Ministrstvo za okolje in prostor
Dunajska cesta 48, 1000 Ljubljana
g. Janez Kastelic, podsekretar
predsednik Delovne skupine za načrtovanje
upravljanja z velikimi zvermi
Senovica, 14.1.2007
Zadeva: pripombe in predlogi k Akcijskem u načrtu upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos L.) v Sloveniji za obdobje 2006 – 2010 in Strategiji ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji
Spoštovani!
Podajam pripombe in predloge k obema aktoma, kot sledi:
I. Pripombe in predlogi v zvezi s predlogom Akcijskega načrta upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos L.) v Sloveniji za obdobje 2006 – 2010 (v nadaljevanju tudi: AN)
Pripombe in predlogi:
1. Akcijski načrt mora, v skladu z 24. členom Uredbi o zavarovanih prosto živečih živalskih vrsta (v nadaljevanju: uredba), vsebovati določene sestavine. Menim, da je načrt pomankljiv, saj v skladu z že omenjenim členom uredbe ne vsebuje, vsaj kot poglavje ne:
• pregled ohranjenosti živalske vrste rjavi medved in dejavnikov ogrožanja
• način preverjanja izvajanja načrta in poročanje
• podroben pregled nalog, potrebnih za uresničitev cilja.
Akcijski načrt vsebuje sicer pregled nalog, vendar ne gre za podroben pregled, kot to zahteva uredba, temveč zelo splošen pregled nalog. To pa je premalo.
Glede virov financiranja za izvajanje nalog pa ni jasno, ali so sredstva za izvajanje nalog v državnem proračunu že zagotovljena ali se bodo morala šele zagotoviti. Če so že zagotovljena, pomeni, da je akcijski načrt v nekem smislu že sprejet, če pa niso zagotovljena, pa bo očitno potreben rebelans proračuna za državni delež v AN, saj je ta za leto 2007 in 2008 že sprejet. Niti se ne ve kakšen je obseg sredstev za določeno nalogo, od tega je seveda odvisen tudi obseg naloge in dejavnosti pri izvrševanju le-te.
Po uredbi bi se akcijski načrt verjetno moral imenovati Akcijski načrt zagotavljanja ugodnega stanja živalske vrste ali podobno. Sedanji naslov je tako vprašljiv in ga bi bilo potrebno verjetno popraviti. Seveda vse ob predpostavki, da je podlaga obravnavanega akcijskega načrta 24. člen uredbe.
2. Ker je leto 2006 že mimo, bi bilo smiselno, da bi bil akcijski načrt pripravljen za odbobje 2007 – 2010 in tako tudi označen.
3. Čim prej bi bilo potrebno medveda zaščiti z zakonom, kot je to predlog iz evropskega akcijskega načrta (str. 3). Zato bi bilo dobro, da bi se pripravile ustrezne spremembe Zakona o ohranjanju narave in zakonska zaščita medveda vnesla v ta zakon.
4. Iz točke 5.1.1. sledi, da je mogoče ugotoviti absolutno številčnost populacije rjavega medveda, da pa to ni najbolj primerno oz. je predrago, je mogoče razumeti avtorja. Ker je številčnost populacije eden izmed bistvenih pokazateljev ali je vrsta v ugodnem ali neugodnem stanju, je nujno ugotoviti tudi absolutno število medvedov. Zato naj se kot posebna naloga določi še ugotavljanje absolutne številčnosti populacije. Denar ne sme biti problem, kajti to je bistvenega pomena za ugotovitev stanja vrste.
