Športni ribolov

Spet je sezona ribolova. Ob vodah se zbirajo ribiči, da bi ujeli svoje trofeje in se z rekordi »vpisali v zgodovino«. Veliko jih za svoje trofeje dobiva pohvale, zraven pa še kakšno sliko s svojim plenom v časniku. Tako je nekje pisalo, da je ribič ujel ščuko, težko kar 16,2 kilograma. Boj med njima je trajal dobrih 35 minut. Dobrih 35 minut se je ščuka bojevala za življenje, dobrih 35 minut je trpela neznosne bolečine, ko se je želela rešiti izdajalskega trnka, skritega v silikonski ribici. Dobrih 35 minut je umirala mogočna riba velikanka. Kdo si lahko zamisli in podoživi trpljenje te nedolžne živali? Česar ne želiš, da ti storijo drugi, ne stori ti njim. Kdo si želi, da bi ga na primer 35 minut hudo bolel zob? Pa ta bolečina ni nič proti temu, kar je morala preživeti ščuka v zadnjih trenutkih svojega življenja. Kaj je ta riba storila ljudem, da je umrla nasilne smrti? Ali ribiči ne vidijo neznosnega trpljenja rib, ko jih lovijo in vlečejo na kopno? Ali vidijo samo sebe, svoje trofeje, svojo hvalo, navdušeno ploskanje? Zaradi te sebičnosti nepredstavljivo trpi in umira na milijone rib.

Tudi ribič, ki je ujel ščuko, je dobil čestitke za svojo trofejo. Čestitke za smrt in trpljenje nedolžne živali, živali, v kateri je utripalo življenje, tako kakor v ribiču. Čestitke za negativno energijo, ki se je sprostila, ko je riba trpela in umirala. Čestitke za negativno energijo, ki se lahko prej ali slej vrne k tistemu, ki jo je ustvaril, in vsem tistim, ki so se ji pridružili. Kar človek seje, to žanje. Če povzročaš trpljenje drugim, boš moral takšno trpljenje prej ali slej doživeti sam, če se ne boš pravočasno spreobrnil. Pa če je žrtev človek ali žival. Ali bo dobrih 35 minut strašnega trpljenja preprosto preživeti?

Nerazumljivo je, da ljudje ubijajo živa bitja iz športnih nagibov. Ali ne gre pri tem primeru za veselje do ubijanja? Ali ni takšen ribolov izraz najglobljih negativnih čustev, mogoče celo sadizem, ko nekdo uživa ob trpljenju drugih bitij. Ali ne gre za patologijo človekove duševnosti? Kako klavrno je pogledati časnike s sliko, na kateri se bohoti kakšen ribič z veliko ribo, ki jo je privlekel na kopno po hudem boju, po boju, v katerem se je riba bojevala za svoje življenje, ribič pa za svojo trofejo. Neskončne minute je trajal boj ribe za življenje, neskončno dolg je bil smrtni boj nedolžnega živega bitja, neskončno je trajalo nepredstavljivo trpljenje zaradi človekove sle po ubijanju. Kako neetična so ribiška tekmovanja, na katerih ribiči na očeh javnosti povzročajo živim bitjem grozljive bolečine in s tem trpljenje.

Ali je ribolov nujen in ali je sploh potreben? Ribe so namreč dejavnik tveganja za marsikatero bolezen in tudi s prehransko-fiziološkega stališča nepotrebno živilo, saj lahko človek dobi vse, kar potrebuje za življenje, iz rastlinske hrane. Zato ribolov za prehrano v resnici ni potreben. To velja tudi za športni ribolov, saj tudi ta za življenje ljudi ni potreben. Vsak ribič lahko goji kateri drugi nenasilen šport, če želi biti športno dejaven. Ker se nepotrebna usmrtitev živali po zakonu o zaščiti živali šteje za njihovo mučenje, je jasno, da gre pri ribolovu prav za to. Kako dolgo še bodo ribe žrtve človekove sle po ubijanju? Kako dolgo bodo živa bitja trpela in umirala za trofeje? Ne samo ribe, temveč tudi druge živali. Kako dolgo bo človek še v kameni dobi? Kdaj se mu bo kamen spremenil v srce? Kdaj bodo ljudje dojeli, kaj pomeni Ne ubijaj!

Objava: Aura, 296/2014.

Print Friendly, PDF & Email

Share This Post