Pobuda za spremembo predpisov v zvezi z religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski

Vlada Republike Slovenije
Gregorčičeva 20-25
1000 Ljubljana

Ministrstvo za obrambo
Vojkova cesta 55
1000 Ljubljana

Zadeva: pobuda za spremembo predpisov v zvezi z religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski – izločitev vojaških kuratov kot državnih uslužbencev iz Slovenske vojske

 

Spoštovani!

V okviru Slovenske vojske obstaja vojaški vikariat, ki, kot piše na spletni strani Slovenske vojske, »zagotavlja duhovno oskrbo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim na Ministrstvu za obrambo ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo versko pripadnost.« V vikariatu so zaposleni vojaški vikar, dva namestnika vikarja: eden za katoliško, eden za evangeličansko cerkev, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in podčastnik za administrativne zadeve.

V vojaškem vikariatu delujoči duhovniki katoliške in evangeličanske cerkve so državni uslužbenci in plačani iz javnih sredstev, kar je v nasprotju s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa ločitev države in verskih skupnosti.

Zato predlagamo, da se predpisi v zvezi z religiozno duhovno oskrbo spremenijo tako, da duhovniki katoliške in evangeličanske cerkve ne bodo več državni uslužbenci in da za svojo kuratsko službo ne bodo več prejemali javnih sredstev.

Obrazložitev:

1. Kot že navedeno, obstaja v okviru Slovenske vojske vojaški vikariat, ki, kot piše na spletni strani Slovenske vojske, »zagotavlja duhovno oskrbo pripadnicam in pripadnikom Slovenske vojske, zaposlenim na Ministrstvu za obrambo ter njihovim družinskim članom, ne glede na njihovo versko pripadnost.« V vikariatu so zaposleni vojaški vikar, dva namestnika vikarja: eden za katoliško, eden za evangeličansko cerkev, vojaški kaplani, pastoralni asistenti in podčastnik za administrativne zadeve. Kleriki imajo celo vojaške čine, kaplan Matej Jakopič, ki je namestnik vikarja za katoliško cerkev, je npr. podpolkovnik slovenske vojske. Visok čin ima tudi vojaški vikar dr. Jože Plut, duhovnik katoliške cerkve.

2. Nesporno dejstvo je, da so kleriki v vojaškem vikariatu državni uslužbenci in da prejemajo plačo s strani državnega organa.

3. Kaj je naloga vojaškega kurata kot duhovnika katoliške cerkve?
Kot vsak klerik, je tudi vojaški kurat po katoliškem nauku dolžni braniti in širiti katoliški nauk ob vsakem času in vsepovsod. »Pastoralni delavci vojake spremljajo povsod in so jim vedno na voljo. Njihova naloga je evangelizacija vojakov …,« je zapisala Petra Anzeljc. (Cerkev 46(2012) 2.) »Oznanilo vere je prva naloga Cerkve tudi v vojaškem okolju, saj je vera pogoj za sprejem zakramentov,« pravi katoliški vojaški kurat duhovnik dr. Plut, ki je tudi vojaški vikar. (Za pravice človeka, str. 214) Vsak vojaški duhovnik je dolžan braniti in širiti katoliško vero vsepovsod in vedno tudi kot državni uslužbenec. Zanj je namreč kanonsko pravo nad državnim pravom Slovenije, če je med njima nasprotje. (Katekizem katoliške cerkve, str. 563, Slovenska škofovska konferenca 1993) To pa pomeni, da država, vojaški kurat je namreč državni uslužbenec, širi in brani katoliško vero. Verski obredi v Slovenski vojski, torej v državnem organu, potekajo v imenu Republike Slovenije in v njenih prostorih ter seveda na račun davkoplačevalcev. Jasno je, da je to v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave. Nerazumljivo je, da so lahko predstavniki tuje pravne osebe, katoliška cerkev je namreč tuja država »sui generis«, uslužbenci v državnem organu in tam v imenu slovenske države opravljajo katoliške verske obrede in širijo njeno vero.

