Ustavno sodišče Slovenije
p. p. 1713
SI-1001 LJUBLJANA

17.11.2008

Predlagatelj:
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice
Ostrožno pri Ponikvi 26, 3232 Ponikva,
ki ga zastopa odvetnik Vladko Began iz Celja

POBUDA ZA OCENO USTAVNOSTI IN ZAKONITOSTI
dela 2. in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah
Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah
(Uradni list RS, št. 96 z dne 9.10.2008)

Pobuda!
Priporočeno!
Priloge!
Pooblastilo!

Vlada Republike Slovenije je izdala Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, ki je bila objavljena v Uradnem listu št. 96 z dne 9.10.2008. Med drugim je s to uredbo dopolnila 7. člen Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. list št. 46/04) in sicer tako, da se je dodala nova šesta alineja, ki omogoča odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije (2. člen), dodal pa se je še nov 7.a člen, ki podrobneje opredeljuje dodano šesto alinejo 7. člena (3. člen). Pobudnik v tej pobudi izpodbija 4. alinejo prvega odstavka 2. člena in in 3. člen Uredbe o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 96 z dne 9.10.2008). V nadaljevanju za to uporablja tudi termin izpodbijana oz. sporna uredba ali akt.

Pobudnik meni, da je zgoraj omenjena sprememba in dopolnitev uredbe neustavna ter nezakonita in sicer iz razlogov navedenih v nadaljevanju. Za začetek pa pobudnik opredeljuje oz. utemeljuje svoj pravni interes za vložitev omenjene pobude.

A. O pravnem interesu pobudnika
Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice (v nadaljevanju tudi društvo) je registrirano pri Upravni enoti Šentjur pri Celju pod zaporedno številko 159. Zakoniti zastopnik društva je Stanko Valpatič (odločba UE Šentjur pri Celju z dne 17.9.2002). Društvo je bilo ustanovljeno s ciljem prizadevanja za uveljavitev pravic živali v Ustavi Republike Slovenije in v praksi tako, da bi lahko živali živele življenje, ki je primerno njihovi vrsti, svobodno in v miru ter brez strahu, da jih bo kdo preganjal, mučil ali ubil, razen tega je namen tudi prizadevanje za varstvo okolja in ohranjanje narave (3. člen statuta društva). Namen in cilje društvo uresničuje z izvajanjem zlasti naslednjih nalog (4. člen statuta društva):
– prizadevanje za odpravo sedanjega stanja, ko človek uporablja živali za svoje potrebe
– prizadevanje za širitev zavesti o enosti človeka, živali, rastlin, mineralov
– prizadevanje za odpravo živinoreje, lova, poskusov na živalih, škodljivih transportov živali in vseh dejanj, ki škodujejo živalim, okolju in naravi oz. jih uničujejo
– prizadevanje za pravno priznanje pravic živali
– informiranje javnosti o slabem položaju živali in o tematiki s področja varstva okolja in ohranjanja narave
– informiranje javnosti o škodljivosti mesne in mlečne prehrane ter pozitivnih vidikih vegetarijanske, veganske in teranske prehrane
– prizadevanje za odpravo kakršnegakoli mučenja živali
– izobraževanje glede zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– prizadevanje za pravno varstvo živali, narave in okolja
– sodelovanje z drugimi organizacijami, ki delujejo na področju zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave
– izvajanje nacionalnih ali mednarodnih projektov oz. programov s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave oz. sodelovanje pri njih
– promocijske aktivnosti s področja delovanja društva
– organiziranje strokovnih oz. drugih srečanj s področja zaščite živali, varstva okolja in ohranjanja narave.
Društvo si prizadeva za zaščito živali, varstvo okolja in ohranjanja narave na vseh področjih družbenega življenja. Vse to je razvidno iz prečiščenega besedila statuta (prečiščeno besedilo) društva z dne 10.3.2007 in odločbe z dne 11.10.2007, št. 215-35/2007, ki se prilagata. Iz omenjenih listin je razviden tudi pravni status pobudnika, ki je društvo.
Društvo je z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 23.6.2006, št. 215-3/2006 pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Odločba se prilaga.

Ustavno sodišče je pobudniku že priznalo pravni interes v zadevi številka U-I-386/06, kjer je sprejelo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti četrtega odstavka 2. člena in 3. člena Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah iz leta 2005 in Pravilnika o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda iz narave iz leta 2005. Prav tako je Ustavno sodišče priznalo pravni interes pobudniku v zadevi št. U-I-97/07, kjer je tematika bolj ali manj podobna prej navedeni zadevi. Zato pobudnik meni, da so tudi v tej zadevi izpolnjeni pogoji, da Ustavno sodišče prizna pobudniku pravni interes za vložitev predmetne pobude, posebej zaradi tega, ker se ta zadeva tiče zaščite živali, za kar se pobudnik med drugim tudi bori in ker gre za bolj ali manj enako tematiko kot v zadevi U-I-386/06.

