V javnosti poteka polemika o splavu, ki jo je sprožil nadškof Franc Rode z odklonilnim stali­ščem do splava, izraženim v pridigi na Brezjah. Ker Rimskokatoliška cerkev odločno nasprotuje splavu in pri tem navaja, da je ta v na­sprotju z božjo zapovedjo »Ne ubi­jaj«, se postavlja vprašanje, ali ima nasprotovanje splavu svoj temeljni vzrok res v tej zapovedi ali pa stoji zadaj kaj drugega.

Če se pogleda preteklost RKC, se lahko vidi, da je ta cerkev kljub zapovedi »Ne ubijaj« pobila mnogo ljudi ali pa pripomogla k njihovi smrti; vidi se npr. tudi to, da je papež pred dvema letoma pozval vojaško organizacijo Nato k inter­venciji v Bosni, torej v končni fazi k uničevanju in ubijanju. RKC kljub zapovedi »Ne ubijaj« še vedno uradno zagovarja ubijanje, npr. v obliki smrtne kazni ali v pravični vojni.

Ali je mogoče v tej luči naspro­tovanje RKC splavu videti dru­gače? Ali je v zvezi s tem mogoče razmišljati tudi takole: Če ni spla­vov. je možnost, da bo več rojstev. Če bo več rojstev, bo več otrok, bo več krstov. Če bo več krstov, bo več vernikov, katolikov, cerkev bo torej številčno močnejša. Če bo cerkev številčno močnejša, bo imela več svojih »davkoplačevalcev«, več bo­gastva, več bo tistih, ki bodo branili in širili katoliško vero, in tako da­lje.

Nadškof Rode je v pridigi na Brezjah tudi rekel:»… In to dovoljuje tisoče in tisoče mrtvih vsako leto, mrtvih, nerojenih otrok, tako da gre v zadnjih letih že za vpraša­nje našega obstoja.« Za kateri ob­stoj gre? Obstoj RKC?

Kaj je torej resnični motiv na­sprotovanja splavu? Ati je naspro­tovanje splavu v resnici nesebično dejanje RKC, kot se predstavlja?

Objava: Delo, 6.9.1997.