnevnega kršenja pravic ter biblijskega nasilja in sovražnega govora. Če bi šlo za kakšno manjšo versko skupnosti, bi jo pravni sistem že zdavnaj prepovedal. Ker pa gre za katoliško cerkev, je ta celo nagrajena s finančno podporo iz javnih sredstev, ki letno znaša okoli 20 milijonov evrov samo v Sloveniji, po celem svetu pa gredo številke v desetine milijard dolarjev. Tudi iz tega je razvidno, kakšno neverjetno družbeno moč ima katoliška cerkev.

Objava: Katoliška cerkev proti človekovim pravicam (Publikacija Koalicije za ločitev države in cerkve, 15.4.2013).

 

Print Friendly, PDF & Email