Evropsko sodisce za človekove pravice (veliki senat) je junija 2012 izdalo izjemno pomembno sodbo v zvezi z lovom. V zadevi Herrmann proti Nemčiji je namreč razsodilo, da predstavlja kršitev človekovih pravic, če mora lastnik trpeti lov na svojem zemljišču. Po razsodbi sodišča gre za kršitev pravice do spoštovanja premoženja.
S to odločitvijo je sodišče sledilo dvema svojima prejšnjima sodbama, ko je v primeru lova v Franciji in Luksemburgu tudi razsodilo, da lov na lastnikovem zemljišču pomeni kršitev človekovih pravic. Sodišče je v sodbi navedlo tudi, da se lov v Nemčiji primarno izvaja kot prostočasna dejavnost, čeprav so lovcem naložene tudi nekatere obveznosti. Tako je evropsko sodišče za človekove pravice »razveljavilo« vse sodbe nemških sodišč, ki so v tej zadevi zagovarjala stališče, da ne gre za kršitev človekovih pravic. Bistvo zadeve je, da se je nemški odvetnik Herrmann pritožil, sprva na prvostopenjskem upravnem sodišču, nato pa, ker na prvi stopnji ni bil uspešen, še na ostalih, da mora dopustiti lov na svojem zemljišču, čeprav ga iz etičnih razlogov odklanja. Nemški evolucijski biolog prof. Josef H. Reichholf je v zvezi z lovom v Nemčiji dejal, da predstavlja nemški sistem revirskega lova »relikt iz časov fevdalizma, saj obsega oblast lovca nad ozemljem drugih”. (Spiegel 27/2012) Omenjeni znanstvenik je na vprašanje Spiegla, kaj bi se zgodilo, če bi mnogi lastniki prepovedali lov na svojem zemljišču in ali bi se škode povečale, dejal, da ni nujno, meni celo, da bi se prej zmanjšale, kajti lovci npr. z zimskim hranjenjem živali umetno vzdržujejo visoko število za odstrel zanimivih vrst živali. Meni tudi, da bi se število živali v tem primeru vrnilo na naravno raven, da se narava regulira sama, zato lov ni potreben ter da je lov sovražnik številka 2 živalskih vrst. Prostoživeče živali pa po njegovem najbolj ogrožajo konvencionalno kmetijstvo.
Kaj pomeni uvodoma navedena sodba za Slovenijo? Veliko. Predvsem za živali, ki jih lovci po ukazu države neusmiljeno pobijajo. Vsako leto lovci v okviru lovske etike (etika v ubijanju?) pobijejo več kot 100.000 živali, poleg tega pa v letih, ko je veliko polhov, pobijejo na deset tisoče teh glodalcev, leta 2011 jih je bilo pobitih kar okoli 200.000. Kakšna morija! In to v 21. stoletju, ki naj bi bilo kulturno in humano, vsaj na zahodu. Sedaj se bo lahko vsak lastnik zemljišča v Sloveniji, ki je proti lovu, v svojem nasprotovanju lovu skliceval na omenjeno sodbo, seveda pa tudi na prejšnji dve. Če bodo lovci lovili tudi na zemljiščih tistih, ki so proti lovu, bodo lahko to smatrali kot kršitev svoje ustavne pravice do zasebne lastnine. Ta sodba pa daje prav tudi tistim, ki že ves čas trdijo, da je lov v Sloveniji protiustaven.
Kako se bo zadeva odvijala naprej? Pričakovati je, da si bo država pod vplivom lovskega lobija izmišljevala razne izgovore, da bi preprečila implementacijo zanjo zelo neugodne sodbe evropskega sodišča za človekove pravice. Tako bo še enkrat dokazala, da je zanjo bolj pomemben lovski lobi in ubijanje živih bitij kot pa življenje milijonov živali in človekove pravice lastnih prebivalcev.
Ustavno sodišče Slovenije ima v presoji zakone o divjadi in lovu, kmetijskih zemljiščih in gozdovih, ker ne urejajo ugovora vesti, lovu iz etičnih razlogov lastnikov zemljišč, zaradi česar lov krši njihovo ustavno zagotovljeno svobodo vesti in pravico do mirnega uživanja svoje lastnine. Sedaj je odločitev ustavnega sodišča še lažja – v rokah ima še eno sodbo, da gre v obravnavanem primeru za kršitev temeljnih pravic lastnikov zemljišč. Ker je zadeva tako jasna, lahko sodišče sprejme odločitev v »petih minutah«. Ali bo to tudi storilo, se bo videlo!