4. Cerkvena pravila za vojno
Katoliška cerkev ima svoja pravila za vojskovanje. Ta izhajajo iz stare zaveze in so zelo kruta. V knjigah stare zaveze npr. piše:

– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Napadajte Midjánce in jih bijte! Kajti sovražno so ravnali z vami, ko so vas z zvijačo zapeljali v zadevi Báal Peórja in svoje sestre Kozbí, hčere midjánskega kneza, ki je bila ubita na dan nadloge zaradi Peórja.« (4 Mz 25,16-19)</li>
– S krvjo upijanim svoje puščice in moj meč bo jedel meso: s krvjo pobitih in ujetih, z dolgolasimi glavami sovražnika. (5 Mz 32,42)</li>
– Ko se približaš mestu, da bi ga napadel, mu najprej ponudi mir! Če ti odgovori miroljubno in se ti odpre, naj ti bo vse ljudstvo, ki se najde v njem, dolžno opravljati tlako in ti služiti. Če pa ne sklene miru s teboj, ampak se hoče bojevati, ga oblegaj! Ko ti ga GOSPOD, tvoj Bog, da v roke, pobij vse moške v njem z ostrino meča! Le ženske, otroke, živino in vse, kar je v mestu, ves plen v njem zapleni zase in uživaj plen svojih sovražnikov, ki ti ga da GOSPOD, tvoj Bog! Tako stôri z vsemi mesti, ki so zelo daleč od tebe in niso izmed mest tehle narodov! Toda v mestih teh ljudstev, ki ti jih GOSPOD, tvoj Bog, daje kot dedno posest, ne puščaj pri življenju ničesar, kar diha, temveč z zakletvijo popolnoma pokončaj Hetejce, Amoréjce, Kánaance, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce, kakor ti je zapovedal GOSPOD, tvoj Bog, da vas ne naučijo počenjati vseh gnusob, ki so jih počenjali svojim bogovom, da se ne pregrešite proti GOSPODU, svojemu Bogu! (5 Mz 20,10-18)</li>
– GOSPOD je govoril Mojzesu in rekel: »Maščuj se Midjáncem za Izraelove sinove! Potem boš pridružen svojim ljudem.« Nato je Mojzes govoril ljudstvu in rekel: »Oborožite izmed sebe može za vojsko! Naj gredo nad Midján, da nad njim opravijo GOSPODOVO maščevanje. Po tisoč iz vsakega Izraelovega rodu jih pošljite v vojno!«… Šli so v vojno zoper Midjánce, kakor je GOSPOD zapovedal Mojzesu, in pobili vse moške. Poleg drugih, ki so jih prebodli, so ubili tudi midjánske kralje: Evíja, Rekema, Curja, Hura in Reba, pet midjánskih kraljev. Tudi Bileáma, Beórjevega sina, so ubili z mečem. Izraelovi sinovi so odpeljali midjánske žene in njihove otroke kot ujetnike in vzeli kot plen vso njihovo živino in vse črede in vse imetje. Vsa mesta, kjer so prebivali, in vsa šotorišča so požgali z ognjem. In vzeli so, kar so uropali, in ves plen, ljudi in živino, in pripeljali k Mojzesu in duhovniku Eleazarju in skupnosti Izraelovih sinov ujetnike in plen in vse, kar so uropali, v tabor na Moábskih planjavah ob Jordanu pri Jerihi … Zdaj torej pobijte vse otroke moškega spola; prav tako ubijte vsako žensko, ki je že spoznala moža in ležala z moškim! (4 Mz 31,1-17) Citati so iz http://www.biblija.net/biblija. Vse to je po nauku katoliške cerkve božja beseda in to morajo katoliki tudi sedaj vedno in povsod uresničevati, kajti biblija je v tem pogledu jasna: »Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj!« (5 Mz 13,1) Seveda vse to velja tudi katoliške duhovnike, ki so zaposleni v Slovenski vojski kot vojaški duhovniki (kurati).</li>

Gre za cerkvena navodila za ubijanje. Kako lahko neka organizacija s tako negativnim naukom sploh obstaja v demokratični družbi? Kako lahko nekdo v 21. stoletju nekaznovano poziva na ubijanje? In trdi, da spoštuje človekove pravice! Pa še poseben položaj zahteva in financiranje iz davkoplačevalske malhe!

