Head of the Infringement Unit
Mr. Julio Garcia Burgues
Environment Directorate-General
BU-9 01/185, Beaulieu 9
European Commission
B-1049 Brussels, Belgium

10.4.2007

Zadeva: pritožba proti Republiki Sloveniji zaradi odstrela rjavih medvedov v Sloveniji v letu 2007 v nasprotju z direktivo 92/43/EGS in tudi nacionalno zakonodajo

Spoštovani!

Minister za okolje in prostor Vlade Republike Slovenije je izdal Pravilnik o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list, št. 21 z dne 9.3.2007), s katerim je odredil odstrel oz. poboj 100 osebkov rjavega medveda v letu 2007, pri čemer se lahko največ 70% načrtovanega odstrela izvede v času od 01.01. 2007 do 30.4.2007, ostalo pa v času od 01. 10.2007 do 31.12.2007. Navedeno izhaja iz 1. člena pravilnika, ki ima sicer samo dva člena. Razlog odvzema rjavih medvedov iz narave z odstrelom je uravnavanje velikosti populacije medveda z okoljem

Pritožnik meni, da je zgoraj omenjena sprememba pravilnika v nasprotju z direktivo 92/43/EGS in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju, in seveda pa tudi s predpisi Republike Slovenije.

Še prej pa nekaj besed o pritožniku.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice je v letu 2006 že vložilo podobno pritožbo glede odstrela rjavih medvedov v letu 2006 oz. 2005 in to pritožbo je pristojni organ Evropske komisije sprejel. Sicer pa se pritožba vodi pod številko 2006/4744.

1. Sedaj pa o krštitvah direktive 92/43/EGSin tudi slovenskih predpisov v zvezi z rjavim medvedom.

2. Po 16. členu omenjene direktive je mogoče posegati v zavarovano živalsko vrsto rjavi medved (Ursus arctos) oz. lahko države članice odstopijo od določb členov 12, 13, 14 ter 15(a) in (b)samo, če ni druge zadovoljive možnosti in če odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij zadevne vrste na njihovem naravnem območju razširjenosti v naslednjih primerih:
(a) zaradi varstva prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst in ohranjanja naravnih habitatov;
(b) da preprečijo resno škodo, zlasti na posevkih, živini, gozdovih, ribištvu in vodi ter drugih vrstah
premoženja;
(c) zaradi zdravja in varstva ljudi ali zaradi drugih nujnih razlogov prevladovanja javne koristi, ki
je lahko tudi socialne ali gospodarske narave, in zaradi koristnih posledic bistvenega pomena za
okolje;
(d) zaradi raziskovanja in izobraževanj, zaradi doseljevanja in ponovnega naseljevanja teh vrst ter
za to potrebne vzrejo, vključno z umetnim razmnoževanjem rastlin;
(e) da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo, selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje
nekaterih osebkov vrst, navedenih v prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni državni
organi.
To pomeni, da morata biti, da je dopusten poseg v populacijo z odstrelom, izpolnjena dva istočasno delujoča pogoja, to je da ni druge zadovoljive možnosti in da odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacije rjavega medveda. Nobeden od obeh pogojev v konkretnem primeru, to je pri odstrelu za leto 2007, ni izpolnjen.

