Ena najpomembnejših človekovih pravic, pravica do obveščenosti, ni dostopna »navadnim« državljanom

Ljubljana – V službi za stike z javnostmi na obrambnem ministrstvu so pred dnevi proizvedli tole protislovno pojasnilo: podpisani dogovor o vamostno-obveščevalnem sodelovanju med Slovenijo in Makedonijo sicer ni strogo zaupen dokument, »toda kam bi to vodilo«, če bi dali na vpogled vse dokumente, ki niso strogo zaupni. Kam? Odgovor je relativno enostaven. Bliže k demokratični državi in spoštovanju pravil oziroma ustavnih ter zakonskih določil o pregledni oblasti in pravici do obveščenosti. Samo relativno enostaven pa je odgovor zato, ker Sloveniji še vedno manjka zakon, s katerim bi ustavno zajamčena pravica do obveščenosti postala uresničljiva za vse državljane.

Pravico dostopa do informacij oziroma do obveščenosti, ki sodi med temeljne človekove pravice, in princip preglednosti oblasti predvidevata ustava in zakon o javnih glasilih. Ustava v 39. členu, ki jamči svobodo izražanja, med drugim pravi, da »vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja« ter da ima vsakdo »pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon«.

Zakon o javnih glasilih pa v 24. členu obvezuje državne organe, organe lokalnih skupnosti, posameznike, ki opravljajo javne funkcije, javne zavode in javna podjetja ter druge osebe, ki opravljajo javno službo, da »morajo zagotavljati javnost svojega dela z dajanjem pravočasnih, popolnih in resničnih informacij o vprašanjih s svojega delovnega področja«. Dajanje informacij se lahko odreče le v primerih, ko so informacije na predpisan način določene kot državna, vojaška ali uradna tajnost oziroma poslovna skrivnost ali če bi njihovo dajanje pomenilo kršitev tajnosti osebnih podatkov ali škodilo sodnemu postopku.

Težavi, ki spremljata uresničevanje omenjenih pravic in obveznosti, sta predvsem dve: da ni zakona, ki je dvakrat omenjen v ustavnem členu, in da obveznost dajanja informacij, ki jo določa zakon o javnih glasilih, ni namenjena vsakomur, kot pi;avi ustava, temveč le novinarjem. Čeprav smo torej novinarji v nekoliko privilegiranem položaju glede dostopa do informacij, s tem nikakor ni rečeno, da s pridobivanjem informacij – še posebno pravočasnih, popolnih in resničnih – nimamo problemov.

Primerov za ilustriranje težavnosti pridobivanja verodostojnih informacij je nič koliko, od zaprtih sej vlade (tudi če ima ta na dnevnem redu 30 točk, jih na tiskovni konferenci predstavijo samo nekaj, seveda po svojem izboru) do idej iz osnutka novega poslovnika državnega zbora, da bi celo delovna telesa parlamenta zasedala za zaprtimi vrati. Tako je tudi obveščenost novinarjev – in s tem davkoplačevalcev – o tem, kaj in kako dela njihova oblast in kaj lahko od nje pričakujejo, v večini primerov odvisna od osebnih in neformalnih stikov, od interesov t. i. virov informacij, sposobnosti razbiranja pomena, skritega »med vrstice«, težko dosegljivih telefonskih številk ter drugih zvez in poznanstev. Eden najlepših primerov, ki zajema vse naštete načine zbiranja informacij in o čemer bi bilo vsakič mogoče napisati poseben članek, je dolgotrajno in menda dogovorno tajno pogajanje med vlado in Cerkvijo. Prav ta primer se je znašel celo v nedavno predstavljenem tretjem rednem poročilu varuha človekovih pravic. V delu, ki govori o ustavnih pravicah oziroma pravici do obveščenosti, je varuh opisal svojo reakcijo na »pobudo državljana, ki je želel dobiti informacije o vsebini pogovorov, ki sta jih vodila predsednik vlade in minister z visokimi cerkvenimi dostojanstveniki«.