5. Pri večini nalog pri monitoringu stanja populacije rjavega medveda (ukrep 5.1.1.) sodelujejo tudi lovske organizacije (LZS, OZUL, LD, LPN). Menim, da je to zelo vprašljivo, saj so lovci oz. njihove organizacije bolj ali manj zainteresirane za to, da se ugotovi oz. oceni čim večje število medvedov, kajti lovci so tisti, ki izvajajo odstrel medvedov in imajo od tega v mnogih primerih takšno ali drugačno korist. Čim večja je ocena, tem večji je odstrel. Ni za pozabiti, da je za odstrel medveda potrebno plačati določeno vsoto in ta se, glede na velikost, težo ipd. giblje v več tisoč evrih. In mnogo od te vsote ostane lovski organizaciji oz. je čisti dobiček. Zato je bolje, da lovci oz. lovske organizacije ne sodelujejo v teh nalogah, ker je verjetno težko biti nepristranski – tisti pa, ki sodelujejo pri teh nalogah, morajo seveda biti absolutno nepristranski, saj se gre za ohranitev ogrožene živalske vrste in pri tem ne sme biti nobenih materialnih koristi za nikogar. V pravu je to poznano kot »izločitev«, izloči se tisto osebo (sodnik, izvedenec, …), za katerega obstoji sum, da zaradi neke okoliščine obstaja verjetnost, da ne bo objektivna. Smiselno isto velja za Zavod za gozdove Slovenije oz. lovce v njem. Pri teh nalogah naj sodelujejo delavci zavoda, ki niso lovci.
6. Ministrstvo za okolje in prostor je v sporočilu Informacije v zvezi z upravljanjem s populacijo rjavega medveda (23.6.2006, objava na spletni strani MOP-a) zapisalo, da mora čimprej opredeliti ugodno število medvedov v območjih stalne in prehodne pristojnosti, povedano drugače, opredeliti ravnovestno število populacije. Država torej ne pozna ugodnega stanja vrste rjavi medved, pa kljub temu planira odvzem rjavega medveda iz narave, v glavnem gre za odstrel, kot to izhaja iz točke 5.1.2. To je nesprejemljivo in ne krši samo 7. člena uredbe, temveč tudi direktivo. Država posega v vrsto rjavi medved, jo redči, uničuje medvedje družine in socialno strukturo vrste, vnaša nemir v to vrsto in naravo, skratka to pomeni uničevanje vrste in ne gre za ukrepe za izboljšanje stanja vrste, kot je bit zavarovanja ogrožene živalske vrste (80. in 81. člen Zakona o ohranjanju narave, v nadaljevanju: ZON). To pa pomeni tudi kršitev ustave in sicer vsaj 5. člena, ki zavezuje državo, da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva, torej tudi rjavih medvedov, saj so tudi ti naravno bogastvo. Ne sme se pozabiti, da je medved ogrožena živalska vrsta.
7. Trdi se (točka 5.1.2.), da je za dolgoročno ohranitev vrste rjavi medved nujno poseganje v samo populacijo in na ta način aktivno usmerjati njen razvoj. Ta trditev ni podkrepljena z nobenimi dokazi. V akcijskem načrtu niso navedeni nobeni znanstveni dokazi, ki bi potrjevali to trditev. Sicer pa se z ubijanjem medvedov kot delov vrste lahko usmerja razvoj vrste samo v propad, to pa v nasprotju s tem, da je vrsta rjavi medved ogrožena in zato posebej zavarovana. Medved pa ni samo ogrožena vrsta, temveč je celo zelo ogrožena živalska vrsta, kar je s ratifikacijo Konvencije o varstvu prosto živečega evropskega rastlinstva in živalstva ter njunih naravnih življenjskih prostorov (Bernska konvencija) priznala celo Slovenija, kajti v tej konvenciji je rjavi medved opredeljen kot zelo ogrožena živalska vrsta. Rjavi medved je torej v Sloveniji zelo ogrožena živalska vrsta. Tako je nameravano poseganje v vrsto še bolj čudno in ni jasno, kaj zanjo stoji.