3. Pogoj, da odstopanje, torej odstrel ne škoduje ugodnemu stanju ohranjenosti populacije rjavega medveda ni izpolnjen, kot sledi.
Republika Slovenija sploh ne pozna ugodnega stanja vrste rjavi medved, niti ne ve, koliko medvedov je v Sloveniji. Javno priznava, to pa je razvidno iz tiskovnega sporočila Ministrstva za okolje in prostor z dne 23.6.2007, ki se prilaga, da mora čim prej opredeliti ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne prisotnosti, povedano drugače, opredeliti ravnovesno stanje populacije, za katero je odgovorna. Da bi država po omenjenem tiskovnem sporočilu že ugotovila ravnovesno stanje populacije medvedov, javnosti ni sporočila, vsaj zaznati ni bilo, kar pomeni, da še vedno ne ve, kakšno je ravnovesno stanje populacije. Iz tega popolnoma logično izhaja, da država ne more trditi, da je medvedov v okolju preveč in da je zato potreben odvzem medvedov iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Mogoče je celo reči, da medvedov ni preveč v Sloveniji glede na okolje, saj če bi bilo, bi država o tem obvestila javnost in bi tudi povedala, kakšno je ravnovesno stanje medvedov oz. bi jasno opredelila ugodno število medvedov v Sloveniji. Tega pa, kot že navedeno, ni bilo zaslediti.
Država ocenjuje, da je medvedov med 500 in 700. Vendar pa je to samo ocena in ne dejansko število. Ne glede na to, da to ni dejansko število, pa so tudi glede ocene mnogi strokovnjaki zelo skeptični in pravijo, da je ocena pretirana.
Navajamo izjave nekaterih:
• Biolog dr. Boris Kryštufek meni, da še zdaj nimamo temeljnih podatkov o vrsti rjavega medveda. »Osnovni problem ostaja nespremenjen od prvega nerazumnega povečanja odvzema. Država namreč posega v populacijo, katere velikosti ne pozna. Evropska komisija je ob prvi preiskavi izrecno zahtevala, da se mora število medvedov ugotoviti po znanstveno sprejemljivi metodi. Kolikor mi je znano, to ni bilo storjeno,« je še povedal dr. Kryštufek (Delo, 1.2.2007).
• Na drugem mestu dr. Kryštufek še: »Pred letom 2002 je minister predlagal odlovno kvoto 50 medvedov. Potem so to povišali na 70 medvedov z argumentom, da gre za enkraten redukcijski poseg. Komisija EU je leta 2003 od Slovenije zahtevala, naj medvede prešteje na podlagi vsesplošno sprejete znanstvene metode vzorčenja populacije. To se do danes ni zgodilo, lovna kvota pa se iz leta v leto povečuje.« (Nedelo, 11.2.2007)
• In še enkrat dr. Kryštufek: »Popolno iztrebljenje rjavega medveda sicer ne bo uspelo, verjetno pa bo sedanji vladi uspelo skrčiti populacijo na nivo pred drugo svetovno vojno.« (Delo, 1.2.2007) T
• Prof. dr. Ivan Kos iz Biotehniške fakultete je izjavil, da je ocena številčnosti populacije predvsem neznanstvena in zato neresna. Ocena zavoda je po njegovem mnenju metodološko tako pomanjkljiva, da nima niti intervala zaupanja, torej je ocena zgolj mnenje strokovnjakov zavoda. Verodostojno oceno lahko po njegovem izdelamo le na podlagi vzorčenja populacije na osnovi DNK. (Nedelo, 11.2.2007)
• Zelo pomenljiva je tudi izjava predsednika Lovske zveze Slovenije Bogdana Mahneta, ki v zvezi s številom medvedov pravi: »Zdajšnja ocena temelji le na opazovanju, ki se opravi na določen dan. Poleg tega lahko en lovec vidi istega medveda trikrat ali pa eden vidi tri medvede.« Mahne je tudi prepričan, da bi bilo treba več pozornosti posvetiti vplivu ljudi na obnašanje medvedov in njihovo pojavljanje v bližini naselij. »To se dogaja zato, ker je nekdo čez njihovo običajno pot postavil ograjo za ovce. Toda Zavod za gozdove Slovenije se glede stroke ne posvetuje z Lovsko zvezo Slovenije. Menijo, da so po strokovni plati nad vsemi drugimi.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Pomisleke o velikosti medvedje populacije imajo tudi na Zavodu RS za varstvo narave, saj so zapisali, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007).
• Raziskovalec na oddelku za gozdarstvo Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani Klemen Jerina pravi: »Če bi bili medvedje občutljiva vrsta, jih v Sloveniji že zdavnaj ne bi bilo več. V enem letu jih ne bomo iztrebili, če pa projiciramo to sliko pet ali deset let naprej, se ob takem ravnanju to lahko zgodi, ker za bivanje medvedov v slovenskih gozdovih in sobivanje z ljudmi praktično ne naredimo ničesar.« (Nedeljski, 25.3.2007). V istem članku je Klemen Jerina rekel tudi, da podatke o številčnosti pridobivajo na različne načine, samo eden pa kaže na to, da populacija narašča, vsi drugi govorijo o upadanju. Klemen Jerina pa je v istem članku navedel še, da gostota medvedov na osrednjem območju upada in to že dve leti zapored, tudi podatki o škodah in pojavljanju medveda zunaj osrednjega medvedovega območja kažejo na upadanje.
• Svetovni sklad za naravo (WWF) je pred kratkim opozoril na dramatične posledice za vrsto rjavega medveda v Evropi, če bo v Sloveniji prišlo do poboja 106 medvedov – slovensko medvedjo populacijo si namreč delijo številne države v regiji. Ta organizacija dvomi tudi v točnost uradnih ocen, da naj bi bilo v Sloveniji med 500 in 700 medvedi. Meni še, da je precej verjetnejša nižja številka.
Te izjave jasno kažejo na to, da tudi ocena države, ta pa se oslanja na oceno Zavoda za gozdove Slovenije, glede števila ni točna. Medvedov je bistveno manj, kot ocenjuje država. Zanimivo je tudi to, da so v letu 2006 našteli na stalnih števnih mestih na dan 12.5.2006 163 medvedov, na števni dan 4.8.2006 118 medvedov in na števni dan 6.10.2006 158 medvedov, kot je vse to razvidno Strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007, ki ga je pripravil Zavod za gozdove Slovenije. Kako se potem pride do številke 500 do 700, ni znano. To je opazil tudi Zavod RS za varstvo narave, saj je zapisal, »da iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 ni razvidno, po kateri metodi je številčnost ocenjena na 500 do 700 medvedov.« (Dnevnik, 31.7.2007). To izhaja iz pisnega stališča Zavoda za varstvo narave z dne 10.1.2007, ki je bilo izdano v smislu 8. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih vrstah. Tako to stališče kot tudi omenjeno strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije z odgovorom na pisno stališče ZVRSVN sta dosegljiva na http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_okolje/ sektor_za_politiko_ohranjanja_narave/velike_zveri/
Očitno je ocena Zavoda za gozdove Slovenije, ki je podlaga za državno oceno števila medvedov v Sloveniji nestrokovna in tudi neznanstvena, kot to npr. navaja dr. Kos, eden največjih strokovnjakov za velike zveri v Sloveniji. Zato je zelo malo možnosti, da bi bila ta ocena točna in tako ne more biti v nobenem primeru podlaga za poseganje v zavarovano živalsko vrstvo rjavi medved.
Ob tem pa je potrebno navesti še nekaj: Po Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji se število medvedov v osrednjem območju rjavega medveda določa tako, da se ugotovi povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo in to je strokovno ugotovljeno število medvedov v Sloveniji (str. 21). Ne glede na to, da je ta način izrecno določen samo za osrednje območje, po mnenju pritožnika velja tudi v ostalih območjih življenja medvedov, saj v strategiji ni zapisane drugačne metode ugotavljanja števila medvedov. Kot bo razvidno iz nadaljnjih izvajanj, to pomeni, da medvedov tudi na podlagi teh dejstev ni toliko kolikor trdi država, to je med 500 in 700, temveč bistveno manj, nekje največ do nekaj čez 400, ugotovljeno ravno na podlagi metode, ki jo je sprejela Vlada RS, torej državni organ. Zato pomeni odstrel 100 medvedov tudi iz tega vidika izjemno hudo poseganje v vrsto rjavega medveda in tako zelo veliko slabitev te vrste. Zelo čudno je, da država pri ugotavljanju števila medvedov ne uporablja metode, ki si jo je sama določila v strategiji in ki daje bistveno drugačne rezultate, kot so tisti katerimi država oz. njeni organi nastopajo v javnosti. Če je medvedov okoli 400, več jih glede na način izračuna, ki ga določa strategija niti ne more biti, pomeni odstrel 100 medvedov kar okoli 25% celotne populacije medvedov. To pa pomeni veliko oslabitev vrste, ki bo še bolj v neugodnem stanju kot je sedaj. Dejstvo je, da je država predpisala maksimalni procent odvzema 15 na osrednjem področju od strokovno ugotovljenega števila medvedov, jasno kaže na to, da država dobro ve, da pomeni večji odstotek odvzema slabitev vrste. Vrsta bo tako zelo oslabljena, škoda bo zaradi tega zelo velika, nastale bodo težko popravljive posledice v vrsti rjavega medveda, eventualna škoda zaradi zadržanja izvrševanja se s tem ne more primerjati, saj se premoženjska škoda povrne in tako niti ni škode, ogrožanja ljudi pa je zelo malo vsako leto.
Ob vsem tem pa je zelo pomemben tudi Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam (Uradni list Republike Slovenije št. 82 z dne 24.9.2002), ki je vrsto rjavi medved uvrstil v kategorijo E ogroženosti, za katero je med drugim značilno, da se je populacija medveda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Ko je bil sprejet ta pravilnik, to pa bilo leta 2002, je bilo v Sloveniji po podatkih Lovske zveze Slovenije okoli 350 medvedov (podatek sicer za leto 2001), po podatkih Vlade (Strategija upravljanja z rjavim medvedom iz leta 2002) pa med 450 do 550, oboje samo ocena in ne dejanska številka, kar pomeni, da število medvedov v času sprejemanja spornega pravilnika ni moglo biti niti teoretično večje od omenjenih številk, glede na definicijo ogroženosti, pa je se je populacija v letih 2002 do 2005 oz. 2006 oz. do sprejetja izpodbijanega pravilnika iz 2007 samo manjšala in ne povečevala. To pa pomeni, da v času sprejemanja izpodbijanega pravilnika (2007) oz. njegovega 1. člena število medvedov ni moglo biti tolikšno kot leta 2002, temveč bistveno manj ali pa vsaj manj, saj se je število medvedov vsako leto zmanjševalo (tudi vedno večji odstrel je, kljub rojstvu novih osebkov, naredil svoje). Tudi izjave strokovnjakov to bolj ali manj potrjujejo. Ni tudi pozabiti, da je bilo v tem času odstreljenih preko 400 medvedov, kot je to razvidno iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 Zavoda za gozdove Slovenije. Če temu ni bilo tako, bi moral Minister za okolje in prostor takoj spremeniti rdeči seznam in rjavega medveda uvrstiti v drugo kategorijo.
Zelo pomembno pa je tudi naslednje. Po strategiji upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji se viabilnost slovenskega dela populacije rjavega medveda zagotavlja samo v okviru celotne dinarske populacije. Minimalna viabilna populacija šteje najmanj 1000 osebkov, je še zapisano v strategiji upravljanja z rjavim medvedom. V Sloveniji je bistveno manj medvedov od 1000 in je zato jasno, da se kategorija uravnavanja populacije z okoljem veže na celoten habitat medveda in ne samo na Slovenijo, to je tudi na Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o čemer pa pri ocenah števila populacije o tem ni govora. Kot navaja dr. Kryštufek (Nedelo, 11.2.2007), se je stanje medvedje populacije na Hrvaškem poslabšalo, v Bosni in Hercegovini pa prav tako nihče ne ve, kaj se z njimi dogaja.
V zvezi s tem je pomembno tudi naslednje stališče dr. Borisa Kryštufka, enega največjih poznavalcev medvedov v Sloveniji: »Država je pri ravnanju z medvedi v bližnji preteklosti naredila dve ključni napaki; ukinila je mrhovišča in na osrednjem območju medveda začela pospešeno ekstenzivno ovčerejo. Medvedje so se razpršili, zato dejanskega stanja populacije nihče ne pozna. Kaj se danes dogaja na terenu, zagotovo nihče ne ve.« (Nedelo, 11.2.2007) Tudi to mnenje jasno krepi dejstvo, da je ocena Zavoda za gozdove Slovenije oz. Republike Slovenije o 500 do 700 medvedov nerealna in bistveno pretirana.