5. Vojaški vikariat: dvakrat neustaven
Prvič je neustaven, ker katoliška cerkev ne more imeti mesta v organih slovenske države, saj je to v nasprotju s 7. členom, ki govori o ločenosti države in verskih skupnosti. Dodatna neustavnost je v tem, da so v vojaškem vikariatu zaposlenih samo kleriki katoliške in evangeličanske cerkve, ne pa tudi »kleriki« drugih verskih skupnosti, ki jih je v Sloveniji sicer več kot 40. To pa pomeni, da so te verske skupnosti neenakopravne v primerjavi s katoliško in evangeličansko, kar je v nasprotju z načelom enakopravnosti vseh verskih skupnosti, kar je tudi vsebina že omenjenega 7. člena ustave. »Država v tem času brez pojasnil in daleč od javnosti razvija tudi duhovno oskrbo pripadnikov Slovenske vojske tako, da zaposluje zgolj verske uslužbence katoliške in luteranske oziroma, kot smo lahko slišali na slovesnosti ob 10. obletnici Vojaškega vikariata v Škofovskih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani, ‘obeh avtohtonih veroizpovedi,’« sta zapisala Gregor Lesjak in Davor Lekić. In še: »Ker je Cerkev z vikariatom dobila koncesijo za zagotavljanje človekove pravice v javni ustanovi, je v nekaterih ozirih obe, torej cerkev in javno ustanovo, težko razlikovati.« Dejstvo je, da je koncesijo za zagotavljanje človekove pravice dobila ravno tista organizacija, ki te pravice sploh ne priznava. Ne priznava svobode vesti oz. pravice do veroizpovedi iz 41. člena ustave, razen če se ta pravica imenuje katoliška cerkev, oz. je v njeno korist. S krsti dojenčkov namreč krši temeljno ustavno pravico do svobode vesti oz. veroizpovedi, ki pripada tudi otrokom, torej tudi dojenčkom, in ne samo odraslim.