8. V točki 5.1.2. je naveden kot eden izmed ukrepov odvzema rjavega medveda iz narave tudi selektiven in omejen odvzem osebkov z odstrelom zaradi uravnavanja velikosti populacije z okoljem. Nerazumljivo je, da lahko obstaja takšen ukrep pri vrsti, ki je ogrožena in zaradi tega zavarovana. Saj pri njej sploh teoretično ne more biti preveč osebkov glede na okolje, kajti ravno zaradi svoje premale številčnosti je ogrožena in zato tudi zavarovana. Tudi ZON v 80. členu govori o tem, da se za izboljšanje stanja vrste določi ustrezen ukrep. Torej za izboljšanje stanja – v osnovi je stanje vrste slabo, vrsta je v neugodnem stanju, zato so potrebni ukrepi za izboljašanje stanje vrste. Če pa je vrsta v ugodnem stanju in zato ni ugrožena, pa mora biti izločena iz režima varstva kot zavarovane vrste oz. iz rdečega seznama ogroženih vrst. Vrsta rjavi medved ni v ugodnem stanju, sicer ne bi bila zavarovana in zato pomeni poseg vanjo še poslabšanje stanja vrste. To pa je v nasprotju z ZON in uredbo, kot tudi direktivo.
9. Kaj pomeni uravnavanje populacije z okoljem, ni jasno. Znan je pojem naravnega ravnovesja, ki ga določa 3. člen ZON. Večje število medvedov, tudi če jih je v resnici 500 do 700, kot to ocenjuje MOP, še ne pomeni, da je s tem naravno ravnovesje porušeno in da zato potrebno poseči v to ravnovesje in ga vzpostaviti na novo. Naravno ravnovesje je bistveno več kot pa to, da je po mnenju nekaterih nekaj živali preveč in potem zahtevajo oz. predlagajo pomor živali. Ta pomor pa v resnici lahko poruši naravno ravnovesje. Ali človek sploh ve, kakšno je naravno ravnovesje na nekem področju? Dvomim. Narava pa ve. Zato bi bilo potrebno v prvi fazi definirati kaj sploh pomeni pojem uravnavanje populacije z okoljem.
10. To velja tudi v primeru izjemnega odstrela medvedov zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanja zdravja ter varnosti ljudi (točka 5.1.2.). Vsak odstrel, ne glede na razlog, pomeni slabšanje vrste, ki je že itak v slabem stanju, sicer ne bi bila zavarovana. Odstreli iz tega razloga v nobenem primeru niso utemeljeni, saj se lahko problem škod oz. nevarnosti za človeka reši na drug način in sicer z odlovom. Odlov je blažji ukrep in tega je potrebno vedno uporabiti, če je to mogoče. In v konkretnem primeru je to mogoče. Sicer pa obstaja sistem odškodnin in zato se sploh ne sme ubijati živali zaradi povzročanja »škode«. Povračilo škod preko sistema odškodnin je izravnalni ukrep v smislu povrnitve prvotnega stanja, ne v naravi temveč v denarju. Sicer pa ne gre pri pojmu »škode« z vidika živali oz. narave za nobeno škodo, temveč gre za prehranjevanje živali, na kar ima žival pravico. Če npr. medved poje ovco, te ovce ne poje človek. Samo v tem je razlika. Za rejca ovac je stvar ali ovco poje medved ali človek, v bistvu irelevantna, saj on dobi za ovco ali odškodnino ali kupnino. On dobi tisto, za kar redi ovco: denar. Vsaj v večini ali mnogih primerih je tako. Večina ljudi goji drobnico iz ekonomskih razlogov in ta ekonomski interes je poplačan preko sistema odškodnin. Če ekonomski interes ni v celoti pokrit s tem sistemom, je stvar slabega sistema in je ga potrebno spremeniti. Zaradi tega živali ne smejo izgubiti svojega življenja. Sicer pa je škoda, ki jih povzročijo medvedi zelo majhna, za leto 2005 je bila okoli 11 milijonov SIT, za leto 2006 več, verjetno kakšnih 20 milijonov SIT. Gre za zelo majhne številke, škoda za leto 2005 je bila torej v višini npr. dveh malo boljših avtomobilov državne uprave, torej praktično nič, sigurno pa to ni nobena številka v primerjavi s približno 300 milijoni evrov, ki jih bo Slovenija plačala za bojna vozila Patria. Govoriti o tem, da medvedi povzročajo resno škodo, je neresno. Tudi če bi bila številka 120 milijonov SIT oz. 500.000 evrov, bi bila to zelo majhna škoda, če jo primerjamo z mnogimi drugimi izdatki države, mnogimi popolnoma nepotrebnimi za družbo, ali pa z njenim proračunom, ki je na letni ravni težak okoli 8 milijard evrov. Seveda se lahko z odlovom rešujejo tudi primeri ogrožanja varnosti ljudi.