4. Država torej ne pozna niti števila medvedov, niti ravnovesnega stanja medvedov, niti ne pozna ugodnega stanja vrste. Njene ocene o številčnosti so ovrgli znani slovenski strokovnjaki za populacijo rjavega medveda. Velja celo nasprotno. Populacija rjavega medveda ni v ugodnem stanju, saj je iz Pravilnik o uvrstitvi ogroženih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, jasno razvidno, da se je populacija medveda zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada v večjem delu areala. Pravilnik je državni predpis, ki so ga dolžni spoštovati vsi državni organi v Republiki Sloveniji, vključno z Ministrom za okolje in prostor, ki je odločil o odstrelu 100 medvedov za leto 2007. Seveda je po njem dolžan ravnati tudi Zavod za gozdove Slovenije.

5. Iz zgoraj navedenega je torej jasno razvidno, da pogoj, da odstopanje, torej odstrel ne škoduje ugodnemu stanju ohranjenosti populacije rjavega medveda, ni izpolnjen. Iz zgoraj navedenega pa tudi jasno izhaja, da Republika Slovenija, če se zanemari Pravilnik o uvrstitvi ogroženih živalskih in rastlinskih vrst v rdeči seznam, ki ga Minister za okolje in prostor in Zavod za gozdove očitno protipravno ignorirata, zelo slabo spremlja stanje vrste rjavi medved v smislu 11. člena direktive, saj njene ocene demantirajo priznani slovenski strokovnjaki za rjavega medveda. Če se bo odstrel 100 medvedov realiziral, se bo to, glede na zgoraj navedeno, močno odrazilo na stanju vrste rjavi medved. Stanje se bo še poslabšalo in številčnost bo še manjša, ne glede na naravni letni prirast. To bo lahko imelo na vrsto rjavi medved, ki je zaradi svoje ogroženosti zavarovana tako s slovenskimi predpisi, kot tudi predpisi Evropske unije, pogubne posledice. Stanje vrste že sedaj ni ugodno, kar je potrdila tudi država Slovenija kot tudi EU z zavarovanjem te vrste, z odstrelom pa se bo še poslabšalo, saj bo številčnost še bolj padla in bo tako nivo številčnosti na nizkem stadiju. Tako bo za omenjeno vrsto lahko prišlo do težko popravljivih posledic, če se bo realiziral sporni pravilnik oz. njegov 1. člen.

6. Izpolnjen pa tudi ni drugi pogoj iz 16. člena direktive, to je, da ni druge zadovoljive možnosti, kot poseg v populacijo rjavega medveda, kot sledi.
Druga zadovoljive možnosti seveda obstajajo. Navedene so v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki jo je leta 2002 sprejela Vlada Republike Slovenije.
Strategija jasno določa ukrepe sožitja človeka z rjavim medvedom in med njimi so mnogi nenasilni, s katerimi bi se lahko v celoti doseglo to, kar se hoče sedaj doseči z odstrelom medvedov, ki je določen v spornem pravilniku. Ti ukrepi so: izvajanje preventivnih zaščitnih ukrepov za preprečevanje ali omejevanje škode; omejevanje širjenja medveda na območja, kjer so pričakovani konflikti s človekom veliki; informiranje ljudi o biologiji in ekologiji medveda, o priporočenem ravnanju ob srečanjih z medvedom, o neposredni prisotnosti medveda; pravilno krmljenje, ki ne povzroča odvisnosti in navezanosti medveda na človeka in medveda odvrača od naselij; v primeru ogroženosti se zagotovi začasna prisotnost pooblaščene ekipe za spremljanje medvedov in takojšnje ukrepanje, če je to potrebno z odlovom medveda in preselitvijo na področja, kjer je ni nevarnosti za ljudi; odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem; pripraviti programe izobraževanja za učence osnovnih in srednjih šol; zagotovi se zaščita premoženja; izobražuje se kmete o življenjskih navadah medveda; obvešča se jih o neposredni prisotnosti medveda; o ravnanju v konfliktnih primerih; ureditev odlagališč odpadkov; prednost se daje govedoreji pri novem uvajanju paše; drobnico se pase nadzorovano; vzpostavi se sistem subvencioniranja kmetijske dejavnosti, ki je z izvajanjem ukrepov prilagojena sobivanju z medvedom in drugo. Vse to mora biti v prvi vrsti sprovedeno, da se doseže glavni cilj upravljanja z medvedom, ki je sožitje človeka z rjavim medvedom, kot to izhaja iz strategije.
Najpomembnejši so med drugim ukrepi odlova živih živali in preselitev drugam (kot je to naredila država npr. v smislu dovoljenja št. 35601-255/2005 z dne 2.6.2007, ko je odredila ujetje in začasno zadrževanje v ujetništvu samice medveda in njenega mladiča ter preselitev na drugo področje), odpravljanja vseh možnih dejavnikov, ki privabljajo medvede k naselje in edukacija lokalnega prebivalstva. Zelo važen je zadnji ukrep, kar dokazuje tudi primer iz Združenih držav Amerike.
Trdi se, da naj bi odstrel oz. povečan odstrel zmanjševal konflikte med ljudmi in medvedi. Vendar pa je vprašanje ali je temu res tako. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so v Združenih državah Amerike in Kanadi izvedli zanimivo študijo glede populacije črnih medvedov. Želeli so ugotoviti dejavnike, ki zmanjšujejo konfliktne situacije človeka z medvedom. Prva hipoteza je bil lov. V nekaterih zveznih državah so zato povečali število odstrelov medvedov. Druga hipoteza je bil program izobraževanja prebivalcev o pravilnem ravnanju z medvedi, sobivanju z njim, kje se ne sme odlagati odpadkov od hrane… Ta izobraževalni program je potekal v najbolj znanih nacionalnih parkih. Kakšni so bili rezultati večletne raziskave? V vseh zveznih državah Virginia, Pennslyvania, New York, Ontario in Minnesota, kjer so povečali odstrel medvedov, se je število konfliktov med medvedi in človekom povečalo. Mnogi so pričakovali, da bo zaradi manjšega števila medvedov tudi manj konfliktov, vendar se je zgodilo ravno obratno. V vseh nacionalnih parkih Yellowstone, Yosemite, Great Smoky, Juneau Alaska, Elliot Lake, Nevada (Lake Tahoe Basin), New Jersey, kjer so uvedli program izobraževanja ljudi o sobivanju z medvedi, se je število konfliktov med medvedi in človekom drastično zmanjšalo. V parku Great Smoky leta 1991 niso zabeležili niti enega konflikta med medvedov in človekom.
(Vir: http://www.savenjbears.com/Bear%20presentation%20final%20 report-v3.pdf )
Lov oz. odstrel očitno povečuje konflikte med medvedi in ljudmi in ne glede na to, da je bila ta študija izvedena v Ameriki, rezultati veljajo tudi za Slovenijo, saj kakšnih bistvenih razlik med obema območjema ni. Tako se lahko postavi vprašanje, ali ne bo (povečan) odstrel medvedov v letu 2007 še povečal konfliktne situacije. Še posebej zaradi tega, kar je kljub vedno večjemu letnemu odstrelu medvedov vedno več konfliktov. Če je (povečan) odstrel medvedov rešitev, bi se morali konflikti zmanjševati oz. jih ne bi smelo več biti, ne pa da jih je vedno več.
Iz sporočil za javnost, jih je izdala država preko Ministrstva za okolje in prostor (MOP) (dne 23.6.2006, 12.7.2006 in 20.7.2006), je jasno razvidno, da so razlogi za »konfliktne« razmere pri medvedih posledica različnih dejavnikov, po mnenju pritožnika pa je glavni razlog neizvajanje nenasilnih ukrepov strategije upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji, tudi sporočilo MOP-a gre v tej smeri. MOP navaja različne ukrepe za izboljšanje stanja, to pa dokazuje, da je krivda države poglavitna, na žalost pa jo plačajo s svojim življenjem medvedi oz. druge živali.
Seveda so možni ukrepi tudi kastracija, sterilizacija oz. kontracepcija tistega dela populacije rjavega medveda, ki je predviden za odstrel. Seveda ti ukrepi za živali niso najboljši, so pa vsekakor bistveno boljši kot njihov umor. To so ukrepi, ki jih strategija ne pozna, nekateri državni uradniki pa se jim celo posmehujejo. Vendar pa so to boljši ukrepi za dosego sožitja med ljudmi in medvedi, kot pa je morjenje medvedov, ki ga zagovarja država. Nasilje prinaša samo nasilje in ne rešuje problemov, temveč jih bolj ali manj povečuje.