V kolikor pa samo sklicevanje na zadevni številki U-I-386/06 in U-I-97/07, kot je bilo opisano zgoraj, ne zadostuje za priznanje pravnega interesa, pa pobudnik v nadaljevanju podrobneje opredeljuje svoj pravni interes. Podobno ga je opredelil tudi v U-I-386/06, kjer mu je bil priznan pravni interes.

Pravni interes za vložitev pobude izhaja iz različnih pravnih predpisov, kot tudi iz dejstva, da ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu. V nadaljevanju podrobneje o tem.

1. Iz dejavnosti društva oz. njegovih statutarnih nalog, ciljev in namenov je razvidno, da gre za društvo, ki se med drugim bori za zaščito živali na vseh področjih in za vse vrste živali, tudi na področju ohranjanja narave. Tako se bori za zaščito lovnih in klavnih živali, živali, na katerih delajo poskuse, prostoživečih živali, živali v ujetništvu, hišnih živali … Življenje živali, primerno njeni vrsti, pravica do življenja živali, življenje živali v svobodi in miru in brez, da bi jih kdo preganjal, lovil, mučil ali ubil so neposredni pravni interesi oz. koristi društva, ki jih priznava tudi Zakon o zaščiti živali (ZZZiv), ko v 1. členu navaja, da (on) določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega, počutja, in seveda tudi ustava RS, ko določa dolžnost države, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, kamor spadajo seveda tudi živali in ko določa, da mučenje živali ni dovoljeno, kar smiselno in logično izhaja iz 4. odstavka 72. člena. Pravni interes za vložitev predmetne pobude je tako podan že na podlagi zgoraj omenjenih pravnih določil.

2. Zakon o zaščiti živali (ZZZiv) je krovni zakon in velja za vse vrste živali, ne glede na to, da obstajajo področni zakoni oz. drugi predpisi, ki tudi obravnavajo problematiko živali (Zakon o divjadi in lovstvu, Zakon o varstvu okolja, Zakon o ohranjanju narave …). Po 2. členu Zakona o zaščiti živali je zaščita živali dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, zlasti pa društev proti mučenju živali in drugih društev, ki so se ustanovila z namenom za uveljavljanje in izvajanje deklaracije o pravicah in zaščiti živali. Po 42. členu istega zakona morajo društva, ki delujejo na področju zaščite živali opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Iz vsega tega jasno izhaja, da ZZZiv nalaga pobudniku, da mora uporabiti vsa sredstva, tudi pravna, da zaščiti živali in da opozarja na nepravilnosti in nezakonitosti v zvezi z zaščito živali. Ker je ZZZiv krovni zakon, ki velja tudi za področje prostoživečih živali, kar izhaja tudi iz njegovih splošnih določb, je jasno, da mora pobudnik ščititi oz. zaščititi tudi živali, ki prosto živijo v naravi. Zato mora sodelovati, seveda v skladu s svojimi zmožnostmi, v raznih pravnih postopkih in uporabiti vsa sredstva, ki mu jih daje pravni red, seveda pa tudi pravna, da zaščiti vse živali, ki živijo v naravi, torej tudi lovno ali nelovno divjad oz. prostoživeče živali. Potrebno je jasno poudariti, da gre za dolžnost sodelovanja v raznih pravnih in drugih postopkih v cilju zaščite živali s pravnimi ali drugimi sredstvi, če bi prišlo do kršitev v škodo živali. Predmetni postopek oz. vložitev pobude je torej v bistvu zakonska dolžnost pobudnika zaradi zaščite živali in niti ne gre samo za pravico, temveč, kot že navedeno, tudi za dolžnost. Z vložitvijo pobude pobudnik torej izpolni svojo zakonsko dolžnost opozarjanja na nepravilnosti in nezakonitosti pri zaščiti živali, kajti pobudnik meni, da gre v obravnavanem primeru za velike kršitve predpisov glede zaščite živali. Iz te zakonske dolžnosti pobudnika, ki izhaja iz 2. oz. 42. člena, pa tudi izhaja, da je ZZZiv v okviru določil obeh omenjenih členov podelil oz. priznal pravni interes za sodelovanje v vseh pravnih postopkih vsem osebam, ki so navedene v obeh členih. Zakonodajalec je torej pobudniku priznal pravni interes za sodelovanje v raznih pravnih postopkih, ki se tičejo zaščite živali v bistvu kar z zakonom. Ob vsem tem je potrebno tudi navesti, da je bistvo varstva oz. zaščite živali v učinkoviti zaščiti živali in ne samo v tem, da se na splošno opozarja na kršitve s tega področja ali da se prijavljajo državnim organom posamični primeri kršitve predpisov s področja zaščite živali. In pravni postopki, kot je npr. tudi predmetni, spadajo v učinkovito zaščito živali oz. so pogoj za to. Bistvo učinkovite zaščite je torej tudi to, da se lahko vloži predmetna pobuda, da je ta sprejeta in da se o njej meritorno odloči.