6. Ali je vojaški vikariat sploh potreben?
Slovenska vojska je prostovoljna, kar pomeni, da ne obstaja obvezna vojaška služba. Vojaki so profesionalci in ne naborniki. Za svoje delo so plačani kot drugi delavci, sklenjeno pa imajo pogodbo o zaposlitvi z državnim organom. To pomeni, da se v ničemer ne razlikujejo od drugih državnih uslužbencev. Ti nimajo neke religiozne duhovne oskrbe, ki bi jo zanje organizirala slovenska država oz. organ, pri katerem so zaposleni. To je logično, saj njihova verska svoboda zaradi dela v državnem organu ni omejena ali celo odvzeta. Svojo versko svobodo lahko uresničujejo v prostem času, lahko pa seveda tudi v okviru svoje službe, če s tem ne kršijo svojih delovnih obveznosti. Državni uslužbenci katoliške veroizpovedi se npr. lahko povežejo z Bogom, saj je le-ta v njihovi notranjosti, kot to uči tudi katoliška cerkev. Smiselno enako velja za druge veroizpovedi.
Enako kot za druge državne uslužbence velja tudi za vojake. Ti lahko svojo versko svobodo uresničujejo na enak način kot ostali državni uslužbenci. V prostem času lahko obiskujejo verske obrede, verske kraje in podobno, tudi v delovnem času se lahko povežejo s svojim Bogom, ki je v njihovi notranjosti, kot že navedeno. Zato država tudi zanje ni dolžna organizirati neke posebne duhovne oskrbe, saj država kot takšna ne krši oz. omejuje verske svobode profesionalnih vojakov. V kolikor se neki vojak čuti omejenega v svoji verski svobodi, si je to omejitev naložil sam – je namreč prostovoljno postal vojak, s čimer je svobodno sprejel vse omejitve, ki jih nosi takšna služba. Seveda to velja tudi za misije v tujini. Tudi tam je vojak prostovoljno.
Zato je jasno, da vojaški vikariat sploh ni potreben. Ker ni potreben, je nepotreben. Podobno meni novinar RTV Slovenije Marjan Jerman: »Zakaj je vikariat potreben, če imamo profesionalno vojsko in gredo vojaki ob dveh domov.« (Oddaja Reakcija: Verska oskrba v Slovenski vojski (RTV SLO, 25.1.2014)).To pa tudi pomeni, da se javna sredstva, ki so namenjena vikariatu, uporabljajo po nepotrebnem. Gre torej za neracionalno uporabo javnih sredstev. Neracionalna raba sredstev pa krši več načel pravne države: od pravičnosti do socialnosti. Od 2007 do 2013 so bili stroški vojaškega vikariata v slovenski vojski okoli 1,8 milijona evrov. Plačali so jih seveda davkoplačevalci. Iz njihovih žepov v zasebne žepe pripadnikov super bogate katoliške cerkve. Kaj vse bi se dalo s tem denarjem narediti? Tako pa gre to za potrebe cerkve, njeno bogastvo se z vsakim evrom, ki ga dobi od države, povečuje.

7. Zvest Bogu in domovini
Vodilo vojaškega vikariata je »Zvest Bogu in domovini«. Nerazumljivo je, da je vodilo pri delu osebja vojaškega vikariata, torej dela slovenskega državnega organa in državnih uslužbencev, ki bi morali biti versko nevtralni: »Zvest Bogu in domovini.« Slovenski državni uslužbenec torej javno služi tuji državi, saj mora biti zvest katoliškemu in evangeličanskemu bogu, in domovini, ne pa tudi državi. Slovenski državni uslužbenec mora torej biti zvest krvavemu biblijskemu bogu, ki npr. za mnoge ljudi zaradi cerkvenih prekrškov zahteva smrt. Domovina iz vodila vikariata seveda ni Republika Slovenija, temveč cerkev kot takšna. Če je nasprotje med državnim in cerkvenim pravom, katolike obvezuje cerkveno pravo.

8. Iz znane odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-92/07 z dne 15.4.2010 izhaja, da je ustavno nedopustno, če država zaposli duhovnike za opravljanje verske duhovne oskrbe v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah, saj gre pri tem tudi za simbolno istovetenje države z vero, kar je negacija verske nevtralnosti države. Institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v prej omenjenih zavodih, še poudarja ustavno sodišče. Ali je situacija pri vojaških kuratih, ki so zaposleni v Slovenski vojski, drugačna? Ni! Zato je popolnoma jasno, da je zaposlitev duhovnikov katoliške in evangeličanske cerkve v Slovenski vojski kot vojaških kuratov protiustavna.

