Mag. Inga Turk, predsednica
strokovne komisije za pripravo
Zakona o Triglavskem narodnem parku
Agencija RS za okolje
Vojkova 1b, Ljubljana
30.4.2006
Zadeva: priprava novega Zakona o Triglavskem narodnem parku
Spoštovani!
1. Zastopam Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice. Pooblastilo predlagam.
2. V pripravi je nov Zakon o Triglavskem narodnem parku. V ta namen je bila ustanovljena tudi komisija, ki ima za nalogo pripraviti besedilo zakona o Triglavskem narodnem parku, ki bo nadomestil sedaj veljavnega. Javnost je pozvana, da naj sodeluje pri pripravi tega zakona. To priliko izkorišča tudi Društvo za osvoboditev živali in njiihove pravice, ki v tem trenutku v zvezi s tem podaja predlog, razviden iz nadaljevanja.
3. Sedaj veljavni Zakon o Triglavskem narodnem parku ne prepoveduje lova, temveč postavlja samo določene omejitve v zvezi z lovom. Čeprav omenjeni zakon ne prepoveduje lova v Triglavskem narodnem parku, pa je ta v tem parku prepovedan v smislu 10. člena Zakona o divjadi in lovstvu (ZDLov-1). 10. člen omenjenega zakona namreč določa, da so nelovne površine tudi javni in zasebni parki. Ker ima Triglavski narodni park status parka, je jasno, da v njem lova ne more biti. Čeprav je zakonska določba jasna, še vedno obstaja lov v TNP, kar je začudojoče in presenetljivo, saj gre za kršitev omejene določbe ZDLov-1 in tako za nezakonitost. Zato predlagam, da se v besedilo novega zakona o TNP zapiše določba, da je lov na celotnem področju parka prepovedan. Prepovedan torej ni samo npr. v osrednem področju, dovoljen pa na robnem, temveč gre za absolutno prepoved na celotnem področju TNP in seveda se prepoved nanaša na vse živali oz. živalske vrste. Smiselno to velja tudi za ribolov, tudi zanj se predlaga, da je prepovedan na celotnem območju TNP.
4. Nekateri trdijo, da 10. členi ZDLov-1 glede parkov nanaša npr. na mestne parkovne površine in ne na parke v smislu Zakona o ohranjanju narave. Takšno tolmačenje je zmotno. Iz 10. člena ZDLov-1 jasno izhaja, da so nelovne površine javni in zasebni parki in ni navedeno, da se ta določba ne nanaša na parke po ZON-u oz. da se nanaša samo npr. mestne parkovne površine. ZDLov-1 se v tem pogledu nanaša na vse parke, ne glede na to, po katerem predpisu oz. aktu so ustanovljeni. Če bi držalo to, kar je bilo uvodoma navedeno, torej, da se nanaša ta določba samo na določene parke, bi bilo to v ZDLov-1 jasno navedeno.
5. Lova v Triglavskem narodnem parku torej ne sme biti na podlagi določbe 10. člena ZDLov-1. Vendar pa to ni edina pravna podlaga za odpravo lova v TNP. Tudi glede na določbe Ustave RS lova v TNP ne bi smelo biti, saj je lov sam po sebi v nasprotju z ustavo in to iz razlogov, ki so navedeni v nadaljevanju.
6. Lov je protiustaven iz naslednjih razlogov:
• V 5. členu ustave je med drugim zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so kot živa bitja del naravnega bogastva in mora zato država poskrbeti za njihovo ohranitev. Z ubijanjem pa se naravno bogastvo ne ohranja, temveč zmanjšuje. Seveda velja to za vsako posamezno živali in ne za vrsto kot abstrakten pojem, saj vrsta kot taka ni del naravnega bogastva in gre samo za besedo, ki si jo je izmislil človek. Naloga vseh državnih organov je, da delujejo po ustavi in jo spoštujejo, zato lov ne more biti dovoljen, kajti lov število živali zmanjšuje in tako siromaši naravno bogastvo oz. ga zmanjšuje.
