V Delu (14.5.2022) je bil objavljen članek z naslovom Dovolj je pometanja pod preprogo, Cerkev je bolna. Med drugim je novinar N. Mihajlović v njem zapisal: »Medtem ko so v vrhu Rimskokatoliške cerkve pod vodstvom papeža Frančiška pokazali iskreno voljo in konkretne korake za obračun s cerkvenimi spolnimi zlorabami otrok, mladostnikov in nemočnih odraslih, se v Sloveniji […], prevečkrat zdi, da iskrene volje za preiskovanje storilcev in njihovo kaznovanje v resnici ni.« Mogoče je pritrditi temu, da v Sloveniji ni iskrene cerkvene volje za preiskovanje pedofilskih storilcev in njihovo kaznovanje, ni pa mogoče pritrditi navedbi, da je cerkveni vrh s papežem Frančiškom na čelu pokazal iskreno voljo in konkretne korake za obračun s pedofilijo. Zakaj? Ker če bi to storil, bi v Slovenji že bila razčiščena problematika cerkvene pedofilije, storilci kaznovani, žrtve pa bi dobile odškodnine. Papež je namreč absolutni vladar cerkve in so mu podrejeni vsi katoliki, vključno s klerom v Sloveniji. Zato lahko vsakemu škofu direktno ukaže, kaj in kdaj mora kaj narediti in zoper ta ukaz ni pritožbe. Če škof ne bi izpolnil papeževega ukaza, bi ga moral kaznovati in v skrajni meri izobčiti iz cerkve ter poslati v cerkveni večni pekel. Če bi papež tako ravnal in to bi glede na svoje pristojnosti lahko in moral, če se mu res gre za razčiščevanje pedofilije, bi bil problem v Sloveniji rešen. Seveda pa tudi drugje po svetu, kjer lokalni kler išče poti, da se izogne razčiščevanju pedofilskih primerov. Če bi papež tako ravnal, potem tudi Zavod Dovolj je ne bi bil potreben in mnogi kleriki ne bi zlivali »gnojnice« na p. Janeza Cerarja, ki se bori proti cerkveni pedofiliji. Pa so papeža samo besede in kopica nekih dokumentov. Zakaj? Mogoče je »iskrenost« samo spretna piar poteza z namenom izboljšati cerkveno podobo v javnosti. V tem kontekstu je zelo zanimivo to, da je Frančišek leta 2020 po telefonu poklical J. Cerarja, ker so ga zanimale podrobnosti o spolnih zlorabah v Sloveniji in da sta se kasneje srečala v Vatikanu. In kaj je papež Frančišek naredil po omenjenem srečanju, da bi se cerkvena pedofilija v Sloveniji razčistila? Ali je imel kaj s tem, da J. Cerarju nekaj mesecev po srečanju s papežem ni bila podaljšana duhovniška služba v župniji?! Ali mogoče igra Frančišek dvojno igro? Eno v javnosti, drugo pa ozadju: za javnost se bori proti pedofiliji, v ozadju pa deluje za ohranitev starega stanja!

Zanimivo je tudi opažanje odvetnice Barbare Nastran, ki pravi, jo vsakič znova začudi, zakaj sodišča v tovrstnih kazenskih postopkih duhovnika kot storilca obravnavajo drugače kot vsakega drugega storilca istovrstnega kaznivega dejanja. »Ni mogoče spregledati, da se jim priznava neka neformalno določena pravna dobrota, saj jih večina sodnikov od vsega začetka postopka obravnava po principu mehkobe. Iz lastnih izkušenj, ko sem zastopala oškodovanke, je obravnavanje duhovnika potekalo ob prijaznejših tonih, s strpnejšim pristopom, z očitnim, vendar neizrečenim priznavanjem njihove statusne veličine […],« meni odvetnica. To sploh ni presenetljivo, saj je družbena zavest prepredena s podobo duhovnika (seveda je ta podoba napačna), da je ta nad navadnim človekom in posrednik do Boga. Iz tega pa izhaja očitno tudi konkreten odnos nekaterih sodnikov do klera. Poleg tega pa mora sodnik, če je vernik cerkve, vedno delovati v korist cerkve, kajti v katekizmu piše: »Ko je krščenec postal ud Cerkve, ne pripada več sam sebi, temveč tistemu, ki je umrl in vstal za nas. Od tedaj naprej je poklican k temu, da se podreja drugim, da jim služi v občestvu Cerkve, da je cerkvenim predstojnikom poslušen ter jih uboga in da jih upošteva s spoštovanjem in ljubeznijo». Ali odnos, ki ga je opisala odvetnica B. Nastran ne sledi temu? Ali je sodnik, ki je katolik, neodvisen?