9. Protiustavnost zaposlitve vojaških kuratov v Slovenski vojski so spoznali tudi že nekateri državni uslužbenci. Direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak: »Ker je država z vikariatom katolikom podelila ‘koncesijo’ za skrb za človekovo pravico do svobode veroizpovedi za vse verske skupnosti. V vojski je ustanovila službo za oskrbo vojakov katoliške vere, ki ob svoji polni pastoralni dejavnosti v javni ustanovi odloča tudi o minimumu realizacije te človekove pravice za vse drugače verujoče, se pravi člane vseh drugih verskih skupnosti. To je državna cerkev.« (Delo, 2.6.2014) In še enkrat direktor Urada za verske skupnosti dr. Gregor Lesjak: »V javnih šolah in vrtcih je prepovedano izvajati konfesionalno dejavnost … Po drugi strani imate v isti državi državno cerkev: katoliška cerkev ima v vojaškem vikariatu generalštaba SV zagotovo status državne cerkve,« pravi dr. Gregor Lesjak, direktor Urada za verske skupnosti. (Delo, 3.4.2014) Ponovno dr. Gregor Lesjak: »Prvič, ustvarila je privilegirano cerkev, ki v javni instituciji deluje z vso pastoralno svobodo. Njeno delovanje ni omejeno, opravlja prav vse svoje funkcije: od porok, krstov, birm, romanj in duhovnih vaj, do utrjevanja in širjenja svoje vere med pripadniki vojske. Njeno delovanje ni osredotočeno na nevtralizacijo okrnjene verske svobode v posebnih okoliščinah, ko se njeni pripadniki ne morejo duhovno oskrbeti sami (na primer med misijami Slovenske vojske v tujini), ampak je razširjeno tudi na uslužbence civilnega dela ministrstva in celo na njihove družine, ki takšne asistence zagotovo ne potrebujejo, saj se lahko duhovno oskrbijo tako kot vsi drugi državljani. Drugič, taista cerkev odloča o duhovni oskrbi drugače verujočih. Država torej izbrani verski skupnosti ni dala samo koncesije za polno pastoralno dejavnost v javni ustanovi, ampak tudi pravico do odločanja o tem, ali sploh in kako se zagotavlja pravica do verske svobode za drugače verujoče. In tretjič, država obenem ni poskrbela niti za minimalno prepoznavnost obeh sistemov. Med državo in cerkvijo v vojski ni mogoče razločevati. V podobi redno zaposlenega in uniformiranega javnega uslužbenca, ki izvaja duhovno oskrbo in še številne druge naloge, sta obe ustanovi eno. Verski uslužbenec je na koncu lojalen svojemu delodajalcu, država pa izvaja versko oskrbo«. (Delo, 3.4.2014)

10. Vojaški kurati, zaposleni v Slovenski vojski, so financirani iz državnega proračuna. To je v nasprotju z načelom ločitve države in verskih skupnosti. Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je obramba in širjenje vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov in seveda vseh cerkvenopravnih oseb. Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v obrambo in širjenje vere. Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugje in od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje in obrambo vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost. Če država financira oz. gmotno pomaga cerkvi (in njenim organizacijam), le-ta tako ali drugače uporabi ta, torej državna sredstva, za obrambo in širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej brani in širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi brani in širi katoliška vera, opravlja se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in cerkve in tudi stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora katoliški cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države. Jasno je, da vse velja tudi za cerkvene vojaške kurate, ki z državnim denarjem širijo in branijo svojo vero. Tudi če vojaški kurati ne bi bili zaposleni v Slovenski vojski, temveč bi kuratsko službo v njej opravljali preko pogodbe o delu ali kakšnega drugega pravnega posla, se stvar ne spremeni. Javna sredstva, ki bi jih država namenila za vojaško kuratsko službo, bi bila tako ali drugače uporabljena za širjenje in obrambo katoliške (ali kakšne druge vere). Javna sredstva torej ne bi bila več versko nevtralna, temveč katoliško obarvana. To pa je v nasprotju z ustavnim načelom ločitve države in verskih skupnosti iz 7. člena slovenske ustave.
Zanimivo je stališče nekaterih sodnikov ameriškega Vrhovnega sodišča. Ti so zavzeli stališče, »da kakršna koli finančna pomoč zasebni verski šoli povečuje njen proračun in tako posredno pomaga širiti vero«. Ali je pri vojaškem vikariatu stvar drugačna? In pri zasebnih cerkvenih šolah v Sloveniji? Jasno je, da to velja za finančno pomoč kakršni koli cerkveno-pravni osebi in ne samo zasebni verski šoli. Vsaka državna finančna injekcija cerkveni sferi povečuje njen proračun in tako pomaga pri širjenju in obrambi vere.

