Katoliška cerkev deluje praktično na vseh področjih družbenega življenja in se tako ali drugače vtika v državno in družbeno življenje ter seveda tudi v zasebno življenje ljudi ne glede na to, ali so njeni člani ali ne. Njeno delovanje je v glavnem prežeto z dogodki, ki so daleč proč od življenja Jezusa, ki mu naj bi cerkev, po njenih lastnih besedah, sledila oz. po papežu bila celo Njegov zastopnik na zemlji. Kar seveda z realnostjo nima nobene zveze.

Ali je tudi cerkev psihopatska?

»Za psihopate prvega razreda je značilno, da imajo visok inteligenčni kvocient,« pravi dr. Boštjan M. Zupančič, sodnik evropskega sodišča za človekove pravice. (Sobotna priloga Dela, 31.12.2011) Na vprašanje novinarja, kje so zaposleni, je odgovoril: »V korporacijah, politiki, cerkvi.« Sodnik Zupančič je jasen: psihopati so tudi v cerkvi. Za psihopate je značilno, kar izhaja že iz samega imena, patologija duše. Duša psihopata ni normalna, temveč patološka, nenormalna. »Psihopati ljubijo oblastne strukture, da lahko z njimi manipulirajo in jih nadzorujejo«, je dejal Kevin Dutton, britanski psiholog in raziskovalec psihopatov. (Global, december 2013) Zanje tudi pravi, da so mojstri manipulacije.

Kaj je sicer psihopatija? Gre za trajen vzorec neupoštevanja in kratenja pravic drugih, za čustvene motnje, uporabo laži, sleparstvo, neodgovornost, agresijo, brezsrčnost … »So nadpovprečno manipulativni patološki lažnivci in s svojo spretnostjo lahko pretentajo vsakogar …,« pravi mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine. In še: »Največ psihopatov in njihovih oprod najdemo tam, kjer so moč, denar, ugled in privilegiji.« (Sobotna priloga Dela, 30.11.2013 – oba citata).

Ali je normalno, da papež, kardinali, nadškofi, škofi, duhovniki in drugi kleriki trdijo, za njimi pa ponavljajo katoliki laiki, da je Bog rekel:
● Čarovnice ne puščaj pri življenju. (2 Mz 22,17)
● Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica. (3 Mz 20,10)
● Če kdo leži z ženo svojega očeta, s tem odgrne nagoto svojega očeta; naj bosta oba usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,11)
● Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13)
● Če kdo leži s svojo snaho, naj bosta oba usmrčena; ravnala sta sprevrženo; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,12)
● Če si kdo vzame ženo in še njeno mater, je to krvoskrunstvo; njega in njiju naj sežgejo v ognju, da ne bo krvoskrunstva med vami. (3 Mz 20,14)
● Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite! (3 Mz 20,15)
● Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti. (5 Mz 17,12)
● Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta (…) Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre. Tako odpravi zlo iz svoje srede! Ves Izrael naj to sliši in se boji. (5 Mz 21,18-21)
● Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,15)
● Kdor ugrabi človeka, naj ga je že prodal ali ga najdejo v njegovih rokah, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,16)
● Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo. (2 Mz 21,17)

To so izseki z do ljudi in drugih bitij sovražnimi napotki oz. ukazi iz biblije, »svetega pisma« oz. svetih spisov, katoliške cerkve. Ali so ti sovražni pozivi iz biblije nekaj normalnega, nekaj, kar je za ljudi, živali in naravo ali pa gre za hudo patologijo? Ali ne gre za neupoštevanje in kratenje pravic drugih, za čustvene motnje, uporabo laži, sleparstvo, neodgovornost, agresijo, brezsrčnost … Ali je katoliški nauk patološki, saj so omenjeni izseki del uradnega katoliškega nauka, ki ga morajo katoliški laiki in kleriki vedno in povsod uresničevati – tudi če je v nasprotju z ustavami demokratičnih držav. Ali ni vse to še več kot sovražni govor, kajti to je bila in je še vedno podlaga za reke krvi, ki jih je povzročila in še tako ali drugače povzroča cerkev?

Ali ni Bog ljubezen, usmiljenje, potrpežljivost, pomoč in drugo, kar je del pozitivnega? Ali ni ravnanje v skladu z zgoraj omenjenimi citati duševno nenormalno? Torej psihopatološko?

Jezus zavrnil, cerkev sprejela satana
»Tedaj je Duh odvedel Jezusa v puščavo, da bi ga hudič skušal. Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je postal naposled lačen. In pristopil je skušnjavec in mu rekel: »Če si Božji Sin, reci, naj ti kamni postanejo kruh.« On pa je odgovoril: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« Tedaj ga je hudič vzel s seboj v sveto mesto in ga postavil vrh templja ter mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi dol, kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen.« Jezus mu je odgovoril: »Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!« Spet ga je hudič vzel s seboj na zelo visoko goro. Pokazal mu je vsa kraljestva sveta in njihovo slavo ter mu rekel: »Vse to ti bom dal, če padeš predme in me moliš.« Jezus mu je tedaj dejal: »Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.« (Mt 4,1-11)

Jezus je torej zavrnil snubljenje satana. Seveda tega ni mogoče trditi za katoliško cerkev. Njen nasilni nauk in njena krvava zgodovina sta jasen dokaz temu, kajti nasilje, ubijanje, mučenje, uničevanje, kršenje človekovih pravic … je lahko samo delo satana in ne Boga. Kar seveda velja tudi za njeno neizmerno bogastvo in tisoče milijard v cerkvenih žepih. Od cerkve uradno pooblaščen izganjalec hudiča pater Don Gabriele Amorth je rekel, da je v Vatikanu hudič, dokaz za to pa so spolni škandali. Pravi tudi, da obstajajo kardinali, ki ne verjamejo v Jezusa, in škofje, ki so povezani s hudičem.