3. Društvo je, kot že uvodoma navedeno, pridobilo status društva, ki deluje v javnem interesu. Ta status je društvu podelilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in to na podlagi Zakona o zaščiti živali oz. Pravilnika o kriterijih za podelitev statusa društva v javnem interesu na področju kmetijstva, gozdarstva, lovstva, ribištva, veterinarstva ali prehrane. Ta status ima torej društvo na področju zaščite živali, saj je društvo ustanovljeno za delovanje na tem področju in tudi deluje na področju zaščite živali, kot je vse to razvidno iz statuta, tudi na področju ohranjanja narave. Delovanje društva torej presega interese članov in je splošno koristno (tako Zakon o društvih). Zakon o zaščiti živali sicer ni točno navedel, kaj vse je vsebina statusa društev, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali, je pa jasno, da imajo takšna društva, zaradi pomembnosti svojega delovanja in družbenega zaupanja, primerne prednosti, ugodnosti in olajšave, pa čeprav te prednosti, ugodnosti ali olajšave niso v vseh primerih uzakonjene, so pa dejansko oz. pravno priznane v raznih postopkih ali drugače. Podobno izhaja tudi iz Odločbe Ustavnega sodišča opr. št. U-I-239/99. Ob tem je potrebno upoštevati seveda vse to, kar je v zvezi z 2. in 42. členom Zakona o zaščiti živali navedeno predhodno. Uzakonjena je npr. ugodnost, da društva, ki delujejo v javnem interesu, ne plačujejo upravnih taks. Uzakonjena je tudi prednost iz 36. člena veljavnega Zakona o društvih v zvezi s pridobivanjem sredstev iz državnega proračuna, da lahko status društva, ki deluje v javnem interesu prinese maksimalno 20 % vrednosti vseh meril. Kot ena izmed prednosti, ki jo imajo društva, ki imajo status društva, ki deluje v javnem interesu, je tudi to, da lahko zastopajo predmet svoje dejavnosti v raznih postopkih, če je po naravi stvari seveda to sploh možno. Na področju ohranjanja narave je to celo uzakonjeno, saj Zakon o ohranjanju narave določa, da ima društvo, ki pridobi status društva, ki deluje v javnem interesu na področju ohranjanja narave, pravico zastopati interese ohranjanja narave v vseh upravnih in sodnih postopkih.
Iz Zakona o ohranjanju narave pa ne izhaja, pravno namreč tematika lova oz. odvzema živali iz narave spada pod ohranjanje narave, da bi lahko interese živali v naravi lahko zastopala samo društva, ki so pridobila status društva, ki delujejo v javnem interesu na podlagi določil člena 137 Zakona o ohranjanju narave. To pomeni, da lahko v upravnih in sodnih postopkih interese živali kot dela narave, torej prostoživeče živali, zastopajo tudi druga društva, ki jim je predmet delovanja zaščita živali in imajo status društva, ki deluje v javnem interesu. Če to ne bi bilo mogoče, bi ZON to izrecno in jasno navedel, kar pa, kot že omenjeno, ni naredil (smiselno po odločbi Upravnega sodišča RS št. U528/2006-15 z dne 29.6.2006).
Nesporno je, da ima Društvo za osvoboditev živali in njihove pavice status društva, ki deluje v javnem interesu in to na področju zaščite živali. V področje zaščite živali spada tudi zaščita prostoživečih živali, torej tudi mnogih vrst, ki so predmet te zadeve, saj je Zakon o zaščiti živali krovni zakon, ki velja za zaščito vseh živali, ne glede na to, kje živijo oz. gre za domače živali, hišne živali, prostoživeče živali, živali v ujetništvu itd. To je npr. jasno razvidno tudi iz gradiva Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaščiti živali (ZZZiv-B), ki ga je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pod šifro 007-268/2006 z dne 28.7.2006 poslalo vladi RS oz. generalnemu sekretariatu vlade RS v sprejem oz. nadaljnji postopek za parlament. Tam so navedeni tudi predpisi, ki so formalno izdani npr. na podlagi Zakona o ohranjanju narave, vendar pa so v zvezi z živalmi, kot npr. Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah, Odredba o bivalnih razmerah in oskrbi živali prostoživečih vrst v ujetništvu ali prej veljavnega zakona o lovu npr. Pravilnik o uporabi lovskih psov v loviščih in podobno. Podobno izhaja tudi iz spletne strani VURS-a www.vurs.gov.si, kjer je izpodbijana uredba v svoji osnovni verziji iz leta 2004 navedena med predpisi s področja zaščite živali. Zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali obsega torej zaščito vseh živali najmanj v Sloveniji, kar tudi pomeni, da se polje delovanja društva v smislu statusa društva, ki deluje v javnem interesu, nanaša oz. je usmerjeno tudi na prostoživeče živali.
Delovanje društva, tudi v javnem interesu, se nanaša, kot že navedeno, torej tudi na zaščito prostoživečih vrst živali oz. njenih pripadnikov, ki se jih dotika sporna uredba. Sprememba oz. razveljavitev omenjene uredbe ima velik vpliv na praktično vse prostoživeče živalske vrste, ki so zaradi svoje ogroženosti pravno zavarovane, saj daje pravno podlago za sprejem predpisa za tako imenovani redukcijski odvzem oz. odstrel žviali, torej ko naj bi jih bilo preveč glede na okolje. Društvo je dolžno na podlagi 2. in 42. člena Zakona o zaščiti živali zaščititi prostoživeče živali, to je njihovo življenje, zdravje in dobro počutje in pri tem opozarjati na nepravilnosti in nezakonitosti in predmetni postopek je ena izmed poti za izvršitev navedene dolžnosti društva.

