V članku z gornjim naslovom je novinarka ga. Marjeta Šoštarič izpostavila vrsto tehtnih vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s pogajanji o gozdovih med vlado in Rimskokatoliško cerkvijo. Novinarka se je med drugim tudi vprašala, kje so razlogi, da je vlada dolžna pristati na tajnost oz. zaupnost pogajanja?

Odgovor je enostaven. Vlada bi lahko v bistvu lahko pristala na tajnost pogajanj samo v primeru, ko so informacije o pogajanjih na predpisan način določene kot državna, vojaška, uradna ali poslovna tajnost oz. če gre za kršitev tajnosti osebnih podatkov ali bi škodilo sodnemu postopku – tako namreč določa 3. odstavek 24. člena zakona o javnih glasilih. Samo dejstvo, da RKC želi tajna pogajanja, je za vlado irelevantno in proglasiti pogajanja za tajna iz tega razloga, je nezakonito. In ker vlada javnost ni obvestila, da so pogajanja proglašena za državno, uradno ali kakšno drugo tajnost (zelo čudno bi bilo, če bi imela pogajanja z neko zasebno organizacijo status državne ali kakšne druge tajnosti) oz. da bi to pomenilo kršitev tajnosti osebnih podatkov ali bi škodilo sodnemu postopku, vsaj jaz nisem zasledil takšne informacije, se je mogoče vprašati, ali ni vlada ravnala v nasprotju z zakonom o javnih glasilih (24. člen), ko je informacije državnega značaja o pogajanjih proglasile za tajne. Ali ni vlada s tem, ko je ugodila želji neke zasebne organizacije, poteptala ustavno pravico slov. državljanov (oz. javnosti) do informacij javnega značaja? V čigavo korist dela vlada? Kaj vlada skriva? Ali se stvari, ki so za državljane dobre, skrivajo?

Zakon o javnih glasilih v 24. členu med drugim določa, da morajo državni organi zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih iz svojega delovnega področja. To v konkretnem primeru pomeni, da mora vlada javnost obvestiti o vseh stališčih, ki jih zastopa na pogajanjih z RKC, informacije morajo biti popolne, simbolično rečeno, ne sme manjkati nobena vejica, saj njena .prisotnost ali odsotnost lahko spremeni smisel stavka. Vlada mora odgovoriti na vsako vprašanje, ki ga postavi javnost. Odklonitev odgovora ali pa nepopoln odgovor pomeni kršitev zakona.

V 24. členu zakona o javnih glasilih je med drugim tudi zapisano, da se dajanje informacij lahko odreče samo v primeru, če gre za državno, vojaško tajnost…, vir informacij pa mora v osmih dneh pisno obrazložiti razloge za zavrnitev, če novinar to zahteva. Glede na to, da javnost zelo malo ve o pogajanjih, se postavi vprašanje, ali so novinarji zahtevali, če niso dobili odgovorov na vprašanja glede pogajanj, da jim vlada pisno obrazloži razloge za zavrnitev odgovora? Če novinarji niso postavljali vprašanj in so bili zadovoljni z pojasnili vlade, pa se postavi vprašanje, ali novinarji naredijo vse, seveda v okviru zakona, za celovito obveščanje javnosti o pogajanjih. Novinarji imajo namreč v rokah močno “orožje” za pridobivanje informacij javnega značaja, in sicer zakonski določbi, da mora državni organ popolno, resnično in pravočasno obveščati javnost o vprašanjih iz svojega delovnega področja ter da mora državni organ v osmih dneh pisno obrazložiti razloge za zavrnitev dajanja informacij. Če bi se novinarji bolj posluževali tega “orožja”, bi mogoče javnost vedela o pogajanjih veliko več, kot pa sedaj ve.

Seveda pa vse zgoraj navedeno smiselno velja tudi za druga javna področja, recimo za sedanjo vojaško afero Zavrč.

Objava: Sobotna priloga Dela, 28.2.1998.