11. Sklepno
Duhovniki katoliške cerkve so kot vojaški kurati državni uslužbenci in verski delavci-duhovniki, katerih naloga po cerkvenem nauku je samo ena: obramba in širjenje vere. To morajo delati kot državni uslužbenci, kar je huda kršitev ustavnega načela ločenosti. Vojaški vikariat, ki ga vodi katoliški klerik, je kot del cerkve postal tudi del države. Prišlo je do zlitja cerkvenega dela z delom države, kar hudo krši načelo ločenosti države in cerkve. To v bistvu izhaja tudi iz že omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS.
Poleg tega, da država financira del cerkve, torej vikariat, in tako pomaga cerkvi pri širjenju njene vere, se to širjenje dogaja celo v imenu same države, kajti kurati so državni uslužbenci. Delujejo v imenu države in država je torej tista, ki s tem brani in širi katoliško vero. Država, ki bi morala biti versko nevtralna, sama širi cerkveni nauk in celo izvaja verske obrede. In vse to se dogaja z javnim denarjem, torej denarjem vseh davkoplačevalcev, tudi tistih, ki niso katoliki ali evangeličani ali pa so ateisti. Kar je vsekakor absurdno, saj npr. katoliška cerkev nekatolikom sploh ne priznava pravice do obstoja. To pa velja celo tudi za nekatere skupine znotraj katoliške cerkve (homoseksualci …).

12. Na podlagi vsega navedenega predlagamo, da naslovna organa pripravita oz. sprejmeta takšno pravno ureditev, ki bo skladna s slovensko ustavo. Predvsem je potrebno v ta namen spremeniti Pravilnik o organizaciji religiozne duhovne oskrbe, po potrebi tudi Zakon o obrambi in Zakon o vojaški dolžnosti in druge predpise, vse v smeri, da vojaški kurati ne bodo več državni uslužbenci in da za svojo kuratsko službo ne bodo prejemali nikakršnih javnih sredstev.

13. Pozivamo vas, da nam sporočite, kaj boste oz. ste storili v smislu te pobude.

Hvala in lep pozdrav!

Koalicija za ločitev države in cerkve
Vodja: Herman Graber
Pravni zastopnik: Vlado Began

 

____________________

Odgovor Ministrstvu za obrambo

Ministrstvo za obrambo
Vojkova cesta 55
1000 Ljubljana

28.7.2015

Zadeva: pobuda za spremembo predpisov v zvezi z religiozno duhovno oskrbo v Slovenski vojski – izločitev vojaških kuratov kot državnih uslužbencev iz Slovenske vojske
Vaša številka: 007-66/2015-3

 

Spoštovani!

Zahvaljujemo se vam za odgovor z dne 29.5.2015, št. 007-66/2015-3.

V svojem odgovoru navajate, da je pravica do religiozne duhovne oskrbe urejena v skladu z Ustavo RS. To ne drži vsaj v primeru, navedenem v nadaljevanju, ta primer pa je bil naveden tudi v naši osnovni pobudi. Glede ostalih stališč ustavnega sodišča glede vsebine naše pobude pa menimo, da nas ne zavezujejo in zato so naša stališča drugačna.