Objava: 7dni, 5.9.2012.
Odmev:
So mar lovu res šteti dnevi?
Komentiramo
Slovenski tednik 7D (dolga desetletja izhaja kot priljubljeno revialno čtivo mariborske časopisne hiše Večer) je že v začetku septembra objavil razmišljanje Vlada Begana, varuha pravic živali, da naj bi bili lovu šteti dnevi. Pričakoval sem, da se bo v istem časopisu na zapis odzvala naša krovna lovska organizacija oz. njeni najodgovornejši funkcionarji, pa se to vse do danes (še) ni zgodilo. Ne zato, da bi odgovarjali enostransko mislečemu piscu in morebiti zanikali njegove trditve, pač pa bolj zato, da bi vesoljni slovenski lovski javnosti vendarle predstavili uradno mnenje organizacije, kateri zvesto sledimo in ji s srcem pripadamo že polnih 105 let. Naslov članka namreč ni tako »nedolžen«, čeprav ga je treba razumeti tudi v načinu nekoliko »rumeno obarvanega privabljanja bralcev«, kar pa še zdaleč ni praksa samo tega tednika. Zdi se mi pomembno, da slovenski lovci to tematiko poznamo tudi prek mnenj varuha pravic živali, ki se kar pogosto oglaša in javnosti sporoča osebna mnenja, stališča in poglede. Pri tem ne skopari s kritiko, kar sicer ni nič slabega, če je argumentirana in prispeva k iskanju drugačnih, sprejemljivejših rešitev. Zato sem njegovega pisanja po navadi vesel, saj prek marsikatere njegove ocene spoznavam tudi naše slabosti in napake, o katerih sami premalo razmišljamo, ko jih delamo v praksi.
Vrnimo se k bistvu kratkega razmišljanja. Da naj bi bili lovu šteti dnevi, trdi Began na temelju odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice, ki je glede na sklep velikega senata junija 2012 »izdalo izjemno pomembno sodbo v zvezi z lovom. V zadevi advokata Herrmanna proti Nemčiji je namreč razsodilo, da predstavlja kršitev človekovih pravic, če mora lastnik trpeti lov na svojem zemljišču. Po razsodbi sodišča gre za kršitev pravice do spoštovanja premoženja«. S to odločitvijo je sodišče sledilo dvema prejšnjima sodbama, ko je v primeru lova v Franciji in Luksemburgu tudi razsodilo, da lov na lastnikovem zemljišču pomeni kršitev človekovih pravic. Sodišče je v sodbi navedlo tudi, »da se lov v Nemčiji prvenstveno izvaja kot prostočasna dejavnost, čeprav so lovcem naložene tudi nekatere obveznosti. Tako je evropsko sodišče za človekove pravice »razveljavilo« vse sodbe nemških sodišč, ki so v tej zadevi zagovarjala stališče, da ne gre za kršitev človekovih pravic. Bistvo zadeve je, da se je nemški odvetnik Herrmann pritožil, sprva na prvostopenjskem upravnem sodišču, nato pa, ker na prvi stopnji ni bil uspešen, še na ostalih, da mora dopustiti lov na svojem zemljišču, čeprav ga iz. etičnih razlogov odklanja«. Nadvse zanimivo!
V nadaljevanju zapisa nas avtor spomni na mnenje nemškega evolucijskega biologa Josefa H. Reichholfa, da »predstavlja nemški sistem revirnega lova nekakšno ostalino (relikt) iz časov fevdalizma, saj obsega oblast lovca nad ozemljem drugih« (Spiegel, 27/2012). Omenjeni znanstvenik je na vprašanje Spiegla, kaj bi se zgodilo, če bi mnogi lastniki prepovedali lov na svojem zemljišču in ali bi se škoda povečala, dejal, da ni nujno in celo menil, da bi se prej zmanjšala, kajti lovci z zimskim hranjenjem živali (krmljenjem – op.avt.) umetno vzdržujejo veliko številčnost za odstrel zanimivih lovnih vrst. Meni tudi, da bi se število živali v takem primeru vrnilo na naravno (z okoljem usklajeno) raven, da se narava uravnava sama, zato lov ni potreben ter daje lov »sovražnik številka 2« živalskih vrst. Po njegovem mnenju prostoživeče najbolj ogroža konvencionalno kmetijstvo.