11. Odstrel na splošno je potrebno nadomestiti z drugimi ukrepi, s kateri se lahko doseže enak cilj. Ta ukrep je npr. odlov živali in nato preselitev iz spornega področja. Odlov kot ukrep je predviden tudi v Strategiji upravljanja z rjavim medvedom (Ursus arctos) v Sloveniji (v nadaljevanju: strategija) in je z vidika izboljšanja stanja vrste pravilen ukrep.
12. Če je medvedov v Sloveniji preveč, kar v bistvu izhaja iz akcijskega načrta – to sicer ni mogoče, ker je vrsta rjavi medved v slabem stanju, sicer ne bi bila na rdečem seznamu in zavarovana ter celo zelo ogrožena – bi bilo potrebno uporabiti ukrep kastracije oz. sterilizacije pri tistih medvedih, ki so predvideni za odstrel. To je mogoče kot pri ostalih živalih in na ta način bi se število rojstev zmanjšalo in s tem zmanjšalo število živali. Če jih je seveda preveč, v kar pa ne verjamem, še posebej ne, ker je potrebno za ohranitev vrste rjavi medved nad 1000 živali, kot to izhaja iz strategije. S tem, da se viabilnost slovenskih medvedov zagotavlja v okviru dinarske populacije, torej tudi Hrvaške in Bosne. O tej populaciji pa sploh ni nobenega govora v akcijskem načrtu. Ne ve se koliko medvedov je v okviru te populacije in podobno. Zato predlagam, da se v akcijski načrt uvede ukrep sterilizacije oz. kastracije medvedov namesto odstrela, če predlog za odlov ne bi bil sprejet.
13. Sicer pa je po ZON-u (14. člen) prepovedano zniževati število živali posameznih populacij do take mere, da je vrsta ogrožena. Ker je vrsta rjavi medved ogrožena vrsta, saj je uvrščena na rdeči seznam in zaradi tega zavarovana (80. in 81. člen ZON) to jasno pomeni, da odstrel iz nobenega razloga ni dovoljen. Vsak odstrel pomeni namreč nevarnost za obstoj vrste. Kajti odstrel ne samo da manjša številčnost vrste, katere obstoj je ogrožen, temveč lahko uničuje oz. uniči kakovostno strukturo vrste in tako poruši naravno ravnovesje. V tem smislu je ZON strožji od direktive in ne dovoljuje nobenih izjem pri varstvu medveda v tem smislu, da je mogoče ubijati medvede (tudi redčenje po 3. odstavku 92. člena je lahko samo odlov in preselitev živali, nikakor pa ne odstrel, saj je tudi v tem primeru medved kot vrsta zelo ogrožen v smislu Bernske konvencije), medtem ko bi bilo mogoče 16. člen direktive tolmačiti tako, da je mogoče odstrel medvedov. Ker pa je Slovenija uvedla strožje varstvo medveda kot pa direktiva, je jasno, da se mora v tem primeru uporabljati ZON in ne direktiva. Če ima Slovenija strožje varstvo živalskih vrst to ni kršenje evropskih predpisov, obratno pa bi bilo.