Ustavno sodišče se je v znani odločbi št. U-I-92/07 ukvarjalo tudi s presojo zaposlovanja duhovnikov in v zavodih za prestajanje kazni in bolnišnicah z vidika načela ločenosti države in verskih skupnosti. V točki 147 je med drugim zapisalo:

Mera dopustnega sodelovanja pa je prekoračena v primeru, ko država (ministrstvo) – ne da bi bilo to nujno za izvrševanje človekove pravice iz prvega odstavka 41. člena Ustave – za zagotavljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in javnih bolnišnicah sklene delovno razmerje z duhovnikom. Zid med državo in verskimi skupnostmi varuje v obeh smereh – varuje tako verske skupnosti pred vplivom države kot tudi državo pred poistovetenjem s katero od verskih skupnosti –, vse zaradi spoštovanja posameznikove verske svobode. Državno zaposlovanje duhovnikov za opravljanje verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah je ustavno nedopustna vrzel v tem zidu, ki učinkuje v obe od navedenih smeri. Duhovnik, ki ga za opravljanje verske duhovne oskrbe zaposli država (njeni organi), že samo s tem, ker je njen uslužbenec (in s tem že na simbolni ravni povezan z državo), vsaj navzven, v očeh tretjih, izgubi nekaj tipično verskega, gotovo nekaj versko avtonomnega. Pri opravljanju verske duhovne oskrbe ni lojalen samo svoji verski skupnosti, ampak tudi svojemu delodajalcu – državi (pojmovani v širšem smislu). Državno zaposlovanje duhovnikov za opravljanje verske službe v zavodih za prestajanje kazni in javnih bolnišnicah torej nedopustno izpodjeda avtonomijo verskih skupnosti in njenih duhovnikov, ki je sestavina načela o ločenosti države in verskih skupnosti v širšem smislu. Na drugi strani zaposlitev duhovnikov v državnem organu za opravljanje verske službe vzpostavlja pomembno institucionalno vez med državo in verskimi skupnostmi. Duhovnik, ki kot uslužbenec države opravlja versko duhovno oskrbo, čeprav ni uradnik, do neke mere simbolizira državo. Pomembno je, da je ta simbolna vez prepoznavna tudi navzven, v odnosu do tretjih (neverujočih in drugače verujočih). V tem smislu institucionalna vključitev duhovnikov v korpus države simbolizira, da je država tista, ki s svojim aparatom neposredno izvršuje versko duhovno oskrbo v teh zavodih in bolnišnicah. Pomeni njeno simbolno istovetenje z vero oziroma verskimi skupnostmi in s tem negacijo nevtralnosti. Tako intenziven način podpornega delovanja države pri omogočanju verske duhovne oskrbe v zaporih in bolnišnicah glede na navedeno presega meje, določene z načelom o ločenosti države in verskih skupnosti iz prvega odstavka 7. člena Ustave, zato je z njim v neskladju. Glede na to je Ustavno sodišče razveljavilo tretji odstavek 24. člena ZVS, kolikor omogoča zaposlovanje duhovnikov.

Iz navedenega je jasno razvidno, da zaposlovanje duhovnikov v državnih organih ni dovoljeno, saj je v nasprotju z načelom ločenosti države in verskih skupnosti. Čeprav je to stališče navedeno glede omenjenih zavodov, pa mora veljati za vse državne organe oz. javne zavode, saj gre za identične situacije. Ker so duhovniki v vikariatu ministrstva za obrambo zaposleni pri državnem organu in delujejo v smislu nudenja verske oskrbe, je jasno, da je njihova zaposlitev v ministrstvu protiustavna. Da je temu tako, izhaja npr. tudi iz izjav direktorja urada za verske skupnosti dr. Gregorja Lesjaka, ki smo jih navedli v naši osnovni pobudi.

Zato predlagamo, da našo pobudo še enkrat preučite, vsaj v delu, navedenem zgoraj, in pripravite takšne spremembe predpisov, da bo pravno stanje na tem področju usklajeno z ustavo.

Pozivamo vas, da nam sporočite, kaj boste oz. ste storili v smislu te dodatne pobude.

Hvala in lep pozdrav!

Koalicija za ločitev države in cerkve
Vodja: Herman Graber
Pravni zastopnik: Vlado Began

Print Friendly, PDF & Email