Številne prijatelje živali, pa ne samo te, je osupnila vest, da so na Danskem v nekem živalskem vrtu usmrtili zdravega mladega samca žirafe z imenom Marius. Žival so usmrtili zato, ker je živalski vrt sledil pravilom evropske zveze živalskih vrtov, ki preprečujejo parjenje v ožjem sorodstvu – če bi se namreč paril v čredi, kjer je živel, bi lahko bili mladiči bolni. Čeprav so se oglasili živalski vrtovi, ki bi mlado žirafo sprejeli, to ni omajalo odgovornih glede usmrtitve. To ni uspelo niti več tisoč ljudem, ki so podpisali peticijo proti usmrtitvi žirafe. Usmrtili so jo s strelom, pred očmi številnih obiskovalcev, tudi otrok. Zakaj usmrtitev s strelom, in ne z injekcijo? Da ne bi okužili mesa, ki je bilo namenjeno levom in raziskavam. Strokovni direktor živalskega vrta v Köbenhavnu je povedal, da je bila usmrtitev v prid živalski vrsti, saj se le tako lahko zagotovi, da se prenašajo le najboljši geni in da zato vsako leto ubijejo od dvajset do trideset živali. Živalski vrt naj ne bi imel druge možnosti kakor usmrtitev, saj bi kastracija imela nezaželene posledice, izpustitev v naravo pa ne bi bila uspešna.

Živalski vrt je značilen primer, ko neka ustanova trdi, da deluje živalim v prid, v resnici pa je proti njim. Trdi, da si prizadeva ohranjati živalske vrste, to pa dela tudi tako, da ubija pripadnike te vrste, z izgovorom, češ da preprečuje, da se »slabi geni« ne bi prenesli na potomce. Kakšna absurdna logika – da ima lahko neko slabo dejanje dobre učinke. Čeprav bi žirafa lahko živela dalje v katerem drugem živalskem vrtu, saj so jo bili nekateri pripravljeni sprejeti, so jo vodilni raje umorili. Takšna je pač dandanes skrb za živali. Namesto življenja so za nedolžno žirafo izbrali smrt. Kruto smrt, saj so jo usmrtili s strelom, in ne humano – z injekcijo. Predstava za občinstvo, željno krvi?! Tudi za otroke, ki so bili navzoči pri umoru. Vzgoja za ubijanje? Da bodo kot odrasli ubijali živali?

V resnici so živalski vrtovi načeloma posledica napačne človekove miselnosti, da morajo biti živali podrejene ljudem in da jim lahko zato človek odvzame svobodo ter jih zapre v posebne prostore. Se kdo vpraša, kako se počutijo živali, ki jih ljudje dan za dnem tako ali drugače nadlegujejo? Kako se počutijo, saj živijo tako, kot ni primerno njihovi vrsti – zaprte na majhnem prostoru namreč hudo trpijo. V bistvu v živalskih vrtovih živali mučijo že s tem, ko ne morejo živeti naravno, primerno svoji vrsti, takšno vedenje se jim vtisne v gene in se prenese na potomce. Tako vrsta v živalskem vrtu čedalje bolj slabi in se ne ohranja – torej ne drži, kar trdijo mnogi. Marsikatero vedenje, ki se ga navzamejo živali v živalskem vrtu, je podobno vedenju ljudi, saj živali čedalje bolj prevzemajo človekove vedenjske vzorce. Zaradi stresa, v katerem neprenehoma živijo, so bolj izpostavljene boleznim, saj tako njihov obrambni sistem slabi. Živalske vrste se ne ohranjajo z ubijanjem njihovih pripadnikov ali zapiranjem v koncentracijska taborišča, temveč drugače, predvsem z ohranitvijo njihovih habitatov, odpravo lova in miroljubnim kmetijstvom.

Živalski vrtovi tudi niso potrebni za spoznavanje živali, kajti človek lahko dobi informacije o živalih iz knjig, raznih oddaj o živalih in drugih sporočil. Edina dobra lastnost živalskih vrtov bi bila lahko ta, da bi vanje sprejeli le tiste živali, ki bi jim tako rešili ali izboljšali življenje.

Objava: Aura, 295/2014.