Odpirač za buteljke vreden več kot nova zaveza

Med francoskimi duhovniki je pred desetletji krožila, mogoče pa kroži še danes, naslednja šala: »Dekan na duhovniški konferenci, ki bi moral pred obedom prebrati nekaj vrstic iz nove zaveze, v zadregi opazi, da jo je bil pozabil vzeti s seboj. Obrne se na sobrate, naj mu jo kateri posodi. Vsi se potipajo po žepih, a na veliko sramoto je nima nobeden. Med obedom pridejo na vrsto buteljke. Toda gostitelj je pozabil pripraviti odpirač. ‘Ali ima kdo izmed gostov odpirač pri sebi?’ Zopet se potipajo po žepih in že moli vsak izmed navzočih svoj nož z odpiračem proti gostitelju.« (Krščanstvo in marksizem, str. 131) Gre za šalo, ki jo je zapisal teolog dr. Janez Janžekovič pred desetletji. Bistvo te šale je, da je bil (mogoče pa je še) v Franciji običaj, da duhovniki nosijo s seboj v žepu knjigo nove zaveze, pri čemer že bogoslovce navajajo k temu. Torej, da so duhovniki, rečeno simbolno, ves čas povezani z novo zavezo, evangeliji in s tem z bogom. Očitno pa je, da temu ni tako in da je novo zavezo nadomestil odpirač za buteljke. Važnejše od Boga je torej vino. Če se k temu doda še to, kar je izjavil p. Branko Cestnik, in sicer, da duhovnike zanimajo, glede na njihova leta, ženske, denar in oblast, je zadeva jasna. V življenju duhovnikov ni prostora za Boga. Pomembnejše so ženske, denar, oblast, ves čas pa je zraven vino, v žepu pa odpirač za buteljke. Gre torej za lastnosti zunanjega kraljestva. Boga v tem ni, satan pa se smehlja.

Cerkvena prevara s spravo

Katoliška cerkev že ves čas od osamosvojitve Slovenije dalje govori o spravi. Spravili naj bi se domobranci in partizani oz. povojna slovenska oblast, ki naj bi leta 1945 izvensodno pobila večje število domobrancev. V ta namen cerkev organizira tudi maše, znane so v Kočevskem rogu in na Teharjah. Leto za letom potekajo maše za spravo oz. v spomin na žrtve revolucionarnega nasilja, sprave pa še vedno ni. Zakaj? Nadškof Rode, sedaj kurijski kardinal z odlično pokojnino, je leta 2001 dejal: »Sprava bo mogoča samo s priznanjem Višjega, s priznanjem Nekoga, ki presega tako nas same kot vse zemeljske danosti in vse zemeljske načrte. (…) Dokler se ne bomo ločili od teh malikov in se priklonili pred večno resnico in pravičnostjo, med nami ne more biti sprave.« (Stati inu obstati, str. 152 in 153)
Katoliška cerkev očitno ne želi, da pride do sprave. Kajti če bi to res želela, ne bi postavljala nemogočega pogoja, to je, da mora nasprotna stran priznati katoliškega boga in se mu celo podrediti. Kdo od vpletenih partizanov ali takratnih oblastnikov bo priznal cerkvenega boga, kdo od vpletenih ateistov bo priznal katoliškega boga? In zakaj je pot do sprave dolgotrajen in zahteven proces, kot sicer tudi trdi cerkev, saj je sprava v principu zelo enostavna in jo je pojasnil Jezus v svojem Govoru na gori. Rekel je namreč: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pústi dar tam pred oltarjem, pojdi in se najprej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar. Spravi se hitro s svojim nasprotnikom, dokler si z njim še na poti, da te nasprotnik ne izroči sodniku, sodnik pa pazniku in te ne vržejo v ječo. Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5,23-26)

Zakaj cerkev ne želi sprave? Ker bi z njo izgubila močno orožje za stalno razdiralno delovanje v družbi. Cerkvi namreč ni za mir, saj v njem ne more živeti, zaradi česar mora stalno nekoga napadati. Lastnost zunanjega kraljestva, ki ga ves čas gradi cerkev, je namreč nemir in ne mir. Kot je razvidno iz prej navedenega biblijskega odlomka, Jezus v okviru sprave ni govoril o priznanju cerkve, o narodu, o tem, da je to težaven proces. Zakaj potem cerkev govori drugače?

Objava: Država v korist cerkve krši ustavno načelo ločitve države in cerkve (Publikacija Koalicije za ločitev države in cerkve, 14.4.2015).