___________
Objava: Sobotna pirloga Dela, 21.5.2022.

Odziv Tonija Jurjevca v Dnevniku:

Sveto sprenevedanje

Ali ni bogokletno, da laik piše o svetem sprenevedanju? Ni, kajti to je samo nadaljevanje ideje iz naslova v italijanskem časopisu L’Espresso z naslovom »Sveti polom« in razlago, da gre pri mariborski nadškofiji za finančni polom biblijskih razsežnosti. Financial Times je o kolapsu mariborske nadškofije zapisal, da so to norosti epskih razsežnosti. Čakajte, čakajte. Zakaj o tej grabežljivosti mariborskih duhovnikov pišejo svetovni časopisi, ko pa Katoliška cerkev na Slovenskem premore svojega moralnega teologa? Zakaj se ni ta pravočasno vmešal in preprečil te goljufije biblijske oziroma epske razsežnosti. Pičlih 800 milijonov evrov. Moralni teolog se je vedel kot Levstikov minister Gregor. Kako pa je reagiral, ko so naši štirje škofi zašli s predvidene poti svojih nalog? Zopet nič. Tako je moral papež Frančišek posredovati in se tem štirim zahvaliti za nadaljnje sodelovanje.

Rekli boste, kako to, da moralni teolog o teh primerih ni podal nobene izjave ali protesta. O, saj se odziva, samo na drugih področjih, ki nimajo nobene zveze niti z moralo niti z evangelijem. Recimo: »Politična levica bi nas rada vrnila v čase komunizma.« Očitno je za njega beseda komunizem psovka. Čudni so »izdelki« slovenske teološke fakultete, in to po štiriletnem polnjenju glave z evangelijem.

Dobro. Recimo, da je grabežljivost duhovščine koristna za Cerkev in zato lažje spregledana. Ko zarohni pohlep, evangelij obmolkne. Pa naj jim bo. Toda spolna zloraba otrok v Katoliški cerkvi je pa zagotovo moralno vprašanje. Ali ste kdaj slišali, da bi moralni teolog Štuhec povzdignil glas za zaščito otrok in za kaznovanje zločincev iz svojih vrst? Jaz ne.

Te dni je prišlo na dan, da je duhovnik Marjan Zupanc deklico na njen 11. rojstni dan posilil. Lepo rojstnodnevno darilo – nepozabno. Dodajmo nekaj statistike. Na Slovenskem je leta 2019 sedem duhovnikov zlorabilo 10 otrok, leta 2020 en duhovnik tri otroke (hvala, covid), leta 2021 dva duhovnika 19 otrok. Taki ekscesi duhovnikov oddaljujejo ljudi od Cerkve. Katoliška cerkev je reagirala na naraščajoče nezadovoljstvo, ki se zažira tudi med verniki, z molitvenim dnevom za žrtve spolnega nasilja (3. april 2022) in javnim razglasom, ki pa ga ni podal moralni teolog Štuhec, temveč novomeški škof Andrej Saje. Med drugim je zapisal: »V imenu Cerkve na Slovenskem se opravičujem vsem žrtvam spolnega nasilja. Nobena žrtev ni kriva za zlo, ki je bilo storjeno, pa se nikdar ne bi smelo zgoditi.« Bi vi bili zadovoljni s takim opravičilom, če bi vašega še ne desetletnega otroka, ki ste ga poslali, da prisluhne božji besedi, duhovnik posilil?

Drugo, kar me moti pri tem dobronamernem opravičilu, je, da omenja Cerkev na Slovenskem. V Sloveniji jih je več: evangeličanska, pravoslavna, starokatoliška, rimokatoliška (RKC). Tako je g. Saje razpršil grehe Katoliške cerkve tudi na vse preostale. Znano pa je, da samo kler Katoliške cerkve boleha za spolno dejavnostjo nad zaupanimi jim otroki.

Že nekaj let papež Frančišek daje upanje vernikom, da se bodo časi spremenili v korist žrtev zlorab. Možnost ima, saj je vrhovni poglavar katoliške duhovščine. Dovolj bi bilo, če zapove vsem svojim mnogoštevilnim škofom, kako morajo ravnati v primeru zlorabe otrok. G. Vlado Began je v Dnevnikovih Pismih ponudil papežu čudovito idejo na to temo: »Papež lahko vsakemu škofu direktno ukaže, kaj in kdaj mora narediti, in zoper ta ukaz ni pritožbe. Če škof ne bi izpolnil papeževega ukaza, bi ga moral kaznovati in v skrajni meri izobčiti iz Cerkve ter poslati v cerkveni večni pekel.« Toda papež tega ne naredi, zadostujejo mu lepe besede in molitve.

V Sloveniji obstaja zavod Dovolj je, ki ščiti žrtve spolnih zlorab na Slovenskem, vodi ga duhovnik Janez Cerar, ki je bil tudi sam žrtev spolne zlorabe bratov po Kristusu. Papež ga je povabil v Vatikan, da se iz prve roke seznani s to problematiko. Lepa gesta v stilu papeževih besed o izboljšanju položaja malih žrtev. Kaj je rezultat tega obiska? Nekaj mesecev po obisku pri papežu Janezu Cerarju ni podaljšana duhovniška služba (plača). Adijo, nisi naš!

To me spominja na priljubljeno Ježkovo pesmico: »Cinca Marinca, ta je zoper nas, u ta črna skrinca vrgu je svoj glas.« (Razlaga za mladino: po vojni smo volili s kroglicami, ki si jo spustil v skrinjico.)

V pesmi je sedaj vlogo Marince prevzel Janez Cerar, saj ta ni za nas. Moj sklep: na papeževo vabilo se jaz ne bi odzval.

Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani

_________
Objava: Dnevnik, 26.5.2022.