Vlado Began, sicer pionir med t. i. civilisti oziroma »navadnimi državljani«, že dalj časa vztrajno poskuša najti pot do verodostojnih informacij o tem, kaj in kako delajo državni organi, javni funkcionarji, javni zavodi itd. Njegova korespondenca je silno zanimiva in poučna. Med drugim si je z dopisi zaželel odgovora Pošte Slovenije o višini javnih sredstev, ki jih zajema sponzorska pogodba med pošto in Mariborsko škofijo glede gradnje kompleksa Andreanum (odgovorili so mu, da jih ne more dobiti,.ker so poslovna skrivnost in ker ni novinar), od Univerze v Ljubljani pa, ali se na kakšni fakulteti izvajajo poskusi na živalih, ali se financirajo iz javnih sredstev, kdo o tem odloča itd. (na to prošnjo ni dobil nobenega odgovora).

Poleg teh dopisov se je s številnimi prošnjami za informacije obrnil tudi na oblast. Zunanjega ministra je z dopisom prosil, naj mu pove, o čem se je pogovarjal z vatikanskim sekretarjem Tauranom in o čem s tedanjim nad škofom Šuštarjem; predsednika republike Milana Kučana je pisno prosil za informacije z obiska pri papežu, enako tudi predsednika državnega zbora Janeza Podobnika, ki mu sploh ni od , brez odgovora je ostala tudi njegova prošnja obrambnemu ministrstvu, če bi mu posredovali informacije o pogovorih med predstavniki slovenske vojske in Rimskokatoliške cerkve. Še najbolj so se z odgovori potrudili v uradu predsednika republike in na vladi, ki jo je Began prosil za informacije o pogovoru med premierom Drnovškom in nadškofom Rodetom, vendar odgovori – mimo tistih, da mu ne morejo poslati magnetogramov pogovorov, ker ti ne obstajajo – Begana niso zadovoljili.

Nadaljevanje jutri
Dejan Pušenjak

Delo, 20.7.1998.

Pravica vsakogar dostopna le izbranim

Ustava jamči, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja – Vendar zakon dodeljuje to pravico samo novinarjem

Ljubljana – Državljan Vlado Began piše prošnje oblasti že nekaj let. Še posebno močno ga zanima, kako in o čem se »njegovi« politični predstavniki pogovarjajo s Cerkvijo in za kaj so se namenili trošiti javna, torej tudi njegova, sredstva. Ob odgovorih, ki jih dobiva, se nikakor ne namerava sprijazniti z dejstvom, da pravico, ki mu jo jamči ustava – da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja -, zakon o javnih glasilih zoži samo na novinarje.

Began je namreč prepričan, da omenjeni 24. člen zakona o javnih glasilih o zahtevani javnosti dela državnih organov, javnih podjetij in funkcionarjev velja za vse državljane, kajti »vsak državljan je del javnosti« z zajamčeno pravico do obveščenosti in zato upravičen do »popolnih in resničnih informacij« (kot pravi zakon o javnih glasilih) o tem, kaj počnejo oblast oziroma državni organi. Poleg tega smo po 14. členu ustave pred zakonom vsi enaki in z enakimi pravicami, med drugim tudi ne glede na izobrazbo ali družbeni položaj. Zato po Beganu ni dopustno ločevati navadnih državljanov in novinarjev glede pridobivanja oziroma odprtosti dostopa do informacij.

Ker javnost po Beganu obsega vse državljane, ne pa samo javnih glasil ali novinarjev, obveščanje javnosti po njegovem mnenju ne zadostuje. Tak način bi po njegovem dopuščal preveč možnosti za manipulacijo (javna glasila niso dolžna objavljati sporočil državnih organov, kak novinar bi za Begana pomembno informacijo lahko vrgel v koš itd.). Medtem ko bi stališče, da kdor ni novinar, ne more dobiti informacije javnega značaja, po Beganu lahko privedlo tudi do absurdnega položaja, ko bi informacija, ki ni opredeljena kot državna, vojaška ali drugačna skrivnost, postala takšna tajnost za vse, ki niso novinarji. V tem primeru bi po Beganu šlo za prefinjeno obliko cenzure.

Kot kaže Beganova obširna dokumentacija, so se njegovega zanimivega primera daleč najbolj resno lotili v uradu varuha človekovih pravic. Nanj se je Began obrnil konec septembra lani, opisal svoje težave ter vložil pobudo za začetek postopka spričo kršitve njegove ustavne oziroma zakonske pravice do obveščenosti oziroma zakonske pravice do obveščenosti oziroma pridobitve informacije javnega značaja, ki naj bi ju storila vlada in ministrstvo za kulturo. Prva zato, ker mu ni posredovala nobene informacije o srečanju med Janezom Drnovškom in Alojzijem Šuštarjem, ministrstvo pa zato, ker mu ni posredovalo popolne informacije o pogovoru med ministrom Školčem in nadškofom Rodetom.