Ker torej društvo v javnem interesu varuje oz. ščiti tudi tisti del narave, to pa so prostoživeče živali zavarovanih živalskih vrst, ki bi lahko bil oz. je z izpodbijano uredbo ogrožen in ker ima društvo status društva, ki deluje v javnem interesu, ta pa daje, po mnenju društva, sicer neuzakonjeno, pravico zastopanja interesa živali v vseh postopkih, po mnenju društva ne bi smelo biti ovir, da se mu ne bi priznal pravni interes v smislu 24. člena Zakona o ustavnem sodišču in o pobudi odločilo vsebinsko.

Dejstvo je, da izpodbijana uredba neposredno posega v pravni interes pobudnika, to je v življenje, zdravje in dobro počutje zavarovanih prosto živečih živali, kar je statutarni interes pobudnika, kot že navedeno, kajti daje podlago za redukcijski odvzem živali iz narave, torej odstrel, in to celo tistih, ki so zaradi svoje ogroženosti pravne zavarovane in je zaradi tega poseg v to vrsto lahko samo izjemen, to pa tudi pomeni, da omogoča oz. dopušča trpljenje teh živali, saj vsaka nenaravna smrt pomeni grozljivo trpljenje tega bitja, ki čuti, da se bliža konec, mnoge živali pa so samo poškodovane in bodo s poškodbami v trpljenju živele dalje. Nenazadnje odstreljene živali predhodno sploh niso omamljene, kot bi to morale biti glede na 26. člen Zakona o zaščiti živali, s čimer bi jim bilo prihranjeno trpljenje ob umiranju. Gre tudi za povzročanje nepotrebnega trpljenja ob umiranju. In omamljenje v tem pogledu je vsekakor mogoče, kar dokazujejo razni odlovi živali, ki jih sprva omamijo, nato pa vrnejo v naravo. Vse to je poseg v življenje, zdravje in dobro počutje živali in s tem v pravni interes pobudnika. Interes pobudnika, to je, da živali živijo, so zdrave in imajo dobro počutje, ščiti tudi Zakon o zaščiti živali in zato je ta interes tudi pravno varovan. Sporna uredba pa ga ogroža in neposredno posega vanj, kot že navedeno.
Dejstvo namreč je, da je sporna uredba pravna podlaga za izdajo predpisa oz. pravilnika o odvzemu oz. odstrelu živali. V preteklosti je bil na takšni pravni podlagi, obstoječa Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah namreč že vsebuje smiselno enako ureditev, kot jo uvaja izpodbijani akt, že izdan predpis, to je Pravilnik o odvzemu osebkov vrste rjavega medveda (Ursus arctos) iz narave (Uradni list RS, št. 87 z dne 2005) z vsakoletnimi spremembami, ki je vsako leto odredil odstrel več deset rjavih medvedov. V zadnjih letih je bilo na podlagi tega pravilnika, ki ima svoj pravni temelj v izpodbijani uredbi oz. smiselno enaki pravni ureditvi v Uredbi o spremembah in dopolnitvah uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 84/2005), odstreljenih več sto rjavih medvedov. Izpodbijana uredba torej ustvarja pravne pogoje za usmrtitev, trpljenje in poškodbe večjega števila živali. Dejstvo, da je bil na svetovnem spletu na straneh Ministrstva za okolje in prostor že objavljen osnutek (1.9.2008) takšnega pravilnika, potrjuje vse to. Ta pravilnik odreja odstrel 22 rjavih medvedov do konca leta 2008.