14. ZON ne pozna ukrepa odstrela živali, pozna samo ukrep odvzema iz narave, ki pomeni odvzem žive ali mrtve živali iz habitata (čl. 11, t. 12). Iz navedene definicije izhaja, da se lahko iz narave odvzame tudi mrtva žival, vendar pa mora ta žival umreti naravne smrti. To izhaja tudi iz 3. točke 14. člena ZON-a, ki loči pojma ubijanje in odvzem iz narave. Ta zadnji torej ne vsebuje ubijanja, sicer bi bil samo pojem odvzem iz narave. Temu je potrebno prilagoditi AN.
15. V strategiji so navedeni še drugi ukrepi, ki jih pa v akcijskem načrtu ni (preusmeritev drobnice na govedorejo, subvencioniranje dela stalnega pastirja, verjetno še kakšen). Menim, da bi morali biti, saj so to pomembni ukrepi za sožitje rjavega medveda in ljudi.
II. Pripombe in predlogi v zvezi s predlogom Strategije ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji (v nadaljevanju tudi strategija)
Pripombe in predlogi:
1. Strategija se imenuje Strategija ohranjanja in trajnostnega upravljanja z volkom (Canis lupus) v Sloveniji, po 24. členu uredbe pa bi se verjetno morala imenovati Strategija zagotavljanja ugodnega stanja volka v Sloveniji ali podobno. Sedanji naslov je tako vprašljiv in ga bi bilo potrebno verjetno popraviti. Seveda vse ob predpostavki, da je podlaga obravnavanega akcijskega načrta 24. člen uredbe.
2. Iz strategije je razvidno (str. 10), da je populacija volka stabilna oz. ugodna. Vrsta naj bi torej bila v ugodnem stanju. Zato je čudno, da je še vedno na rdečem seznamu oz. zavarovana. Če ni ogrožena, bi jo bilo potrebno takoj odstraniti iz tega seznama. Ker pa se to ni zgodilo, pa je jasno, da je vrsta ogrožena in da so podatki o tem, da je vrsta v ugodnem stanju zelo vprašljivi.
3. Po 24. členu Uredbe o zavarovanih prosto živečih živalskih vrsta (v nadaljevanju: uredba) mora uredba vsebovati tudi naslednje:
• analizo ogroženosti živalske vrste in njenega habitata
• analizo obstoječih ohranitvenih ukrepov
• velikost populacije, ki je potrebna za ohranitev vrste.
Navedenega ni bilo najti v strategiji, vsaj ne kot poglavje, zato bi bilo potrebno strategijo s tem dopolniti. Najbolje bi bilo, da bi bila strategija pripravljena po poglavjih kot jih določa 24. člen uredbe v cilju lažje primerjave zapisanega s tem, kar mora biti zapisano. Predlagam, da se to naredi.
4. V točki 8.6 je predvideno poseganje v populacijo volka z odstrelom. Menim, da bi bil odstrel volkov (izreden ali selektiven), ne glede na razlog, nezakonit, protiustaven, škodljiv in nepotreben in sicer iz smiselno enakih razlogov kot to velja za odstrel medvedov in je bilo obrazloženo v točki I. V izogib ponavljanju je potrebno to, kar je navedeno pod I. upoštevati tudi za volkove.
5. Kot ukrep za ohranitev vrste bi bilo potrebno uvesti ukrep odlov živali in ta bi v celoti nadomestil ukrep odstrel, ki v nobenem primeru ne more varovati volkove, saj jih ubija in ne varuje. Nerazumljivo, posebej pa še nelogično je, da lahko volkove varuješ tako, da jih ubijaš. Država je dolžna ohranjati volkove kot naravno bogastvo (5. člen ustave), pobijanje volkov pa ni ohranjanje, temveč uničevanje tega bogastva.