7. Pravilnik o spremembi Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave kot razlog odstrela smiselno navaja, glede na Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave, selektivni in omejeni odvzem živali, to je medvedov, iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu. To je razlog, ki ga pozna Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS št. 46/04 in 84/05). Vendar pa tega razloga oz. primera ne pozna 16. člen direktive 92/43/EGS, ki sicer omenja podoben razlog, to je, da pod strogo nadzorovanimi pogoji dovolijo, selektiven in omejen odvzem ali zadrževanje nekaterih osebkov vrst, navedenih v prilogi IV, v omejenem številu, ki ga določijo pristojni državni organi. Ta primer je vsebinsko različen in drugačen od primera, ki ga navaja že omenjena slovenska uredba in zato je ta primer v nasprotju s tistim, ki ga kot dopustnega priznava direktiva. Več o tem pa tudi v nadaljevanju.

8. Vlada Republike Slovenije je v letu 2005 spremenila Uredbo o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in vanjo vnesla med drugim tudi 7. a člen.
Ta se glasi:
“7.a člen
(selektivni in omejeni odvzem živali iz narave)
(1) Ne glede na določbe prejšnjega člena lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave iz šeste alineje prvega odstavka prejšnjega člena, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo (odstrelom) na podlagi strokovnega mnenja iz 8. člena te uredbe. Če je za zagotavljanje ugodnega stanja živalskih vrst sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski akt, mora biti predpis v skladu s tem aktom. …”
Omenjena določba omogoča selektivni in omejeni odvzem živali iz narave ne glede na določbe prejšnjega člena, to je člena 7. uredbe, kot to izhaja iz prvega stavka 7.a člena. V 7. členu uredbe pa je v prvem odstavku določeno, da ministrstvo dovoli odvzem iz narave, če ni druge možnosti in če to ravnanje ne škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije, zaradi: … selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu. To pomeni, da je 7. a člen v delu, ki omogoča odvzem živali iz narave ne glede na določbe prejšnjega člena (7. člena), torej ne glede na to ali so druge možnosti ali ne, ter ne glede na to, ali to ravnanje škoduje ohranitvi ugodnega stanja populacije, v nasprotju z 16. členom Habitatne direktive (Direktiva Sveta 92/43/EGS z dne 12. maja 1992), ki v omogoča posege v zavarovane živalske vrste, vendar samo pod dvema istočasno izpolnjenima pogojema: če ni druge zadovoljive možnosti in da odstopanje ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij. V Sloveniji je torej mogoč odvzem iz narave vrste rjavega medveda zaradi selektivnega in omejenega odvzema zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem ne glede na pogoja iz omenjene direktive Sveta EGS, torej ne glede na to, ali so ali niso druge zadovoljive možnosti in ne glede na to, ali odstopanje škoduje ali ne škoduje vzdrževanju ugodnega stanja ohranjenosti populacij. Kot že navedeno, je to v nasprotju z omenjeno direktivo in ne gre za strog režim varovanja zavarovanih živalskih vrst. Seveda je to v nasprotju tudi s slovenskim Zakonom o ohranjanju narave.

9. Republika Slovenija je v svoj pravni sistem vnesla dodatno izjemo od strogega varstva vrste rjavi medved v obliki nove šeste alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah in sicer gre za primer selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi velikosti uravnavanja populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu. Selektiven in omejen odvzem živali iz narave zaradi velikosti uravnavanja populacije z okoljem pa je v bistvu drugo ime za stanje, ko je živali preveč glede na okolje. Enostavno rečeno: živali je preveč in se jih zato del postreli. Vendar pa Republika Slovenija očitno spregledala, da gre za ogrožene živalske vrste, ki so zaradi svoje ogroženosti zavarovane oz. pod strogim varstvom. Mogoče je tudi spregledala tudi Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, ki konkretneje določa kategorije ogroženosti. Iz definicij večine kategorij ogroženosti je smiselno razvidno, da je število osebkov neke ogrožene vrste v Sloveniji enako nič ali malo oz. da se je številčnost vrst zmanjšala na kritično stopnjo oz. njihova številčnost zelo hitro upada. Bistvo tega pravilnika je torej, da je število pripadnikov ogroženih živalskih vrst malo oz. se njihova številčnost zmanjšuje. To pa pomeni, da sploh ni mogoče govoriti prevelikem številu živali ogroženih živalskih vrst glede na okolje. Omenjeni pravilnik, ki je še vedno v veljavi in ga je zato minister za okolje in prostor dolžan v celoti upoštevati, seveda velja to tudi za druge državne organe, jasno nakazuje na to, da živali ogroženih živalskih vrst v Sloveniji ne more biti preveč glede na okolje. To bi eventualno teoretično lahko veljalo samo za kategorijo O, ki pa je samo ena od 8 kategorij ogroženosti. Zato je jasno, da je osnovna uredba zajela vse možne primere odstopanja od strogega varstva živalskih vrst v Sloveniji in to glede na dejanske okoliščine ogroženosti, ki pa jih je jasno določil pravilnik. Dejanske okoliščine se od sprejema osnovne uredbe niso spremenile, tudi omenjeni pravilnik ni bil spremenjen, in zato v bistvu niso podani pogoji, da bi v Sloveniji imeli v okviru ogroženih živalskih vrst, za katere je značilno, da imajo zelo malo pripadnikov oz. njihovo število pada, situacijo, da bi bilo živali preveč glede na okolje in da bi jih zato moral del postreliti. Zato je nova alineja 7. člena uredbe nezakonita, saj je v nasprotju s slovenskim pravnim redom in krši strog režim varstva ogroženih živalskih vrst v Sloveniji. V nasprotju pa tudi s 16. členom direktive Sveta 92/43/EGS, ker tam ni govora o odvzemu zaradi uravnavanja populacije z okoljem. To je popolnoma logično, saj se direktiva jasno zaveda, da če so živalske vrste ogrožene, pripadnikov te vrste ne more biti preveč glede na okolje. In zato te izjeme ni navedla med dovoljene posege v ogrožene živalske vrste. To velja tudi v pogledu Bernske konvencije, ki je ratificirana tudi v Sloveniji. Tudi ta konvencija ne pozna razloga odvzema iz narave zaradi uravnavanja populacije z okoljem.