Z odpravo oz. razveljavitvijo sporne uredbe se lahko prihrani nepotrebno trpljenje mnogih živali in ohranjeni njihovo življenje ter zdravje in dobro počutje. Vse to pa pomeni, da se bo pravni položaj pobudnika, in s tem tudi živali, tako posameznih kot tudi celih vrst, izboljšal oz. bo obvarovan pobudnikov pravni interes, kot je navedeno zgoraj.

Ne nazadnje je potrebno navesti še naslednje:
Pobudnik je v letih 2005-2008 pred upravnimi enotami kot stranski udeleženec že sodeloval v okoli 80 upravnih postopkih, ki so se tikali izdaje dovoljenj za razne javne prireditve, na katerih nastopajo živali. V teh postopkih je izkazal tudi obstoj pravnega interesa v smislu 43. člena ZUP-a.

B. Utemeljitev protiustavnosti in protizakonitosti izpodbijanih določb Uredbe o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Uradni list RS, št. 96 z dne 9.10.2008)

1. Omenjena sprememba in dopolnitev uredbe se sprejema v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-386/06. Iz te odločbe izhaja, da je bila Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah (Ur. list RS, št. 84/05) razveljavljena, s tem, da ta razveljavitev začne učinkovati tri mesece po uveljavitvi zakona, s katerim bo zakonodajalec odpravil neustavnost ZON-a. Glede na to, da je bil ZVO, s katerim je bila odpravljena neskladnost ZON z ustavo, sprejet v juliju 2008 in začel veljati 26.7.2008, je jasno, da je uredba iz Uradnega lista RS 84/05 v času sprejema sporne uredbe še vedno veljala. Dejstvo, da sporna uredba iz UL RS št, 84/05 še vedno veljala in to do roka iz 4. točke izreka zgoraj omenjene ustavne odločbe, kar sicer zagovarja tudi Ministrstvo za okolje in prostor, pa pomeni, da je ureditev v tem predpisu še vedno veljavna. To pa tudi pomeni, da še ni bilo mogoče začeti postopka za spremembo sporne uredbe z isto vsebino, kot jo ima oz. jo je imela uredba iz UL RS št. 84/05. To je bilo mogoče šele po 26.10.2008, ko je sporna uredba v skladu s 4. točko izreka odločbe ustavnega sodišča prenehala veljati. Ni namreč v skladu z načelom pravne države iz 2. člena ustave, če je vsebina predlaganih sprememb in dopolnitev nekega predpisa identična veljavnim predpisom, kar je bil slučaj v tem primeru, ne glede na to, da je prvi stavek 3. člena nekoliko spremenjen glede na ureditev iz leta 2005, saj so bile predlagane spremembe in dopolnitve v bistvu bolj ali manj enake kot pa so bile v takrat veljavni uredbi iz UL RS št. 84/05. Gre vsaj za neracionalnost in seveda tudi za to, da se vsebina nekega predpisa ne more spremeniti oz. dopolniti z določbami, ki so identične veljavnim. To bi bilo nelogično in sploh ni mogoče. Kršeno je bilo načelo zakonitosti iz 153. člena ustave, saj je tekel postopek sprejema določenih pravil, ki pa so že veljala. Pravno pravilno bi bilo, da bi se postopek začel, ko bi uredba iz leta 2005 prenehala veljati, torej ob koncu oktobra 2008.