6. Država mora poskrbeti za preusmeritev reje drobnice v habitatu volka v druge oblike kmetijstva, pri čemer seveda to ne sme biti druga vrsta živinoreje, npr. govedoreja. Odstranitev živinoreje iz habitata volka je eden izmed bistvenih pogojev za preprečitev konfliktov med ljudmi in volkom, za katerega je seveda kriv izključno človek. Živinoreja, ki je eden izmed največjih virov emisij toplogrednih plinov (večji kot transport) in v glavnem proizvaja meso, ki je škodljivo živilo, saj je rizični faktor za marsikatero civilizacijsko bolezen, ter zato izjemno škodljiva dejavnost, pač ne more imeti prednost pred volkovi v naravi, ki so za ohranitev narave izjemno pomembni. Zato mora biti odstranitev živinoreje iz habitata volka eden izmed prednostnih ukrepov za zagotovitev ugodnega stanja vrste. V tem smislu bi bilo potrebno strategijo dopolniti.
7. Nujno potrebno je dati velik poudarek izobraževanju lokalnega prebivalstva, predvsem da volk ni nevaren ljudem in da v volčjem habitatu živinoreja nima mesta, ker je to vir konfliktov z ljudmi. Podobno velja za izobraževanje lovcev, predvsem, da ima volk pomembno mesto v naravnem ravnovesju in da ga ne smejo smatrati kot svojega tekmeca, ki jim uničuje lovno divjad. Lovci kot naravovarstveniki bodo razumeli, da tisto, kar pripada volku, ne more pripadati njim.
8. Glede monitoringa volka in sodelovanja lovcev oz. njihovih organizacij velja pri volku smiselno enako kot je to navedeno v točki 5 predlogov in pripomb pri AN.
9. Če država trdi, da je oz. da bo volkov preveč in bo uvedla selektivni oz. omejeni odvzem volkov iz narave z odstrelom, predlagam, da ta ukrep nadomesti z ukrepom kastracije oz. sterilizacije pri tistih volkovih, ki so predvideni za odstrel. To je način, s katerim tudi lahko ohraniš naravno ravnovesje, seveda če država trdi, da je porušeno pri številu volkov.
Predlagam, da se akcijski načrt in strategija dopolnita v smislu zgoraj navedenega in nato zopet pošljeta v obravnavo članom komisije. Seveda bi morala biti tako akcijski načrt kot strategija v skladu z ustavo, kajti vsi državni organi so dolžni delovati v skladu z ustavo RS.
Seveda pa podpiram vse tiste ukrepe iz akcijskega načrta in strategije, ki so za medvede in volkove prijazni, jim ne strežejo po življenju in jim omogočajo mirno življenje. Seveda vsakemu medvedu ter volku in ne samo vrsti kot takšni. To je vsekakor mogoče doseči brez ubijanja živali in sicer, kot že navedeno, z odlovom živih živali in plačilom za oškodovance primerno visokih odškodnin. Odškodnin, s katerimi bodo zadovoljni in se zato ne bodo jezili, če jim bo kakšen medved ali volk naredil nekaj škode. Tako bo doseženo sožitje med ljudmi in medvedi oz. volkovi.
III. Za konce pa še nekaj besed o lovu. V bistvu je v večini primerov odstrel medvedov oz. volkov dejavnost, ki jo izvajajo lovci, zato je mogoče reči, da gre v bistvu za lov. Menim, da je lov živali na splošno, seveda pa tudi lov oz. odstrel živali ogroženih vrst, tako tudi medvedov ter seveda tudi volkov, v nasprotju z ustavo, kot sledi:
• V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Medvedi in volkovi so kot živo bitje del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsakega posameznega medveda oz. volka in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Z odstrelom medvedov in volkov se torej uničuje naravno bogastvo in ne ohranja.