10. Da je medvedov preveč, sklepa država tudi iz števila škodnih primerov oz. konfliktov ljudi z medvedi. Vendar pa iz tega ni mogoče sklepati, da je medvedov v resnici preveč. To vedo tudi strokovnjaki, saj je dr. Ivan Kos, profesor ekologije živali na oddelku za biologijo ljubljanske biotehnične fakultete opozoril, da vse večje število konfliktov med medvedom in človekom ni nujno posledica številčnejše populacije zveri, ampak vse večjega vdiranja naselij v naravni prostor medveda (Nedelo, 18.3.2007). Podatki o škodi ali konfliktih med ljudmi in medvedom kažejo samo stanje na tem področju in ne govorijo o številčnosti medvedov. Če medvedi povečano prihajajo v okolico naselij, je mogoče vzrok v tem, da je tam, kjer so, manj hrane za njih oz. na robovih naselij lažje najdejo hrano kot v gozdovih. To pa ne pomeni, da jih je preveč za okolje ali na splošno preveč. Znano je, da drobnica, odpadki in razna hrana na robovih naselij privlačijo medvede, ki se zato vedno bolj pojavljajo pri naseljih. Če bi bili odstranjeni vsi možni dejavniki, ki medvede privabljajo k naseljem, kar bi moralo biti narejeno, saj je to eden izmed bistvenih ukrepov iz strategije (str. 22), bi bilo bistveno manj medvedov pri naseljih in tako bistveno manj konfliktov, tako na premoženjskem področju kot na področju ogrožanja ljudi. Čeprav bi bilo v bistvu enako število medvedov, živeli pa bi bolj v notranjosti in ne ob naseljih, verjetno nihče ne bi trdil, da jih je preveč. To je še eden od dokazov, da v Sloveniji ni preveč medvedov glede na okolje in to potrjuje ugotovitve iz prejšnje točke.

11. Pritožnik meni, da če v Sloveniji v letu 2007 ne bi bilo odstrela medvedov samo zaradi tega ne more priti do škodljivih posledic. Namreč, razlog odstrela oz. sprejema pravilnika je uravnavanje populacije z okoljem oz. odstrel preštevilnih medvedov. Če do tega ne pride, to samo po sebi ne more pomeniti nobene škode, kajti če medvedi, ki so planirani za odstrel, živijo naprej, s tem ne povzročijo nobene škode. Mogoče je, da pride do materialne škode ali ogrožanja medvedov ljudi, vendar pa ni rečeno, da bodo to storili ti, ki so predvideni za odstrel ali tisti, ki lahko živijo naprej. Tudi če se odstreli 100 medvedov, se s samim tem ne prepreči materialna škoda ali ogrožanje ljudi, kar je jasno razvidno tudi iz tega, da kljub povečanemu odstrelu število škod v glavnem raste (po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije). Mogoče je, jasno pa je, da pa ni rečeno, da bodo, da bi medvedi, ki so predvideni za odstrel, povzročili materialno škodo ali ogrozili ljudi, če odstrela ni, vendar pa bi se to tretiralo popolnoma enako, kot bi to storili medvedi, ki lahko živijo naprej oz. niso predvideno za odstrel. Ukrepi za preprečitev tega so v obeh primerih enaki in so predvideni v Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah. Izda se dovoljenje v smislu 7. člena omenjene uredbe (npr. odlov živali, plašenje, odstrel, …) in to je varovalo, da do škodljivih posledic niti ne more priti samo zaradi tega, ker ni planiranega odstrela. Poleg tega pa povzročanje materialne škode v bistvu ne more biti razlog za odstrel, saj se materialna škoda povrne, dolžna jo je namreč povrniti država, in tako pride do neke vrste vrnitve v prejšnje stanje, ki eliminira škodo kot tako. Sicer pa je v uredbi, tudi direktivi EU, govora o resni škodi in ne vsaki škodi (druga alineja 1. odst. 7. člena oz. 16. člen direktive) in samo resna škoda je lahko vzrok za poseg v populacijo medvedov. V nekem smislu škode kot takšne sploh ni, saj oškodovanci prejmejo denarno odškodnino, ki škodo izravna in jo v bistvu odstrani. Poleg tega pa morajo lastniki premoženja na določenem področju zavarovati svoje premoženje, kot to predpisujejo ustrezni predpisi, kot npr. Pravilnik o primernih načinih varovanja premoženja in vrstah ukrepov za preprečitev nadaljnje škode na premoženju ali Zakon o ohranjanju narave. Torej, če bi medved, ki je sicer predviden za odstrel živel dalje zaradi zadrževanja izvajanja izpodbijanega pravilnika, in se približal naselju, bi se ga lahko odlovilo, odgnalo s plašenjem in bi tako enostavno preprečili »negativne posledice« zadrževanja pri naselju. Škode torej ne bi bilo, če pa bila, pa bi bila zelo mala. Ob tem je potrebno še omeniti, da je izjemno malo napadov medvedov na ljudi oz. resnih ogrožanj ljudi. Dejstvo, da se medved pojavi ob naselju ali celo v naselju npr. ponoči, samo po sebi še ne more pomeniti, da gre za ogrožanje ljudi oz. njihovega življenja in zdravja. Medved je v osnovi plašna žival, ki se srečanjem s človekom praviloma izogne. Človeka nikoli ne zalezuje in lovi kot plen za hrano, napade ga le v primeru, če se počuti ogroženega. To je zapisano tudi v strategiji in to je tudi jamstvo, da bo ogrožanja ljudi s strani medvedov malo ali pa praktično nič. Drugo pa je, če bo medveda človek izzival oz. izzval.

12. Ob vsem tem je potrebno jasno poudariti, da razlog spornega odstrela ni preprečitev škode ali varovanje življenja ljudi v smislu 2. in 3. alineje 7. člena Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah oz. točk b in c prvega odstavka 16. člena direktive, temveč je razlog v uravnavanju velikosti populacije z okoljem, kar pomeni različne razloge. To je pomembno tudi iz zaradi tega dejstva, da se ne bi Republika Slovenija oz. Ministrstvo za okolje in prostor v svojem odgovoru na zgornje navedbe, če jih bo dalo, seveda če bo pozvano na to, sklicevalo na povzročanje škode in ogrožanje življenja in zdravja ljudi. Gre za odstrel zaradi preveč medvedov v okolju, seveda po mnenju države. Zato bi bilo eventualno sklicevanje MOP-a ali koga drugega na povzročanje škode ali ogrožanje prebivalstva neupoštevno kot utemeljevanje uravnavanja števila populacije z okoljem, ker gre za različne razloge. Za oba zadnja, kot že navedeno, obstajajo jasni ukrepi preprečitve spornih situacij (7. člen že omenjene uredbe). Primera iz druge in tretje alineje 7. člena uredbe oz. točk b in c prvega odstavka 16. člena direktive, se lahko rešujeta samo preko izdaje dovoljenj, torej konkretnih upravnih aktov, ob konkretnem nastanku tega primera in ne s splošnim aktom, kot to jasno izhaja iz 7 in 7. a člena uredbe.