2. Da se spremeni nek predpis, mora obstajati določen razlog. Ta mora biti utemeljen v javnem interesu. Da se spremeni obstoječa ureditev, mora biti izkazano, in seveda tudi dokazano, da ta ureditev ni pravilna oz. ne zadostuje za doseganje zakonitih ciljev. Iz osnutka uredbe, ki je bil objavljen dne 1.8.2008 na spletni strani Ministrstva za okolje in prostor pod http://www.mop.gov.si/si/javne_objave/vabila_k_sodelovanju_okoljski_predpisi/browse/3/?cHash=5fe5b1e7a6
ni razvidno, da bi obstajali dokazani utemeljeni razlogi, seveda inkorporirani v javnem interesu, da je potrebna sprememba in dopolnitev sporne uredbe. Razlog, ki se navaja, je: “Predlagana sprememba je pripravljena zaradi zagotovitve večje racionalnosti in preglednosti selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji. Ocenjeno je, da je mogoče z uporabo predpisa, kot ustrezne pravne podlage, ki bo nadomestila odločbo, izdano v upravnem postopku, ustrezneje in učinkoviteje dosegati namene in cilje naslovne direktive.” V gradivu ni pojasnjeno, zakaj bi sploh bilo potrebno vnesti v slovenski pravni red vsebino e) točke prvega odstavka 16. člena Habitatne direktive iz 1992 (Direktiva sveta 92/43/EGS z dne 21. maja 1992 o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst). Govor je o tem, da je sprememba uredbe potrebna zaradi zagotovitve večje racionalnosti in preglednosti selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji. Vendar pa sam selektivni in omejen odvzem iz narave v omejenem številu in pod strogo nadzorovanimi pogoji sploh še ni del uredbe, seveda ob tem, da se odmisli B/1 te pobude. Zato je potrebno navesti razlog, zakaj se ta ukrep iz Habitatne direktive sploh vnaša v uredbo, saj ni potrebno oz. obvezno, da je ta ukrep del notranjega prava Slovenije, pri čemer seveda mora biti jasno izkazano in dokazano, da dosedanja ureditev ni ustrezna. Izkazano mora tudi biti, zakaj sistem dovoljenj kot individualnih pravnih aktov ni ustrezen ukrep v smislu odvzema iz narave po 7. členu uredbe, kajti ta dopolnitev je podlaga za sprejem prepisa oz. splošnega akta o poboju živali, ki ga določa 3. člen sporne uredbe. Tega pa gradivo ne vsebuje, kar tudi pomeni, da postopek ni bil zakonit. Smiselno enako je glede 3. člena oz. 7.a člena. Ni navedeno, zakaj predpis in ne dovoljenja za odvzem po zakonu o splošnem upravnem postopku.

3. Čeprav osnutek ne navaja razloga za predlagano spremembo oz. vsaj ne pravega, pa je zadeva jasna, saj to smiselno izhaja iz samega gradiva. Gre za to, da je v sistemu dovoljenj za odvzem živali iz narave po zakonu o splošnem upravnem postopku mogoča pritožba zoper dovoljenje, zoper predpis pa pritožbe ni, mogoča je sicer ustrezna pobuda pred ustavnim sodiščem, ki pa pomeni mnogo slabše pravno varstvo za okoljevarstvenike in druge zainteresirane osebe. Dejstvo je, da predlagana sprememba želi oslabiti javnost oz. okoljevarstvenike in zaščitnike živali v njihovih prizadevanjih glede zakonitosti in pravilnosti ukrepov oz. posegov v naravo ali živali. Zato se postavi vprašanje ali ne gre za zlorabo prava? Še posebej zato, ker je bilo na začetku sistem postavljen tako, da so se izdajala upravna dovoljenja za odvzem in ne predpis. Takšen namen predlagatelja pa pomeni, da predlagane spremembe in dopolnitve uredbe niso v skladu z Zakonom o ratifikaciji Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah (MKDIOZ) oz. Arhuško konvencijo, saj bolj ali manj onemogočajo oz. zelo otežujejo dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah, kamor v principu spada obravnavana problematika. Kršen je 9. člen konvencije.

4. V 7.a členu uredbe (3. člen izpodbijane uredbe) je tudi določeno, da lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave, ki se izvede z načrtovano usmrtitvijo oz. odstrelom. Takšna ureditev je v nasprotju z zakonom in sicer z 25. členom Zakona o ohranjanju narave (ZON-UPB2). Iz tega člena je namreč jasno razvidno, da lahko temeljijo posegi v ogrožene živalske vrste samo na podlagi izdanega dovoljenja, torej posamičnega pravnega akta, kot je to jasno določeno v 7. členu osnovne uredbe, in ne na podlagi splošnega akta, kar je predpis iz spornega 7.a člena. Zato ni mogoče posegati v populacijo ogroženih živalskih vrst po osnovni uredbi s predpisom, temveč samo z dovoljenjem. Tudi iz člena 14 direktive Sveta 92/43/EGS izhaja, da se izdajajo dovoljenja za odvzem osebkov iz narave in ni predpis (kot splošni akt) podlaga za odvzem. Zato je 7.a člen oz. 3. člen izpodbijane uredbe v nasprotju s 25. členom Zakona o ohranjanju narave in tako nezakonit (člen 153 Ustave RS). Nesporno dejstvo je, da je Uredba o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah sprejeta zaradi implementacije predpisov Evropske unije, ki urejajo varstvo rastlinskih in živalskih vrst ali za izvajanje ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb s področja varstva živalskih vrst (Habitatna direktiva).