• V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja lahko pride samo s pozitivnimi dejanji in ne sovraštvom, katerega posledica je pobijanje živih bitij. Vsak vnos sovraštva oz. pobijanja živih bitij v družbo ovira skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. V kulturo ne more spadati ubijanje živih bitij, torej niti ne ubijanje živali.
• 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država dovoli oz. ukaže pobiti večje število medvedov ali volkov oz. to celo ukaže, pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem.
• 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Mnoge živali ure in dneve tavajo poškodovane po gozdovih preden umrejo. Seveda vse to velja tudi za medvede oz. volkove. Tudi ti pri odstrelu močno trpijo.
Po drugi strani pa novejše raziskave ekologov kažejo, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka. Tako so pri slonih npr. ugotovili, da stopnje rasti ne določa lakota ali smrt, temveč fleksibilnost slonic ob pričetku spolne dozorelosti. Če preti prenaseljenost, se stopnja rasti zniža. Podobno so ugotovili tudi pri jelenih, kozorogih, losih in drugih velikih sesalcih. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. Nobena vrsta se ne razmnožuje brez mere in cilja. Mnoge ptičje vrste se glede na gostoto populacije vzdržijo valjenja. Če je ustreljenih veliko sovrstnikov, stopijo v akcijo individiumi iz rezerve in spet zraste več živali, kot jih je bilo pred ptičjim pomorom. Smiselno velja to tudi v Sloveniji, saj je bilo v letu 2001 okoli 350 medvedov (ocena, vir: spletna stran Lovske zveze), sedaj pa naj bi jih bilo med 500 in 700 (ocena države). Torej, večji kot je odstrel oz. odvzem, ta se je v teh letih bolj ali manj večal, več medvedov se je rodilo. Če ne bi bilo odstrela, bi bilo število verjetno medvedov manjše. Tudi slovenska študija o polhih jasno kaže, kako narava uravnava populacijo polhov v danem habitatu.
Tudi tam, kjer je v Evropi lov prepovedan, kot npr. v švicarskem kantonu Ženeva, do zdaj niso ugotovili prekomernega prirastka. V mnogih deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu pa tam ne pride do naravnega neravnovesja. Primer imamo tudi v Sloveniji, kjer lova ni v Triglavskem narodnem parku. Narava bo sama poskrbela, da bo na življenjskem prostoru rjavega medveda oz. volkov toliko število osebkov, kolikor bo za tisti prostor oz. habitat primerno, potrebno ji je samo dati to možnost, sedaj je namreč nima.
Na koncu še nekaj več besed o kantonu Ženeva, kjer je lov prepovedan že od leta 1974. Ta kanton ima 282 km2 in 430.000 prebivalcev, mesto Ženeva samo pa je veliko 159 km2 in ima 186.000 prebivalcev. Kot že navedeno, je bil lov prepovedan 1974, seveda so mu sledili ukrepi varstva narave (obnova nekaterih agrarnih površin) in po 27 letih nelova ugotovljajo, da je nelov celostno prepričljiv uspeh in ga ima velika večina prebivalstva za absolutno pozitivnega. Narava si je zelo opomogla, flora in favna sta v soglasju, edini problem so divje svinje, ki pa so problem mnogo širše. To se rešuje z zelo obzirno usmrtitvijo posameznih živali brez lovskih pogonov. Tudi odškodnine za škodo so primerljive z drugimi kantoni, kjer se izvaja lov. Ta primer je zelo pomemben, kajti mnogi trdijo, da naravne zakonitosti ne morejo delovati v kulturni krajini in je zato potreben lov – omenjeni kanton to demantira, kajti gre za zelo malo območje, kjer je mnogo prebivalcev in veliko mesto, poleg tega je tam še mnogo manjših krajev.
Lep pozdrav!
Vlado Began,
varuh pravic živali pri
Društvu za osvoboditev živali in njihove pravice
ter član Delovne skupine za načrtovanje upravljanja
z velikimi zvermi
Poslano:
– po faksu, navadni in elektronski pošti