Verjamem, da bodo strokovnjaki na to temo povedali svoje. Tudi glede dopolnilnega, odvračalnega, preprečevalnega … krmljenja smo v slovenskem lovstvu svoje že povedali, pa je kljub temu odprtih še veliko pomislekov: zakaj, kako, kje in s čim. In kaj bi lahko omenjena sodba pomenila za Slovenijo, se sprašuje V. Began? Piše, da veliko, predvsem za živali, »ki jih lovci po ukazu države neusmiljeno pobijajo«. Uporablja izraz »pobijajo«. Lovci skrajno slabšalni izraz zavračamo, saj živali ne pobijamo, temveč jih lovimo, in to v skladu z lovsko-etičnimi načeli in normami (jih uplenimo), po sprejetih načrtih odvzema/odstrela iz lovišča itn. Nato omenja številko 100.000 živali, ki naj bi jih lovci v »okviru lovske etike (etika v ubijanju?) pobili«. Omenja tudi polharijo (polhanje) in dodaja, da v dobrih letinah pobijemo na deset tisoč teh gozdnih glodavcev, lani, ko je bila dobra sezona, pa naj bi jih kakšnih 200.000. Konča s stavkom: »Kakšna morija! In to v 21. stoletju, ki naj bi bilo kulturno in humano, vsaj na zahodu.« Ob koncu prispevka se sprašuje, kako neki se bo zadeva odvijala naprej?
Pričakuje, da si bo »država pod vplivom lovskega lobija izmišljevala razne izgovore, da bi preprečila implementacijo zanjo zelo neugodne sodbe evropskega sodišča za človekove pravice. Tako bo še enkrat dokazala, da je zanjo bolj pomemben lovski lobi in ubijanje živih bitij kot pa življenje milijonov (!!!) živali in človekove pravice lastnih prebivalcev«. Zdi se, da v tem grmu tiči precej zajcev in da bi bilo treba mnoge trditve in pavšalne ocene celovito analizirati in pripraviti podrobnejše, argumentirane odgovore. Takole, ‘čez palec’ in kar počez pač ne gre pisati o pobijanju in kršenju človekovih pravic, čeprav je mnogo navedenih trditev vsekakor vrednih pozornosti in temeljitega razmisleka – tudi v naši lovski organizaciji! Verjamem, da bo prišel čas, ko bomo o teh temah glasno govorili in iskali optimalne rešitve. Sicer pa bomo ostali odvisni od odločitev Ustavnega sodišča, ki ima v presoji zakone, tudi o divjadi in lovstvu, o kmetijskih zemljiščih in gozdovih, in to zato, ker menda ne urejajo ugovora vesti, ker lov krši ustavno zagotovljeno svobodo vesti državljanov – lastnikov zemljišč in gozdov – in pravico do mirnega uživanja svoje lastnine. Da posebej ne omenjamo nasprotovanja lastnikov zemljišč lovu iz etičnih razlogov. Vlado Beganje na koncu zapisa v tedniku 7D (5. september 2012) še pristavil, daje »zdaj odločitev ustavnega sodišča še lažja – v rokah ima še eno sodbo, da gre v obravnavanem primeru za kršitev temeljnih pravic lastnikov zemljišč. Ker je zadeva tako jasna, lahko sodišče sprejme odločitev v petih minutah. Ali bo to tudi storilo, se bo videlo!« Najbrž nas je veliko takšnih, ki menimo, da za takšno odločitev borih pet minut zagotovo le ne bo dovolj. Zadeva je preveč resna in terja celovit in daljši razmislek. Verjamem, da bomo zmogli dovolj modrosti in razuma povedati jasno in glasno, kaj si mislimo in predvsem – kaj pričakujemo!
Dr. Marjan Toš
Objava: Lovec, št. 12/2012.