5. Sporni 7.a člen (3. člen izpodbijane uredbe) pa je v nasprotju tudi s 24. členom Zakona o ohranjanju narave in tako tudi v tem pogledu nezakonit. 24. člen določa, da vlada predpiše podrobnejši način varstva živalskih vrst, pri čemer uredi tudi ravnanja v zvezi s odvzemom živali iz narave. Zakon torej pooblašča vlado, da s svojim aktom predpiše podrobnejši način varstva ogroženih živalskih vrst in ta člen ne vsebuje pooblastila vladi, da bi lahko to prenesla na nižjo raven, na ministra. Celotno materijo mora tako urediti oz. določiti vlada, ministrstvo pa lahko preko svojih organov samo izda dovoljenje za poseg v populacijo, če so izpolnjeni pogoji. Ministrstvo tako v smislu 24. člena Zakona o ohranjanju narave ne more imeti nobenih pristojnosti, da bi na splošen način urejalo to tematiko. Vse uredi torej vlada z uredbo. Zato je sporni 7.a. člen nezakonit tudi s tega vidika. Po Zakonu o državni upravi lahko sicer minister izda pravilnik, brez posebnega pooblastila, če oceni, da je izdaja pravilnika potrebna za namen izvrševanja zakonov in drugih predpisov, vendar pa to ne more storiti na področju, ki ga mora vsebinsko urediti višji pravni akt, v tem primeru že omenjena uredba.

6. V 7. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrstah je v 4. odstavku določeno vse, kar je potrebno za odvzem živali iz narave. Materija odvzema iz narave (število, čas, način poročanja…) je tako v pravnem aktu (uredba) že določena oz. urejena. To pomeni, da te materije ni potrebno urejati drugje. Zato je nerazumljivo, da je v 7.a členu določeno, da se ta materija lahko ureja še s predpisom, torej še enkrat. V okviru dovoljenja (4. odst. 7. člena) je urejeno vse, kar je potrebno, izdaja predpisa o isti zadevi je zato nesmiselna, nelogična in nepotrebna. V tem primeru je kršeno temeljno načelo pravne države in sicer to, da se neka tematika ne ureja več, če je že urejena in ni preklicana, prav tako je kršeno načelo zakonitosti iz 153. člena ustave. Če sta istočasno o neki tematiki dva načina pravne ureditve tega (dovoljenje in predpis), se postavi vprašanje, zakaj je tako, saj je to nepotrebno, nelogično in nezakonito?

7. Po Zakonu o ohranjanju narave (14. člen) je prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Če se ne sme zniževati števila osebkov neke vrste do take mere, da je vrsta ogrožena, to še toliko bolj velja za vrsto, ki je že ogrožena. Zato je predlagana sprememba izpodbijane uredbe v nasprotju z omenjenim členom ZON-a, saj omogoča odvzem oz. usmrtitev živali varovanih vrst, ki so ogrožene in je torej njihovo število že itak po nivojem “normalnosti”. Odvzem iz narave, ki ga omogoča sporna sprememba, torej redukcijski odstrel, ogroženo živalsko vrsto, ki je ravno zaradi svoje ogroženosti posebej varovana, še dodatno ogroža. Logično ni mogoče, da bi bilo v zavarovani vrsti preveč živali, saj sicer ta vrsta ne bi bila zavarovana oz. ogrožena.

8. Predlagana sprememba glede selektivnega in omejenega odvzema iz narave (2. in 3. člen uredbe) pa je v nasprotju tudi z Zakonom o zaščiti živali, saj ta v 26. členu ne pozna navedenega razloga za usmrtitev živali. Živali je mogoče usmrtiti samo v primerih, ki jih določa 26. člen Zakona o zaščiti živali. Zato pomeni sprejem takšne določbe nezakonitost, kajti ta določba nima svojega temelja v Zakonu o zaščiti živali, ki je krovni zakon s področja zaščite živali in zato morajo biti z njim v skladu vsi podzakonski akti. Jasno namreč je, da ni mogoče enačiti besedne zveze “selektivni in omejeni odvzem živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu” z besedno zvezo “naravno ravnotežje” iz 26. člena ZZZiv. Gre za dve različni vsebini. Zato je izpodbijana uredba tudi v nasprotju z 26. členom ZZZiv.

