V članku pod zgornjim naslovom  je bilo med drugim zapisano, da je Ustavno sodišče odločilo, da državna finančna podpora verskim skupnostim ni v nasprotju z načelom ločitve Cerkve in države.

V zvezi z omenjeno navedbo je potrebno reči naslednje: Ustavno sodišče je v odločbi iz leta 2010, ko je presojalo ustavnost nekaterih členov Zakona o verski svobodi, v točki 130 zapisalo, da financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz 41. člena ustave, vendar to ne pomeni, da je takšno financiranje, če obstaja, samo po sebi ustavno nedopustno. Država, tako ustavno sodišče, sme zagotavljati gmotno podporo, če to ne nasprotuje načelu o ločenosti države in verskih skupnosti in sicer zlasti iz tega načela izvirajoči zahtevi po verski nevtralnosti države. Ustavno sodišče torej veže državno financiranje cerkve na določene pogoje, predvsem mora biti država pri takšnem financiranju versko nevtralna. Po mnenju ustavnega sodišča lahko država gmotno podpira tiste registrirane verske skupnosti, ki so splošno koristne tudi za širšo družbeno skupnost, ker so dejavne na področjih, ki sicer sodijo v okvir socialne države.

Ustavno sodišče je jasno. Če državno financiranje cerkve nasprotuje verski nevtralnosti države in s tem načelu ločitve države in verskih skupnosti, je takšno financiranje neustavno. Ob tem se postavi vprašanje, ali je lahko država sploh versko nevtralna, če financira cerkev.

Iz predpisov katoliške cerkve jasno izhaja, da je širjenje in obramba vere bistvena in stalna dolžnost vseh vernikov, tako laikov kot klerikov in seveda vseh cerkvenopravnih oseb. Vsa cerkvena dejavnost je torej usmerjena v obrambo in širjenje vere (evangelizacija, misijoni …). Da lahko cerkev širi vero, mora imeti sredstva. Ogromno ima svojih, nekaj jih dobi od drugje in npr. od države. Ne glede na to, od kod izvirajo sredstva, jih je cerkev dolžna nameniti za širjenje vere, saj je to, kot že navedeno, njena bistvena dolžnost. Če država gmotno pomaga cerkvi, mora le-ta tako ali drugače uporabiti državna sredstva za obrambo in širjenje svoje vere. Tudi z državnimi sredstvi se torej brani in širi katoliška vera, kar pomeni, da ta sredstva niso versko nevtralna. Zato tudi država ni več versko nevtralna, saj se z njenimi sredstvi brani in širi katoliška vera, opravlja se torej verska dejavnost. To pa je v nasprotju z že omenjenim ustavnim načelom in tudi stališčem ustavnega sodišča, da gmotna podpora cerkvi ne sme nasprotovati verski nevtralnosti države. Zato je stališče Ustavnega sodišča, da se sme financirati cerkev oziroma ji gmotno pomagati, če se ne prekorači zahteva po verski nevtralnosti države samo po sebi kontradiktorno, saj sredstva, ki jih država posreduje cerkvi po naravi stvari postanejo sredstva, ki se uporabijo za obrambo in širjenje vere. Ta sredstva postanejo torej verska, niso več »civilna«. Nevtralnosti države torej ni več. To velja tudi za cerkveno socialno področje, glede katerega je Ustavno sodišče izrecno zapisalo, da ga lahko država gmotno podpira. Namreč tudi karitas kot dobrodelna organizacija je ustanovljen za širjenje in obrambo vere ter je dobrodelnost samo drugotnega pomena. Karitas s sredstvi države tako ali drugače brani ali širi vero. Enako velja tudi za področje cerkvene vzgoje in izobraževanja. Tudi na tem področju cerkev preko svojih vrtcev in šol (osnovna šola, gimnazije, teološka fakulteta) brani ali širi vero, saj je, kot že navedeno, obramba in širjenje vere glavna in stalna dolžnost vseh katolikov in vseh cerkvenih organizacij.

Objava: Večer, 26.9.2013.