• V 5. členu ustave je med drugim še zapisano, da država ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. Če država prek lova dopušča namerno pobijanje živali oz. ga celo ukazuje, to ne more voditi do skladnega civilizacijskega razvoja, kajti do takšnega razvoja se lahko pride samo s pozitivnimi in ne negativnimi, kot npr. pobijanje živih bitij. Ubijanje živali ovira kulturni razvoj Slovenije, saj ubijanje živih bitij ne more spadati v kulturo, vanjo spadajo pozitivne vrednote ne pa ubijanje. Vsak vnos pobijanja živih bitij v družbo ovira tudi skladen civilizacijski razvoj Slovenije in vodi do destrukcije družbe. To je sedaj že vidno. Pobijanje živih bitij državi Sloveniji jemlje kredibilnost. Zato je lov v nasprotju tudi s tem ustavnim določilom.
• 63. člen ustave med drugim določa, da je protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni. To, da država z lovom dovoljuje pobijanje živali pomeni spodbujanje k nasilju, saj je pobijanje živali nasilje, kajti le-ti niso usmrčeni neboleče in brez sile, temveč so pobiti z okrutno silo oz. nasiljem. Lov je tudi v tem pogledu protiustaven. Če je prepovedano oz. protiustavno vsakršno spodbujanje k nasilju in vojni, to še bolj velja za nasilje kot takšno in vojno.
• 72. člen ustave med drugim določa, da varstvo živali pred mučenjem ureja zakon. Iz navedene ustavne določbe je razvidno, da ustava ne dovoljuje mučenja živali in to ne glede ali gre za domače ali prostoživeče živali. Po slovarju slov. knjižnega jezika pomeni mučenje povzročati duševno ali telesno neugodje, trpljenje. Pri vsakem namernem uboju živali pride do mučenja, saj žival neizmerno trpi oz. je poškodovana, če uboj ni uspel in tudi pri tem neizmerno trpi. Po drugi strani pa se kot mučenje smatra tudi vsaka nepotrebna smrt živali. To načelo je sprejel tudi veljavni Zakon o zaščiti živali, ko v 4. členu določa, da je mučenje živali tudi nepotrebna ali neprimerna usmrtitev živali. Ne glede na razlog usmrtitve ali uboja živali, so te usmrtitve popolnoma nepotrebne, kajti:
• novejše raziskave ekologov so pokazale, da živali razpolagajo z notranjim mehanizmom uravnavanja populacijske rasti in zato človekovo uravnavanje populacije živali ni potrebno oz. je celo škodljivo,
• če gre za živali, ki naj bi bile nevarne ljudem, jih je mogoče omamiti in nato odpeljati na področje, ki je namenjeno življenju živali oz. tam kjer ni ljudi,
• mesno prehrano (divjačino) lahko v celoti nadomesti rastlinska hrana, ki je po ocenah znanosti tudi bistveno bolj zdrava, za mesno prehrano pa je znano, da povzroča mnoge civilizacijske bolezni, to vse pa pomeni, da meso ni nujno potrebno za življenje ljudi, nasprotno, celo škodljivo je.
Sicer pa lov v nobenem primeru ni potreben, niti kot regulacija naravnega ravnotežja niti za prehrano ljudi. Mučenje živali pa je tudi kaznivo dejanje.
