Vlada RS
Gregorčičeva 20
Ljubljana

14.4.2006

Zadeva: peticija v smislu 45. člena Ustave Republike Slovenije

Spoštovani!

V letu 1999 je bil sprejet v Sloveniji Zakon o zaščiti živali. Ta zakon pomeni pomemben premik na področju varstva oz. zaščite živali v Sloveniji.

Zakon temelji na visokih moralno-etičnih temeljih, saj med drugim določa odgovornost ljudi za zaščito živali, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrega počutja (1. člen). Zaščita živali po omenjenem zakonu je dolžnost vseh pravnih in fizičnih oseb, ki so v kakršnemkoli odnosu do živali, tudi lokalnih skupnosti in države (2. člen).

V 3. členu zakona je postavljen zelo visok moralno-etični temelj zaščite oz. varstva živali, saj je določeno, da nihče ne sme brez utemeljenega razloga povzročiti živali trpljenje, bolezen ali smrt, v 4. členu pa je med drugim določeno, da se kot mučenje živali šteje tudi nepotrebna usmrtitev živali.

Vendar pa zakon v nadaljevanju ne sledi vedno tem visokim standardom varstva živali, kar velja tudi.za podzakonske predpise.

V 3. odstavku 31. členu zakona je med drugim določeno, da če zapuščene živali ni možno oddati, se lahko po 30 dneh od dneva, ko je bila nameščena v zavetišče, usmrti. V 1. odstavku 20. člena Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali pa je določeno, da pri brejih živalih in živalih z mladiči začne rok 30 dni, po katerem je dovoljeno žival usmrtiti, teči šele od dneva odstavitve mladičev oz. šestdeseti dan po skotitvi mladičev, v 2. odstavku pa je določeno, da v primeru samic z mladiči, katerih število presega število, ki ga lahko vzredi samica sama ali ob pomoči človeka in je možnost za oddajo teh mladičev zelo majhna, lahko veterinar dovoli usmrtitev določenega števila mladičev takoj po skotitvi.

Menimo, da sta tako 3. odstavek 31. člena Zakona o zaščiti živali kot tudi 20. člen Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali v nasprotju z 3. in 4. členom Zakona o zaščiti živali.

Smatramo namreč, da je usmrtitev živali, ki je ni mogoče oddati novemu skrbniku, nepotrebna, kar pomeni, da gre v smislu 4. člena Zakona o zaščiti živali za mučenje živali. Mučenje živali pa je tudi kaznivo dejanje po 342. členu Kazenskega zakonika. Usmrtitev te živali je nepotrebna, saj je za to živali dolžna v skladu z 2. členom Zakona o zaščiti živali poskrbeti ali lokalna skupnost, na področju, katere je zavetišče ali pa država, kajti obe javnopravni osebi sta dolžni živali zaščititi. Zaščita pa pomeni, da se življenje ohrani in ne da se ga vzame oz. žival usmrti. Država ali lokalna skupnost sta v skladu z 2. členom Zakona o zaščiti živali dolžni poskrbeti za vse zapuščene živali, tako da zaščitita njihovo življenje, zdravje in dobro počutje, kar je v skladu z že citiranim 1. členom zakona vsebina zaščite živali. Vsebina zaščite živali ni njihova usmrtitev. Finančna sredstva tukaj ne morejo biti vprašljiva, saj mora država zagotoviti sredstva za vse tiste naloge, ki jih ji nalagajo zakoni, torej tudi za zaščito živali po Zakonu o zaščiti živali.

Državljani plačujemo davke in iz teh davkov se mora financirati tudi zaščita živali in ne njihovo pobijanje oz. lepše rečeno usmrtitev. Mnogi ljudje čutijo z živalmi in želijo, da se del davkov, ki jih plačujejo državi, uporabi za zaščito živali. Sicer pa za zaščito živali v smislu te peticije sploh ne bi bilo potrebnih mnogo sredstev, vsekakor pa bistveno manj kot se porabi sredstev npr. za nakup dragih avtomobilov za potrebe državne administracije (administracija bi se lahko vozila s cenejšimi vozili) ali za letala oz. helikopterje. Denar bi se lahko v te namene pridobil tudi z varčevanjem v vojaškem proračunu, kajti marsikatera dejavnost v okviru vojske je nepotrebna, mogoče celo škodljiva.

Vse navedeno smiselno velja tudi za 20. člen Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. Moralno-etično popolnoma nesprejemljivo je, da se usmrtijo matere mladičev oz. mladiči, če gre za njihovo večje število oz. presežno število. Ponovno je potrebno poudariti, da zaščita živali po Zakonu o zaščiti živali ne more biti poboj oz. usmrtitev živali, temveč za skrb za njihovo preživetje, za njihovo zdravje in dobro počutje, kot to določa 1. člen Zakona o zaščiti živali. Usmrtitev matere, ne glede, da je že odstavila mladiče oz. da je potekel rok 60 dni po skotitvi mladičev ali usmrtitev presežka mladičev je nemoralno in zato nesprejemljivo. Tudi denar za njihovo življenje oz. preživljanje ne more biti problem, saj se v Sloveniji zbere vsako leto več tisoč milijard javnih sredstev, od katerih bi bilo dovolj samo nekaj promilov, da bi se lahko izvrševalo tisto, do česar imajo živali pravico, to pa je pravica do življenja, zdravja in dobrega počutja.

Ob vsem tem pa je potrebno navesti še naslednje:

Ustava Republike Slovenije je ustava, ki temelji na mnogih visokih moralno-etičnih postulatih. Tako mora država v smislu 5. člena ustave skrbeti za ohranjanje naravnega bogastva. Živali so del naravnega bogastva, kar pomeni, da je država dolžna poskrbeti tudi za zapuščene živali, saj so tudi te del naravnega bogastva. Ohranjati pa ne pomeni ubijati oz. izvajati usmrtitve živali, temveč aktivno delovati, torej delovati, da življenje obstaja naprej, kot to smiselno izhaja iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika.

Na podlagi vsega navedenega pozivamo Vlado RS, da predlaga Državnemu zboru črtanje 3. odstavka 31. člena Zakona o zaščiti živali in da naloži Ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da sprejme Pravilnik o spremembi Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali, s katerim se črta 20. člen spornega pravilnika. Prav tako pozivamo Vlado RS, da s prerazporeditvami v proračunu RS zagotovi manjkajoča sredstva za zaščito živali, torej za preživljanje tistih živali, ki bi bile usmrčene na podlagi 3. odstavka 31. člena zakona oz. 20. člena pravilnika.

Predlagamo, da nas o vaših ukrepih v smislu te peticije obvestite.

Lep pozdrav.