13. Glede na navedeno, je jasno je, da je škoda, ki grozi zaradi izvrševanja izpodbijane določbe pravilnika bistveno večja, kot pa tista, ki bi nastala, če odstrela ne bi bilo, če bi jo bilo sploh kaj. Ob tem je potrebno tudi imeti pred očmi tudi dejstvo, da pobitim živali ne bo mogoče več vrniti njihovega življenja, če bo kasneje ugotovljeno, da je bil odstrel nezakonit. Živali ob ubijanju grozljivo trpijo, saj se ne ubija neboleče. Ob upoštevanju dejstva, da država niti ne pozna naravnega ravnovesja glede medvedov, lahko to pripelje dolgoročno do kolapsa vrste. V vsakem primeru je škoda, ko se ubije žival bistveno večja, kot pa je “škoda”, ki naj bi jo povzročila žival. Pri vsem tem niti ne gre za “škodo”, temveč za to, da si živali iz narave vzamejo samo to, kar jim pripada in to je hrana. Če bi se izvrševala strategija upravljanja z rjavim medvedom, ne bi moglo prihajati do nobenih škod ali pa bi bile te minimalne, niti medvedi ne bi ogrožali ljudi, saj obstajajo ukrepi, ki brez pobijanja živih bitij, to preprečujejo. In dejstvo je, da se strategija upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji v glavnem ne izvršuje, za kar nosi največjo odgovornost država Slovenija. Vse to jasno izhaja iz Sporočil za javnost z dne 23.6.2006, 12.7.2006 in 20.7.2006, ki jih izdalo Ministrstvo za okolje in prostor. Če bi se izvajali nenasilni ukrepi, navedeni v tej strategiji, »problema« medvedov verjetno sploh ne bi bilo ali pa bi bil v bistveni manjši meri, seveda tu ni mišljen odstrel medvedov. Če naredijo medvedi »škodo« ljudem, je to izključno zaradi napačnih posegov človeka v okolje, kajti nesporno je, da imajo živali vedno manj hrane in življenjskega prostora. V nobenem primeru ni mogoče primerjati življenja živali in povzročene “škode” s strani živali ali pa dejstva, da je prišel medved v bližino naselja, kjer pa ni nikomur nič storil. Življenje živali ima absolutno prednost pred tako imenovano škodo in zaradi domnevne in v prihodnosti predpostavljene škode ni mogoče ubijati nobenih živih bitij. Tudi potencialno ogrožanje ljudi je mogoče preprečiti zelo enostavno, saj po že omenjeni strategiji obstaja intervencijska skupina, ki lahko takoj intervenira in »nevarnega« medveda odlovi in ga preseli nazaj na področje, kjer lahko živi brez stika z ljudmi (kot po že omenjenem dovoljenju št. 35601-255/2005). Gre torej za ukrep odlova in ne odstrela. Torej odlov je blažji ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja, to je zavarovanja ljudi.

14. Še nekaj o vplivu lova na živali in da lov povečuje število rojstev teh bitij in sicer na primeru rezervata Watchung iz ZDA. Lov v tem rezervatu je bil prepovedan skoraj celo stoletje in v nelovnem času je bilo največ sto jelenov na tem območju. Nikoli ni število jelenov preseglo sto. Od leta 1993 je lov v rezervatu Watchung dovoljen. V obdobju 1993 – 2001 so lovci v rezervatu ubili ali ranili več kot tisoč jelenov. Leta 1994 je bilo v rezervatu, ki meri 4600 akrov, natanko 139 jelenov. Prešteli so jih s posebno infrardečo napravo iz zraka. Kako je možno, da je v času lova v samo devetih letih (1993 – 2001) številka nenadoma narastla na preko sto jelenov? Saj so jih v teh devetih letih vendarle več kot tisoč pobili, morda na stotine pa jih je zaradi strahu pred lovci zbežalo iz rezervata na sosednjo območje. Lovci so ubijali predvsem oplojene samice in potem so iz njene maternice potegnili fetus. V prvem letu so ubite samice nosile samo en fetus. Ob koncu drugega lovnega leta je 57% oplojenih samic, ki so jih ubili, nosilo dva ali celo tri fetuse. Po tretjem letu so v maternici ubitih košut v 60% primerih našli dva fetusa, 8% ubitih košut je nosilo tri fetuse. V naslednjih letih so praktično v vseh ubitih oplojenih košutah našli dva ali tri fetuse. Zakaj se je to zgodilo? Razlog je preprost. Lov je v košutah povzročil strah pred izumrtjem vrste. Odzvale so se tako, da so rojevale več mladičev in to celo izven sezone parjenja. Ubijanje živali, samcev ali samic, torej ne vodi do zmanjšanja števila živali, pač pa ravno nasprotno. Število živali se poveča. (Vir: http://www.honorandnonviolence.com/anatomy.html)
To po našem velja tudi za populacijo rjavega medveda. Večji kot je odstrel, več mladičev se rodi in večja je populacija teh živali. Lov na medvede oz. njihov odstrel torej povzroča, da se rodi več mladičev in tako je populacija vedno večja. In zopet se odredi večja kvota za odstrel in rodi se še več mladičev. Ta začarani krog morjenja in prelivanja krvi je mogoče preseči samo z opustitvijo lova oz. odstrela. V bližini kraja Straže pri Novem mestu se je pojavila že medvedka s 4 mladiči, kar je prava redkost, je bilo zapisano v dnevniku Slovenske novice dne 20.3.2007. Število mladičev očitno hitro raste. In vzrok je verjetno v tem, da se vrsta tako brani pred vedno večjimi izgubami, ki jim jih povzroča človek.

15. V že omenjeni uredbi (7.a člen) je med drugim določeno, da če je za zagotavljanje ugodnega stanja živalskih vrst sprejeta strategija, akcijski načrt ali drug programski akt, mora biti predpis v skladu s tem aktom. Ker je v Sloveniji sprejeta Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos), mora biti pravilnik, ki je odredil odstrel 100 medvedov v skladu z omenjeno strategijo. Omenjeno strategijo oz. ureditev v zvezi s tem je Slovenija sprejela v smislu 11. člena direktive oz. za uresničevanje tega člena direktive. Gre za zelo pomembno zadevo, saj je to eden temeljev za varovanje medvedje populacije v Sloveniji. Zato mora biti sporni odstrel v skladu z to strategijo. Vendar pa sporni pravilnik oz. odstrel 100 medvedov za leto 2007 ni v skladu z omenjeno strategijo, kot to sledi v nadaljevanju.