Ekologi namreč ugotavljajo, da ravnotežje narave in živali ne potrebuje lovcev, temveč se dolgoročno vzpostavi samo od sebe – z notranjim izravnavanjem števila rojstev, s prilagajanjem na mejo kapacitete okolja in z izogibanjem vrst. Živali razpolagajo z notranjim mehanizmom za reguliranje prirastka: če preti prenaseljenost, se zniža stopnja rojstev. Ali kot navaja Bavarska gozdna uprava: parkljasta divjad razpolaga s prefinjeno regulacijo rojstev – če je živali preveč, srne rodijo manj mladičev, v kakšnem letu sploh nimajo mladičev, so pozneje spolno zrele in rodijo več moških kot ženskih mladičev. V skoraj vseh deželah na svetu je lov v naravnih rezervatih oz. parkih prepovedan, kljub temu tam ne pride do naravnega neravnovesja. Lov pomeni tudi motenje naravnega ravnotežja ekološkega sistema. Lahko vodi do zmanjšanja ali iztrebljenja živalskih vrst. Lovci naravo uporabljajo, ne pa ščitijo. V glavnem gojijo živalske vrste, ki so jim zanimive kot plen. Ni tudi pozabiti, da človek mnogim živalim jemlje življenjski prostor in s tem hrano, kar je lahko tudi eden izmed vzrokov za tako imenovano škodo, ki naj bi jo povzročile živali. Zato je država dolžna takoj povrniti vso “škodo”, ki je nastala zaradi napačnih posegov človeka v naravo, problemov “škode” pa vsekakor ne more reševati tako kot sedaj dela, to je, da odredi poboj živali. Mnogokrat pa je tudi lovski pritisk tisti, zaradi katerega živali povzročijo “škodo”. Lovci pogosto živali samo obstrelijo. Iskanje, če sploh pride do njega, traja ure in dneve. Do smrtnega strela se obstreljene živali na begu pred lovci ure in dneve vlečejo skozi gozd z raztrganim telesom, razparanim drobovjem in zlomljenimi kostmi. Tudi lovčeve šibre zadenejo številne živali, zlasti ptice, toda te ne umrejo takoj, ker šibre niso zadele življenjsko pomembnih organov. Zaradi poškodb pogosto umrejo šele po nekaj urah ali dnevih. Lov za prehrano tudi že dolgo ni več potreben. Lov ni kulturna dobrina, kot že navedeno, saj ubijanje živih bitij ne spada v kulturo. Z moralno-etičnega stališča absolutno ni sprejemljivo, da si ljudje zavoljo zadovoljstva prilaščajo pravico ubijati živa bitja, ki prav tako kot oni čutijo in občutijo bolečino. Lov pomeni neke vrste vojno proti živalim, saj lovci npr. samo v Sloveniji letno pobijejo okoli 100.000 živih bitij. 100.000 prebivalcev Slovenije izgubi svoje življenje zaradi bolj ali manj lovskih užitkov oz. sle po ubijanju. Lov prinaša v naravo strah, trpljenje, umiranje, bolezni, škodo in še druge negativne elemente in je zato tujek v naravi. Uničuje živalske strukture in družine, proizvaja invalidne živali in podobno. Vse živali pa imajo pravico do življenja, kajti tudi one čutijo, občutijo, tudi one rade živijo, se veselijo, imajo prijatelje in družine, vse tako kot človek. Za podgane so znanstveniki celo ugotovili, da mislijo kavzalno, torej vzročno, enako kot človek. Doslej so namreč mislili, da lahko živali mislijo samo asociativno, torej stereotipno po določenem priučenem vzorcu. Če kavzalno mislijo podgane, ni razloga, da se to ne bi dogajalo tudi pri drugih živalih. Lov je tako protiustaven, nezakonit, neetičen in nepotreben. Morjenje živih bitij – živali ne spada več v današnji čas, temveč v muzej.
7. In za konec še izjava Theodorja Heussa, ki se je kot prvi predsednik Zvezne republike Nemčije moral iz reprezentančnih razlogov pogosto udeležiti diplomatskega lova: “Lov je samo nizkoten opis za posebno nizkoten umor sobitij, ki nimajo nobene možnosti. Lov je stranska oblika človeške duhovne obolelosti.”
Vse navedeno velja smiselno tudi za ribolov, kar pomeni, da je tudi ribolov protiustaven, nezakonit, nepotreben, in neetičen.
Prosim, da vse člane strokovne komisije seznanite s tem pismom oz. predlogom. Ko bo komisija obravnavala predlog o prepovedi lova oz. ribolova, predlagam, da me komisija povabi na sejo, da bom lahko predlog še podrobneje utemeljil.
Prosim vas, da mi komisija sporoči, ali bo pri pripravi besedila novega zakona upoštevala predlog o absolutni prepovedi lova in ribolova v TNP, saj ima ta predlog status pobude v smislu 45. člena ustave RS.
Lep pozdrav.
V vednost (po elektronski pošti):
• Predsednik Republike Slovenije
• Dr. Darij Krajčič, ZRSVN
• Alma Vičar, MOP
• Marjeta Keršič – Svetel, Koalicija nevladnih
organizacij za TNP
• EU-Generalni direktorat za okolje
