Po zadnjih podatkih, ki so se pojavili v medijih je holding mariborska nadškofija povzročil kar za približno 1,5 milijarde evrov dolgov. Na vprašanje ali bo cerkev povrnila te dolgove kleriki odgovarjajo, da ne. Pravijo, da mariborska nadškofija nima denarja, druge škofije oz. župnije pa tega niso dolžne storiti, poleg tega pa so tudi v glavnem revne in nimajo sredstev za kaj takega. Tudi Vatikan je zavrnil poplačilo dolgov mariborske cerkvene hobotnice.

Ali je res, da druge cerkveno pravne osebe niso dolžne pomagati mariborski nadškofiji pri poplačilu dolgov? Mogoče niso tega dolžne v civilnem pravnem smislu, popolnoma nekaj drugega pa je po cerkvenem nauku. Katekizem katoliške cerkve (str. 495 slovenske izdaje) uči, da je solidarnost eminentno krščanska krepost, v njem pa piše tudi naslednje (str. 386): »Mnogi grehi povzročijo krivico bližnjemu. Storiti je treba, kar je le mogoče, da se krivica popravi (na primer povrniti ukradene reči, popraviti dobro ime tistega, ki je bil obrekovan, dati odškodnino za poškodbe). To zahteva preprosta pravičnost.« Iz tega je razvidno, da glede na načelo cerkvene solidarnosti, tudi papež stalno govori o njej, in pravičnosti morajo poravnati dolg mariborske nadškofije in z njo povezanih oseb drugi deli katoliške cerkve v Sloveniji ali izven nje, če sama nima dovolj sredstev za to ali tega noče. Mariborski cerkveni dolgovi so namreč posledica greha, kajti: “Gospodarska kriza mariborske škofije je posledica strukturnega greha. Gradilo se je na laži. Na papirju,” je izjavil nadškof Turnšek (Družina, 1.1.2012).

Cerkev trdi, da nima denarja za poplačilo dolgov, škof Glavan se celo sprašuje, ali naj začnejo prodajati baročne oltarje? Zakaj pa ne? Cerkev v Sloveniji lahko proda ne samo baročne oltarje, temveč tudi druge stvari, npr. zlate prstane, dragocene škofovske obleke in drugo opremo, slike, kipe, zlato, dragoceno pohištvo, arhive … Lahko proda tudi ordinariat v Ljubljani (pa seveda tudi druge), svojo dejavnost pa ljubljanska nadškofija preseli v kakšno »favelo« in s tem začne uresničevati papeževo geslo »revna cerkev za revne«. Lahko proda tudi gozdove in druge nepremičnine (te so vredne kakšnih 800 milijonov), saj te niso nujno potrebne za njeno versko dejavnost (papeži npr. radi mašujejo izven cerkva na kakšnih nogometnih stadionih). Za poplačilo dolgov lahko cerkev uporabi tudi neobdavčeno gotovino, ki jo prejema za svojo versko dejavnost ali pa javna sredstva, ki jih dobiva, preusmeri v poplačilo dolgov. Če cerkev v Sloveniji ne bo zbrala dovolj denarja za poplačilo dolgov, lahko zaprosi za pomoč svoje brate po svetu: npr. nemški karitas, ki letno dobi kakšnih 25 milijard (ne milijonov) javnih sredstev ali ameriško katoliško cerkev, katere letni proračun je približno 170 milijard dolarjev. Ali pa brate iz Italije, kjer so njihove nepremičnine vredne več kot 1.000 milijard evrov. Za pomoč lahko zaprosi tudi argentinsko cerkev (tam so trije škofje Slovenci), katere premoženje je vredno kakšnih 80 milijard dolarjev ali sosedo Brazilijo, kjer je vrednost cerkvenega premoženja kakšnih 200 milijard dolarjev. Tudi bratje iz Avstrije (82 milijard), Francije (280 milijard) … so zelo bogati in lahko pomagajo svojim zadolženim mariborskim bratom.

Vatikan lahko torej v okviru več tisoč milijard dolarjev vrednega cerkvenega premoženja z lahkoto najde 1,5 milijarde evrov in jih da za poplačilo dolgov mariborske cerkvene hobotnice ter s tem uresniči solidarnost in odpravi posledice greha mariborske cerkve. Če cerkev tega ne bo storila, bo to še en dokaz, da je solidarnost, o kateri govori, samo navadna puhlica in predstava za javnost. To bo še en dokaz o njeni nekrščanski naravi, kajti solidarnost je, kot poudarja sama cerkev, krščanska krepost. Očitno pa ne tudi katoliška. Dokazala pa bo tudi svojo veliko nepoštenost, kajti če nekdo ob tako velikem premoženju noče poravnati svojih dolgov, je pač najmanj skrajno nepošten, če ne še kaj drugega.

Objava: Večer, 13.9.2013, Sobotna priloga Dela, 7.9.2013 in Nedeljski, 11.9.2013.