Delo, 23. decembra

V Delu  je bil objavljen intervju s p. Brankom Cestnikom. V njem je ta dejal, da ni mogoče očitati cerkvi, da je izključujoča do tistih, ki se z njenimi nauki ne strinjajo. Je to res? V knjigi Vera cerkve (Mohorjeva družba, 1997) piše: »Kdor v skladu s svetimi očeti ne priznava s srcem in usti prav do zadnje besedice v pravem pomenu in resnično vsega, kar so sveti očetje in peteri častivredni vesoljni cerkveni zbori svete katoliške in apostolske Cerkve božje izročili in oznanili, bodi izobčen.« … »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega izročila, bodisi napisanega bodisi nenapisanega, bodi izobčen.« … »Kdor svetopisemskih knjig v celoti z vsemi njihovimi deli, kakor jih je navedel tridentski cerkveni zbor, ne sprejme za svete in kanonične ali taji, da bi bile navdihnjene, bodi izobčen.« Piše tudi: »Pričujoča knjiga vsebuje v slovenskem prevodu glavne listine cerkvenega učiteljstva o vsebini katoliške vere.« Tisti, ki se s katoliškim naukom ne strinjajo, so izobčeni, torej izključeni. Ali B. Cestnik govori resnico?

B. Cestnik tudi pravi, da je človek svoboden in ga je strah, če je ljudje nimajo. Kaj o svobodi pravi cerkveni katekizem? »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo.» Svoboda po cerkveno je torej absolutna poslušnost kleru. Jasno je, da je B. Cestnika strah, če ljudje niso poslušni kleru, torej cerkveno svobodni, kajti s tem je ogrožen tudi njegov klerikalni »obstoj«. Seveda cerkvena svoboda nima nobene povezave s svobodo iz mnogih ustav posvetnih držav. Je v nasprotju s človekovimi pravicami in demokracijo, kajti kot že navedeno, je bistvo cerkvene svobode poslušnost kleru. In seveda širjenje vere.
P. Cestnik po zapisu v Delu meni tudi, da cerkev preveč demonizira levičarstvo. Torej, če bi manj demonizirala levičarstvo, pa bi bilo v redu. Kakšna je razlika med več in manj demoniziranjem? V obeh primerih gre za demoniziranje. Cerkev torej v vsakem primeru demonizira levico – ta je zanjo zlo in kot takšna nima pravice obstoja. Edino mesto ji je v večnem peklu.

B. Cestnik je tudi zapisal: »Mislim, da Evropejci nismo predelali vprašanja zla v povezavi z Bogom. Dve svetovni vojni smo imeli, revolucije in totalitarne režime, zastrupili smo si reke, veliko zla smo ustvarili in pretrpeli.« Kdo je povzročil zlo, o katerem govori klerik Cestnik? Bog vsekakor ne! Povzročili so ga tisti, ki kršijo tudi zapoved Ne ubijaj in pod vplivom nasilne cerkvene starozavezne ideologije uničujejo vse, kar cerkvi ni všeč. Za cerkev ni pomembno, če katolik ubija katolika, kot se je to dogajalo tudi na soški fronti, zanjo so pomembni samo njeni interesi. Če bi cerkvi bilo do miru, bi ukazala svojim vernikom, ki so bili verjetno v obeh svetovnih vojnah večina na obeh straneh (če ne oni, pa so to bili pripadniki biblijskih cerkva), da odložijo orožje in prenehajo z ubijanjem. Kar smiselno velja tudi za ostale zle dogodke. Ni znano, da bi to storila, čeprav je bila zelo vplivna. Tudi takrat je učila Ne ubijaj in za Jezusom ponavljala, da kdor prime za meč, bo z mečem pokončan – toda praksa je bila (in je) drugačna. Kolikšna je potem odgovornost cerkve za zlo in trpljenje, ki ga omenja B. Cestnik? Zelo velika!

Objava: Sobotna priloga Dela, 20.1.2018.

Odmev:

Evropejci nismo predelali teme zlo v povezavi z bogom

Delo, 23. decembra

Gospod Vlado Beganje ovrgel trditve g. Branka Cestnika: prepričljivo, dokumentirano in neovrgljivo. Dodati pa je potrebno, da naslovno tematiko pri nas a priori preprosto zamolčujemo. To trditev bom utemeljil na dveh eklatantnih primerih.

Prvič, ljubljanska založba Exlibris je leta 2013 izdala aforistično publikacijo z naslovom »Prapočelo zla pred aforističnim sodiščem«. Ker so ti aforizmi očitno presegali nacionalno raven, so jih izdali tudi v svetovnem mestu knjige, v Frankfurtu, z naslovom »Der Urheber des Boesen vor dem aphoristischen Gericht« (Frankfurter Verlagsgruppe, 2013). Prapočelo zla pred aforističnim sodiščem je ostalo v slovenski javnosti brez vsakega odziva.

Drugič, poudarjeno na naslovno tematiko je leta 2011 izšel v samozaložbi na Ptuju »Moj prepir z Bogom«. Avtor je upokojeni ptujski sodnik g. Rudi Ringbauer. Njegov »Moj prepir z Bogom« je svetovni unikum v rangu treh doktoratov: profesionalnega juridičnega, filozofskega in teološkega. Čeprav je na voljo v nekaterih slovenskih knjižnicah, je do danes ostal brez kakršnega koli javnega odziva, ob dejstvu, da je njegov tudi ta aforizem: »Če so ljudje pravi, je za njihovo sožitje docela vseeno, kakšen je njihov svetovni nazor.«

Vsiljuje se vprašanje, zakaj vztrajno zamolčujemo očitno aktualno prisotne svetovnonazorske relacije, kot sta Bog in zlo. Hipotetičnih odgovorov je zagotovo veliko, dominantni pa je, povedano z mojim tudi v tujini objavljenim aforizmom: »Tistih, ki vidijo dalje od sedanjosti, množica ne sliši.«

dr. Jože Širec,
Laško

Objava: Sobotna priloga Dela, 27.1.2018.