Po temeljiti strokovni obdelavi pobude so Beganu iz urada varuha sporočili mnenje, da se določba zakona o javnih glasilih najbrž res nanaša bolj na razmerje med virom informiranja in novinarjem ter da zato ne pomeni v celoti uresničevanja ustavnega člena. So pa ob tem prišli do zelo pomembne ugotovitve: da ustavna določba o temeljni človekovi pravici z zakonom preprosto ni opredeljena.

Ker ustavna določba ureja zelo pomembno demokratično in civilizacijsko pridobitev, ki se imenuje tudi politika odprte oziroma transparentne oblasti (open government), so v uradu varuha obljubili, da bodo pri svojem delu v prihodnje posvetili več pozornosti uresničevanju te pravice, zlasti z vidika odprtosti državnih organov glede informacij javnega značaja v razmerju do vseh državljanov in ne le do novinarjev, ki jim to pravico daje zakon o javnih glasilih.

Obljubo, kot kaže, izpolnjujejo. Namestnika varuha Jerneja Rovška (ki si je nabral izkušnje ob delu prve slovenske ustavne komisije in pozneje v t. i. Bavconovem svetu) sem našel ob odprtem internetu in obkroženega s kupi različnih zakonov – ameriškega* angleškega, kanadskega, ruskega, irskega, madžarskega, švedskega … -, ki urejajo svobodo informiranja oziroma pravico do obveščenosti. Za Rovška je ta pravica eden od temeljev demokratične države, saj poleg parlamentarnega in sodnega nadzora zagotavlja tudi nadzor civilne družbe nad oblastjo, s tem pa oblasti zagotavlja legitimnost.

Po Rovškovih podatkih ima najdaljšo tradicijo pri zagotavljanju odprtega dostopa do informacij Švedska, kjer ima vsakdo pravico zahtevati informacije od državnih organov (zakon pa določa izjeme, kot sta va-
rovanje zasebnosti ali državna, vojaška in poslovna tajnost). Kanada ima posebnega ombud-smana, ki skrbi za uresničevanje te pravice, prav tako tudi Madžarska, kjer eden od štirih ombudsmanov skrbi za varstvo osebnih podatkov in svobodo informiranja. Ker je to dvoje največkrat tesno povezano, na Madžarskem en zakon ureja oboje, medtem ko imamo v Sloveniji samo zakon o varstvu osebnih podatkov.

Zato Rovšek domneva, da bo treba tudi v Sloveniji pripraviti zakon, ki bo uredil uresničevanje drugega odstavka 39. člena ustave. Se pravi tistega dela, ki govori o tem, da ima vsakdo pravico pridobiti informacijo javnega značaja, Če ima v zakonu utemeljen pravni interes, vendar razen v primerih, ki jih določa zakon. Tega zakona v Sloveniji še ni, medtem ko je temeljno načelo tovrstnih zakonov, ki urejajo pravico do obveščenosti, odprtost, zaprtost informacij pa izjema. In te izjeme mora zakon po Rovšku natančno opredeliti. Oziroma določiti pravila igre za zapiranje dostopa do informacij. Rovšek optimistično pričakuje, da bi se stanje lahko popravilo jeseni.

Ne glede na to, kako absurdno se sliši nedavno pojasnje vanje obrambnega ministrstva – podpisani dogovor med Slovenijo in Makedonijo ni tajen, a ni javen -, je vendarle samo eden od primerov, ki prav po ere-vansko (načeloma da, vendar…) ponazarjajo obstoječe razmere. Po ustavi ima pravico »vsakdo«, vendar je ta uresničljiva samo za nekatere; v primeru dostopa do informacij javnega značaja samo za novinarje.

Še posebno zanimivo pa bo «morda res Že jeseni «spre mljati, s kakšno zavzetostjo si bo oblast prizadevala sprejeti zakon o povečanju transparentnosti svojega dela. In seveda tudi to, kako ji bo ob tem asistirala opozicija, ki se potencialno zme raj lahko znajde v položaju, ko bo hotela sama skriti po možnosti čim več nepopularnih dejanj.

Dejan Pušenjak

Delo, 21.7.1998.