9. Po 13. členu ZVO-1B, ki je v ZVO vnesel nov člen (34.a) mora Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) preučiti mnenja in pripombe, ki jih je glede osnutka izpodbijane uredbe prejelo v javni razpravi v smislu omenjenega zakonskega določila, pri čemer jih mora upoštevati pri pripravi predpisa, če so sprejemljive, v svetovnem spletu pa objavi obrazloženo stališče, v katerem se opredeli do mnenja in pripomb javnosti, ter navede razloge za upoštevanje oz. njihovo neupoštevanje pri pripravi predpisa. Iz arhiva zaključenih postopkov sodelovanja javnosti, ki je na spletni strani MOP-a, je razvidno, da MOP kot pripravljalec spornega predpisa ni ravnal tako kot zahteva ZVO in ni objavil obrazloženega stališča, v katerem bi se opredelil do mnenj in pripomb javnosti, ter navedel razloge za upoštevanje oz.neupoštevanje pri pripravi spornega predpisa. Tako je MOP ravnal nezakonito, saj je kršil postopek, ki je določen v 34. a členu ZVO. Arhiv se nahaja na http://www.mop.gov.si/si/zakonodaja_in_dokumenti/okolje/arhiv_zakljucenih_postopkov_sodelovanja_javnosti/?type=98, pravtako se prilaga kopija tega arhiva na dan 18.11.2008. Dejstvo tudi je, da je pobudnik v javni razpravi posredoval svoje pripombe in predloge glede sporne uredbe. Sicer pa mora biti sporna uredba uvrščena v arhiv zaključenih postopkov sodelovanja ne glede na to, ali so bila kakšna mnenja oz. predlogi javnosti ali ne, saj to določa tudi Navodilo o postopku sodelovanja javnosti pri sprejemanju predpisov, ki lahko pomembneje vplivajo na okolje, ki ga je izdal minister za okolje in prostor dne 5. avgust 2008 pod št. 0071-165/2008/2.

10. Če se osnutek predpisa kasneje bistveno spremeni, je potrebno postopek sodelovanja javnosti ponoviti. Tako je določeno tudi v točki III. v prejšni točki navedenega navodila, izhaja pa smiselno tudi iz 34. a člena ZVO. V obravnavanem primeru je prišlo do tega slučaja, saj je prvi stavek osnutka 7.a člena bistveno drugačen kot tisti, ki je bil potem sprejet. Tako je bilo v osnutku zapisano: “Ne glede na določbe prejšnjega člena lahko minister s predpisom določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave iz šeste alinee prvega odstavka prejšnjega člena, ki …”, v sprejeti verziji pa se začetek glasi: “Odvzem živali, razen ptic iz narave iz šeste alinee prvega odstavka prejšnjega člena, se lahko izvede tudi na podlagi predpisa ministra, s katerim se določi obseg selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave, ki …”. Sprememba je bistvena, saj gre za spremembo koncepta oz. poglavitnih rešitev, kajti po osnutku sporne uredbe je bil mogoč selektivni in omejeni odvzem izven pogojev iz 1. odstavka 7. člena osnovne uredbe, po sprejeti verziji pa to ni mogoče. Poleg tega so v sprejeti verziji spornega akta izvzete iz odvzema ptice, kar po osnutku ni bilo. Zato gre za bistveno razliko oz. spremembo med osnutkom akta in sprejetim aktom. Zato bi tudi moral biti v tem delu postopek sodelovanja javnosti ponovljen. Tako tudi iz že omenjenega navodila. To ni bilo storjeno, zato je bil kršen 13. člen ZVO-1B, kar pomeni, da je bil kršen postopek sprejemanja spornega akta glede 3. člena. Gre za nezakonitost, kršeno je bilo torej načelo zakonitosti.

11. Sporni 7.a člen uredbe (3. člen) je v nasprotju tudi z Bernsko konvencijo, ki jo je z zakonom ratificirala tudi Slovenija. Gre za Zakon o ratifikaciji konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (MKVERZ), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS, MP št. 17/99). Po tej konvenciji oz. zakonu je v ogrožene živalske vrste mogoče posegati samo izjemoma in sicer da ni nobene druge zadovoljive rešitve in da ta poseg ne bo ogrozil preživetja vrste, podani pa morajo biti še dodatni pogoji, ki so tam navedeni kot npr. za zavarovanje rastlinstva in živalstva; za preprečitev resne škode na posevkih, živini, gozdovih, gojiščih rib, vodi in drugih oblikah lastnine; … (2. člena zakona oz. 9. člen konvencije). Omenjeni 7.a člen uredbe pa te pogoje ignorira in dovoljuje poseg tudi v populacijo ogrožene živalske vrste mimo teh pogojev, saj dovoljuje selektiven in omejen odvzem živali iz narave z odstrelom zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, kar pa omenjena konvencija oz. MKVERZ ne dovoljuje, saj sploh ne pozna selektivnega in omejenega odvzema živali iz narave zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem, pod strogo nadzorovanimi pogoji in v omejenem številu, kot ga pozna sporna določba 7.a člena uredbe. Tudi zadnja alineja 1. odstavka 9. člena konvencije ni ta razlog, saj govori o drugačni situaciji. Tako je kršeno ustavno načelo zakonitosti, po katerem morajo biti podzakonski akti v skladu z zakoni in mednarodnimi pogodbami (čl. 153 ustave), saj je izpodbijana uredba v 2. členu nezakonita.

C. Na podlagi vsega navedenega pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče pobudo obravnava in sprejme odločbo, s katero izpodbijane določbe sporne uredbe odpravi.

Lep pozdrav!

Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice