Izvedelo se je, da je varuh človekovih pravic nesel nadškofu Francu Rodetu poročilo o svojem delu za leto 1996. V zvezi s tem se postavlja več vprašanj. Eno iz­med njih je, ah obstaja zakonska podlaga (po 1. členu zakona o va­ruhu človekovih pravic se pristoj­nosti in pooblastila določijo z za­konom) za kaj takega oz. ali je va­ruh človekovih pravic sploh imel pravico nesti poročilo o svojem delu za leto 1996 ljubljanskemu nadškofu?

Zakon o varuhu človekovih pravic v 5. členu med drugim do­loča, da varuh o svojem delu po­roča državnemu zboru z rednimi letnimi ali posebnimi sporočili, v 8. členu pa določa, da varuh o svo­jih ugotovitvah in ukrepih obve­šča javnost iii državni zbor. Tudi v drugih členih citiranega zakona ni bilo mogoče najti pooblastila, ki bi varuhu dal pravico, da nese

poročilo o svojem delu nadškofu, torej predstavniku zasebne orga­nizacije, imenovane Rimskokato­liška cerkev. In če tega poobla­stila ni, ah lahko varuh naredi ne­kaj, za kar ni pooblaščen ? Ali ne velja pravno načelo, da lahko dr­žavni organ dela samo to, za kar je izrecno pooblaščen?

V zvezi s tem v ustavi, in sicer v 153. členu, med drugim piše, da morajo dejanja državnih organov temeljiti na zakonu ali na zakoni­tem predpisu. Varuh mora obve­ščati javnost o svojem delu, saj je to njegova zakonska dolžnost, vendar pa, ali ne izhaja tudi že iz ustavnega načela o ločitvi dr­žave in verskih skupnosti, da va­ruh kot državni organ ne more nositi poročil o svojem delu neki konkretni verski skupnosti (ta je lahko obveščena o delu varuha v sklopu javnosti na način, določen v poslovniku), saj ji ni podrejen: po zakon u je podrejen drža vnemu zboru.

Vprašanje je, ali je varuh nesel poročilo o svojem delu tudi dru­gim verskim skupnostim, saj so po ustavi (7. člen) vse verske skupno­sti enakopravne. Če tega ni sto­ril, ali ni diskriminiral drugih ver­skih skupnosti (in seveda njihovih vernikov) oz. podelil Rimskoka­toliški cerkvi posebnega privile­gija, za katerega pa tudi ni najti ustavne ali zakonske podlage v pravnem redu Republike Slove­nije.

Objava: Delo, 31.7.1997.

Odziv varuha človekovih pravic:

REPUBLIKA SLOVENIJA
VARUH ČLOVEKOVIH PRAVIC URAD

Številka:

Datum: 01.09.1998

Gospod
Vlado BEGAN Senovica 10a
Šmarje pri Jelšah

Spoštovani!

Pred časom smo v časopisu Delo zasledili vaše pismo, v katerem navajate nekaj vprašanj, ki se vam postavljajo v zvezi s srečanjem med varuhom človekovih pravic in ljubljanskim nadškofom in slovenskim metropolitom dr. Francetom Rodetom. Objavljenega pisma do danes še nismo prejeli v naš urad. Kljub temu vam želimo s tem pismom dati nekaj pojasnil glede navedenih vprašanj.

Varuh človekovih pravic se je 2. junija srečal z ljubljanskim nadškofom in slovenskim metropolitom dr. Francetom Rodetom. Srečanje, kije bilo prvo, odkar je dr. Rode postal ljubljanski nadškof, je bilo vljudnostne narave. Varuh je gospodu nadškofu predstavil institucijo varuha, njeno vlogo in probleme, ki se najpogosteje pojavljajo. Za boljše razumevanje teh vprašanj je izročil sogovorniku tudi izvod letnega poročila, ki je bilo nedolgo predtem objavljeno in posredovano širokemu krogu naslovnikov. Domneva o kakršnemkoli poročanju nadškofu zato nima nikakršne podlage.

Urad varuha človekovih pravic o srečanju ni izdal sporočila za javnost, zato ne more odgovarjati za morebitne nejasnosti v objavljenih sporočilih.

Varuh človekovih pravic se je pripravljen srečati tudi z vidnimi predstavniki drugih verskih skupnosti (z nekaterimi seje že), zato je neumestno namigovanje na kakršnokoli kršitev ustavnega načela o enakopravnosti verskih skupnosti.

S spoštovanjem!
Vodja kabineta varuha
Karl Erjavec

Moj odgovor, poslan na naslov varuha:

Varuh človekovih pravic Dunajska cesta 56/IV 1109 Ljubljana

Spoštovani!

Prejel sem vaše pismo z dne 1.9,1997 v zvezi z mojim pismom, ki je bilo objavljeno v časniku Delo dne 3.7.1997; za vaše pismo se zahvaljujem.

V zvezi s celotno tematiko pa bi rad pojasnil sledeče:

Moje pismo je temeljilo na zapisu v tedniku Družina (15.6.1997), kjer je bilo med drugim navedeno: Ljubljanski nadškof . Ivo Bizjak je nadškofu Rodetu prinesel poročilo o delu svojega urada za leto 1996. v katerem ugotavlja, da so ……  Navedeni zapis oz. besede niso bile demantirane in zato so se mi v zvezi s tem porodila vprašanja, ki so navedena v objavljenem pismu. Skoda je, da niste javno odgovorili na moja javno postavljena vprašanja.

V vašem pismu navajate, da urad varuha človekovih pravic o navedenem srečanju ni izdal sporočila za javnost. Takšno ravnanje se mi zdi sporno, saj je dolžnost državnih organov, torej tudi varuha človekovih pravic, da v skladu s 24. členom Zakona o javnih glasih zagotavlja javnost svojega dela z dajanjem resničnih, pravočasnih in popolnih informacij. V skladu z navedenim določilom naj bi varuh javnost obvestil o svojem obisku pri nadškofu. Če ne bi tednik Družina zapisal par vrstic o tem srečanju, se za to sploh ne bi vedelo. Zakaj se je to srečanje skrilo pred javnostjo? Kaj je bilo pri tem srečanju takega, da javnost ni smela zvedeti?

Navajate tudi, da objavljenega pisma še do danes niste prejeli v vaš urad. Glede na to, da v nobenem predpisu ni dolžnosti, da bi moral takšno pismo poslati direktno ali pa prvo v vaš urad, ne vidim, čemu ta očitek.

V vašem pismu še pišete, da se je varuh pripravljen srečati tudi z vidnimi predstavniki drugih verskih skupnosti. Ker je od srečanja z nadškofom minilo več kot tri mesece, se postavlja vprašanje, ali je varuh dal ponudbo ostalim verskim skupnostim, da jim predstavi institucijo, ki jo vodi, njeno vlogo in probleme, tako kot je to predstavil nadškofu. Ali je, recimo, varuh tako pobudo posredoval Uradu za verske skupnosti Vlade RS, v okviru katerega bi mogoče lahko prišlo do predstavitve. Če tega ni storil, ali ni vprašanje o neenakopravnosti verskih skupnosti še vedno aktualno?

Lep pozdrav.

Senovica, 8.9.1997

Vlado Began