16. Izpodbijani pravilnik določa, da se 83 medvedov odstreli v osrednjem območju življenjskega območja medveda, 17 pa v robnem območju življenjskega prostora medveda, skupaj 100. Navedeno število odvzema pa je nezakonito, saj je glede na strategijo upravljanja z rjavim medvedom v Sloveniji bistveno previsoko oz. napačno izračunano. Po omenjeni strategiji, v skladu s katero mora biti izpodbijani pravilnik na podlagi člena 7. a uredbe, se obseg odvzema v osrednjem območju določi v odstotkih od strokovno ugotovljenega števila (povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo – stran 21). Iz strokovnega mnenja za odstrel velikih zveri v letu 2007 Zavoda za gozdove Slovenije je razvidno, da naj bi bilo preštetih medvedov na stalnih števnih mestih v Sloveniji, ki so edino merodajna in relevantna (dokument »Sistematični monitoring rjavega medveda – števna mesta«), v letu 2006, v povprečju treh štetij 146 in da naj bi bilo po ocenah medvedov 500 do 700 v Sloveniji. To pomeni, da je osnova za določitev obsega odstrela v primeru, če je ocena 500 medvedov 323 in če je ocena 700 medvedov 423. Tako bi lahko pri osnovi 323 odvzeli iz narave največ 48 medvedov in pri osnovi 423 največ 63 medvedov v Sloveniji, torej v osrednjem in robnem ali drugem področju medveda in to ob procentu odvzema 15, ki je najvišji možni po strategiji v osrednjem območju. Tudi če bi za robno področje vzeli odstotek 30%, ki ga kot najvišjega določa izpodbijani pravilnik, rezultati ne bi bili bistveno drugačni, saj je v robnem področju predviden odstrel bistveno nižjega števila medvedov. Seveda gre tukaj za skupno število. Tudi če bi vzeli drugo osnovo in sicer vseh preštetih medvedov (stalna števna mesta in ostala števna mesta), ki je bilo v letu 2007 302 (tri štetja) v primerjavi oceno številčnosti upravljavcev lovišč v višini 661, ki je 481, bi lahko bil odvzem, ob predpostavki najvišjega možnega odvzema po strategiji v osrednjem območju, ki je 15%, samo 72 osebkov v celotni Sloveniji. Vidi se, da je število medvedov za odvzem v višini 100, kot to predvideva izpodbijani pravilnik nezakonito. Napaka v izračunu je podana v tem, da je izpodbijani pravilnik za osnovo odstrela vzel samo oceno številčnosti in ne strokovno ugotovljeno število, ki je povprečje med prešteto in ocenjeno populacijo. To je v nasprotju tudi z direktivo EU, saj globoko posega v ohranjenost vrste rjavi medved v smislu 11. člena in drugih členov direktive, predvsem uvodnih. Potrebno je še navesti, da osnovni pravilnik v 3. členu govori o strokovno ocenjenem številu osebkov kot osnovi za določitev kvote za odstrel, vendar pa je to v nasprotju z že omenjeno strategijo in s tem z uredbo. Tudi v zvezi s tem je na Ustavnem sodišču Slovenije vložena pobuda za presojo zakonitosti te rešitve.

17. Izpodbijani pravilnik določa, da se odvzame v osrednjem področju 83 medvedov, v robnem pa 17. Kako se je prišlo do te številke, ni jasno, saj predhodno omenjeno strokovno mnenje ne govori o tem, koliko je strokovno ugotovljeno število medvedov na osrednjem oz. robnem področju. Tega števila niti teoretično ne mogoče določiti, saj strokovno mnenje Zavoda za gozdove Slovenije za to nima ustreznih podatkov. Govori o tem, da je 167 stalnih števnih mest, ne pove pa kje so: ali so v osrednjem območju ali robnem območju življenja medveda. To pa bistveno, saj se odvzem v odstotkih določa glede strokovno ugotovljeno število medvedov, živečih v osrednjem in v robnem območju. Odvzem se torej ne določa na skupno število, temveč je skupno število seštevek. Da se ponovi: ker se ne ve, kje so stalna števna mesta, ni mogoče določiti števila preštetih medvedov v osrednjem in robnem področju in tako v posledici ne osnove za odvzem, saj je število preštetih medvedov v osrednjem ali robnem območju medveda del formule za izračun, ki jo določa strategija upravljanja z rjavim medvedom. Tudi osnovni pravilnik v 3. členu govori o tem, da se določa odvzem glede na število živečih v osrednjem in ločeno robnem področju medveda. Tako gre za veliko pomanjkljivost in nezakonitost. Tudi to je v nasprotju tudi z direktivo EU, saj globoko posega v ohranjenost vrste rjavi medved v smislu 11. člena in drugih členov direktive, predvsem uvodnih.

18. Stanje vrste rjavi medved, ki je osnova za odstrel, se mora točno ugotoviti in temu služi Strokovno mnenje za odstrel velikih zveri v letu 2007 Zavoda za gozdove, ki mora vsebovati vse sestavine, ki jih določa 8. člen že omenjene uredbe. Če jih ne vsebuje, gre za nezakonito stanje oz. za napačen in nezakonit postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika oz. njegovega 1. člena. Pri preverjanju vsebine strokovnega mnenja je bilo ugotovljeno, da strokovno mnenje nima vseh sestavin, ki jih mora imeti glede na uredbo oz. ni ustrezno glede na 8. člen uredbe, ni pa ustrezno tudi glede direktive.
Tako strokovno mnenje nima naslednjih sestavin oz. ni ustrezno v sledečem:
• Manjka mu ugotovitev o stanju vrste v skladu s 26. členom slovenskega Zakona o ohranjanju narave (1. odstavek 8. člena) in definicijo o stanju ohranjenosti vrste iz 1. člena direktive.
Po 26. členu ZON-a je vrsta je v ugodnem stanju, če podatki o populacijski dinamiki te vrste kažejo, da se sama dolgoročno ohranja kot vitalna sestavina ekosistema, če se naravno območje razširjenosti vrste ne manjša in se v predvidljivi prihodnosti verjetno ne bo zmanjšalo in če so habitati populacij vrste za dolgoročno ohranitev njenih populacij dovolj veliki in bodo verjetno dovolj veliki tudi v prihodnje. Podobna je definicija tudi v 1. členu direktive.
V omenjenem strokovnem mnenju ni podatkov o tem, ali se naravno območje razširjenosti manjša ali ne oz. se v predvidljivi prihodnosti ne bo zmanjšalo, ni govora o tem, da je oz. če je habitat populacije medveda dovolj velik za dolgoročno ohranitev medveda oz. bo dovolj velik tudi v prihodnje. To so bistveni podatki v zvezi s stanjem vrste medveda in stopnica do naslednjega koraka, to je ugotavljanje ali so druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe (smiselno 12. člen direktive) ter da to ne poslabša ugodno stanje vrste rjavi medved. Strokovno mnenje se ukvarja z monitoringom medvedov, preteklim odvzemom, škodnimi primeri, ki služijo kot ocena trenutnega stanja, delom intervencijske skupine, ne ukvarja pa se s tem, kakšen je habitat medveda, ali se npr. manjša ali veča, kakšen bo v predvidljivi prihodnosti, ali je dovolj velik in ali bo dovolj velik tudi v prihodnje. To pa pomeni, da strokovno mnenje ne podaja ugotovitev o ugodnem stanju vrste, kar bi glede na prvi odstavek 8. člena uredbe moralo in kar je sploh temeljna osnova za kakršen koli poseg v populacijo. Govori sicer o številčnosti medvedov, kaj pa je s habitatom, pa ne pove. Zato je strokovno mnenje v tem pogledu nezakonito, kajti v smislu 26. člena ZON-a ne vsebuje vseh ugotovitev o stanju vrste rjavi medved oz. v smislu 1. člena direktive. In tako ne more biti podlaga po 7.a členu uredbe za poseg v populacijo medvedov. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika.
Strokovno mnenje mora vsebovati tudi stališče do obstoja primerov in pogojev iz prvega odstavka 7. člena uredbe, to je, ali ni druge možnosti kot izvedba ravnanj iz 5. člena uredbe in da ta ravnanja ne poslabšajo ugodnega stanja vrste rjavega medveda. Glede na to, da ugotovitev glede ugodnega stanja vrste rjavega medveda v smislu 26. člena ZON-a ne obstaja, kot že predhodno ugotovljeno, torej se ne ve, v kakšnem stanju je vrsta rjavi medved, tudi ni mogoče presoditi, ali bo odstrel 100 oz. s strani Zavoda za gozdove Slovenije predlagani odstrel 106 medvedov vplival na vrsto negativno in poslabšal ugodno stanje vrste ali ne. Pa tudi v samem mnenju ni najti navedbe, seveda podkrepljene tudi s podatki, da odstrel medvedov ne bo poslabšal ugodnega stanja vrste. V mnenju je sicer govora o tem, da je vrsta stabilna in v ugodnem stanju, vendar kako bo planirani odstrel vplival na stanje vrste, ni podatkov oz. ni nobenih dokazov oz. niti navedb, da ne bo vplival neugodno na stanje vrste rjavi medved. To pa je nezakonito. S tem je bil kršen tudi postopek sprejemanja izpodbijanega pravilnika. To tudi pomeni, da strokovno mnenje ne opredeljuje oz. obrazlaga izpolnjevanje obeh pogojev iz 16. člena direktive.
Ob tem bi bilo potrebno še navesti, da je država jasno priznala, da ne pozna ugodnega stanja medvedov oz. ne pozna ravnovesnega števila medvedov, kot je bilo že navedeno in zato so navedbe Zavoda o gozdovih Slovenije o tem, da je vrsta v ugodnem stanju začudujoče in presenetljive in ne upoštevajo, kar bi morale, stališč države.
• Da bi bil odstrel medvedov iz razloga iz šeste alineje 7. člena uredbe zakonit, bi moralo strokovno mnenje jasno opredeliti in dokazati, da je medvedov preveč, gre namreč za uravnavanja velikosti populacije z okoljem in da ni drugih možnosti in da to ne bo negativno vplivalo na ugodno stanje populacije. Tega pa ni naredilo, niti ne govori, da je medvedov preveč glede na okolje, govori o stabilni populaciji, kar pa ne more pomeniti, da je jih je preveč. Tudi ne navaja, da bi jih bilo ravno toliko preveč, kolikor je predlagan odstrel. Zato je tudi podana velika nezakonitost.

19. Društvo je zoper odstrel 100 medvedov vložilo v mesecu marcu 2007 na Ustavno sodišče Slovenije tudi pobudo za presojo ustavnosti in zakonitosti spornega pravilnika, zadeva še ni rešena, predlagano pa je tudi, da se zadrži izvajanje spornega pravilnika. Večina zgoraj navedenih argumentov proti odstrelu je tudi sestavni del ustavne pobude, del ustavne pobude pa se navaja v nadaljevanju. Iz spodnjih navedb je razvidno, da je Minister za okolje in prostor kršil še druge akte oz. predpise.

20. Ministrstvo za okolje in prostor je sporni pravilnik objavilo na svoji spletni strani, vendar pa je bila to samo nepopolna objava osnutka izpodbijanega pravilnika, morala pa bi biti tudi objava tez tega pravilnika v smislu 3. člena Navodila o postopku priprave splošnih aktov in drugih dokumentov na Ministrstvu za okolje in prostor, ki ga je sprejel minister dr. Pavel Gantar dne 29.9.1998, št. 020-221/98, ki še vedno velja in je bilo veljavno v času sprejemanja spornega akta in se nahaja na spletnem naslovu http://www.mop.gov.si/si/ novinarsko_ sredisce/ Tega pa ni bilo. Prav tako minister oz. ministrstvo za okolje in prostor ni izvedlo javne razprave osnutka izpodbijanega pravilnika, kar bi moralo glede na 9. člen omenjenega navodila. Tudi objava osnutka pravilnika na spletni strani ni bila pravilna, saj vabilo oz. objava ni vsebovala vabila k javni razpravi s časom in krajem te razprave, ki bi jo moral voditi državni sekretar, o čemer bi se pisal tudi zapisnik, kot bi vse to moralo biti glede na navodilo. Gre za kršitev postopka sprejemanja izpodbijanega pravilnika, kar pomeni veliko nezakonitost in kršitev ustave oz. njenega 153. člena.

21. Izpodbijani pravilnik oz. priloga je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je rjavi medved zelo ogrožena živalska vrsta in je vanjo mogoče posegati samo izjemoma in sicer da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, gojiščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). Priloga oz. izpodbijani pravilnik te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo rjavega medveda mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem medvedov iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja populacije, ne glede na to ali ta odvzem z odstrelom ogroža preživetje vrste rjavi medved ali ne oz. ali je kakšna druga zadovoljiva rešitev ali ne. Zato je to nezakonito, velja obrazložitev kot izhaja iz predhodne točke. Nezakonito pa je tudi zaradi tega, ker omenjena konvencija oz. MKVERZ sploh ne pozna selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu, kot ga pozna izpodbijani pravilnik. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po katerem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave).

22. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker je vrsta rjavi medved ogrožena vrsta, saj je uvrščena na rdeči seznam in zaradi tega zavarovana, vse že v smislu predhodno navedenega, to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Kajti če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Torej zmanjševati število osebkov ogrožene živalske vrste v bistvu nasprotuje tudi splošnemu varstvenemu režimu iz 1. in 2. odst. 14. člena Zakona o ohranjanju narave in je zato izpodbijani pravilnik oz. njegova priloga v nasprotju s temi zakonskimi določbami v tistem delu, kjer izrecno določa številčni odvzem osebkov vrste rjavega medveda iz narave z odstrelom. Kršeno je načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj podzakonski predpisi niso skladni z zakonom.

23. V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Sporni pravilnik, ki bi moral ohranjati naravno bogastvo, naloga vseh državnih organov pa je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, torej krši navedeno ustavno določbo, saj ne skrbi za ohranjanje rjavega medveda kot posameznega živega bitja in s tem dela naravnega bogastva, temveč število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje. Pravilnik oz. priloga je tudi v tem pogledu protiustaven.

24. V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država preko spornega pravilnika dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali. Seveda je govora o namernem ubijanju živali.

25. 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država v izpodbijanem pravilniku dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Pravilnik je tudi v tem pogledu protiustaven.

26. 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja medvedov je odstrel nepotreben, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo
• obstaja Strategija upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji, ki vsebuje veliko število nenasilnih ukrepov, kot že navedeno, torej ukrepov, ki niso povezani s smrtjo medvedov, in ki bi lahko pripeljali do istega cilja, kot ga zasleduje sporni pravilnik, z blažjimi sredstvi se da doseči enak cilj, to da ni medved nevaren za ljudi in da ne povzroča škodo, kar sta v glavnem dve bistveni zameri medvedom
• mesno prehrano lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po oceni znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi.
Novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima. Tako je izpodbijani pravilnik v nasprotju tudi s 72. členom ustave in 4. členom Zakona o zaščiti živali.

27. Predlog
Na podlagi vsega navedenega pritožnik predlaga, da naslovni organ pritožbo obravnava, jo sprejme ter izvede predpisani postopek zoper Slovenijo, da se odpravijo kršitve Habitatne direktive
Izjavljamo tudi, da se strinjamo z razkritjem svoje identitete v nadaljnjem teku postopka.

28. Večino v tej pritožbi omenjenih slovenskih predpisov je mogoče najti na spletni strani http://www.mop.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_okolje/sektor_za_politiko_ohranjanja_narave/velike_zveri/

Hvala in lep pozdrav.

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice

Varuh pravic živali:
Vlado Began, univ. dipl. prav.