Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov in pri tem navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov na leto. Očitno gre za neučinkovit ukrep. Da v ozadju ni preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla npr. v roku enega ali dveh mesecev in tako preprečila resno škodo in zagotovila varnost ljudi. Ali bo ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel, odgovorno za vso škodo, ki jo bodo povzročili medvedi v času tako dolgega odstrela? In za ogrožanje ljudi?

Znano je, da sta v povprečju v Sloveniji eno ali dve neposredni srečanji človeka z medvedom na leto, v preostalih primerih konfliktov pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode po medvedih. Še posebej tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oz. širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji do resne škode, povzročene strani medvedov, praktično niti ne more priti, saj morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred omenjenimi živalmi. Če pa do škode pride, pa je to v bistvu krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. In če medved napade ovce, je za ta napad in trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je to njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi njega procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je ta napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče tudi zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, ni v naravi ali pa jo je zelo malo. In to zato, ker je v naravi zelo malo naravno umrlih živali, ki so hrana za mrhovinarje, ker so glavni »mrhovinarji« lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla. Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?

Medved je za človeka nenevarna živali, na kar kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom, eno do dve na leto. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka na kvotni odstrel medvedov, ki pa ni mogoč. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki dobro služijo, ko leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: »Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih, je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti.« To je realnost lova in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oz. v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj.

_______________
Objava: Večer, 26.6.2025.

Odziv na zgornji tekst:

Zopet pomor medvedov (2)

Vlado Began se je na široko, z zanj že znanimi, predvsem kritikantskimi in žaljivimi stališči do lovcev, razpisal o “medvedji zgodbi” na Slovenskem, ki buri duhove in postaja neverjetno ak­tualna tema. Naj mi bo oproščeno, a zdi se, da tako kot o nogometu želijo vsi vse vedeti tudi o medvedih. Modru­jejo tudi raziskovalci – znanstveniki, ki ga biološko in ekološko verjetno še naj­bolje poznajo. A očitno še bolj tisti, ki o njem vedo malo ali skoraj nič. Sam kljub temu da o divjadi nekaj malega vem, ne bom komentiral nekaterih, včasih zelo dvomljivih mnenj, teorij in izjav kar “čez palec”, ki mi vse bolj “dišijo” po lovskem, mestoma nasprotujočem si leporečju tudi iz lovskih krogov. Da ne­lovskih ne omenjam posebej. Zame in za moj široki krog lovskih tovarišev in prijateljev je tako etiketiranje zelo žaljivo!

Spoštujem vsako javno izraženo mnenje, ker v demokraciji pač velja svoboda govora in pisanja. Na mnoge slabosti v lovstvu (jih nisem in jih ne bom zanikal) je znal najbolj argu­m entirano opozarjati drugi predse­dnik zveze, velika legenda in nestor slovenskih lovcev, dr. Ivan Lovrenčič. Poznal je lov, lovstvo, lovsko kinologijo in lovsko organizacijo svojega časa in tudi slabosti posameznikov, čeprav so bili za lovstvo veliko boljši časi. Stroko je imel v malem prstu in s strokovnja­ki je zelo rad sodeloval. Predvsem pa je užival zaradi svoje modrosti in široke razgledanosti velik ugled in spoštova­nje tako znotraj lovske organizacije kot v širših družbenih krogih. Danes bi no­vodobne “Lovrenčiče” še kako potre­bovali. Sploh ker nas je Vlado Began poimenoval za “glavne mrhovinarje”, ki vsako leto po ukazu države pobije­mo kakšnih 100.000 živali in odne­semo njihova trupla. To je pa groba in zame ter večino članov slovenske zelene bratovščine hudo žaljiva pri­pomba. Enako kot piščevo vpraša­nje: “Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi?” Gospod Began, se vam ne zdi, da ste šli malo čez rob?

Drži, da tudi slovenski lovci nismo “brezmadežniki”, saj se vedno in v vseh interesnih združenjih in celo v držav­nih službah najdejo izjeme, a večji del
lovcev nas zelo odgovorno skrbi za naravo in varstvo naravnega okolja v prid ohranjanja habitatov za divjad in druge prostoživeče živali. Na mojem koncu, v Slovenskih goricah, zlasti še za malo divjad (poljske zajce, fazane, jerebice in prepelice). Poljsko jerebico smo že davnega leta 1963 zaščitili lovci sami, enako se je zgodilo s poljskim zajcem po dogovoru mnogih naših ni­žinskih lovskih družin. Lovci smo že v 80. letih minulega stoletja bili plat zvona zaradi katastrofalnih sprememb v življenjskem okolju divjega petelina in tega mogočnega trubadurja sloven­skih gozdov spet tudi sami dogovorno zavarovali s prenehanjem lova nanj. Podobno je bilo z ruševcem. Po iztre­bljenju risa je bil na pobudo lovske or­ganizacije leta 1973 vnovič naseljen in tudi s populacijo rjavega medveda v preteklosti s prepovedjo lova ni bilo posebnih težav. Ker nisem poklican strokovnjak za to mogočno zver, ne morem in tudi ne mislim besedičiti, kaj vse je pripeljalo do zdajšnjih kon­fliktov, očitno pa bi o “teh čevljih” rad presojal spoštovani Vlado Began. Se pa absolutno strinjam, da je medvedov in volkov za naš naravni medvedji habi­tat očitno preveč in da smo se tudi pro­blematike šakala lotili prepozno, saj ga ne obvladujemo več (za vsaj toliko let, kolikor so potekale po zahtevah EU raziskave o njegovem varstvenem sta­tusu na Slovenskem). Kar je res, je res – to pač moramo priznati in javnosti povedati.

Pričakujem, da bodo zdajšnji odgo­vorni predstavniki lovske organizacije v okviru svojih pristojnosti, možnosti in tudi skladno s strokovnimi analiza­mi (zame je mnenje stroke edino po­membno in upoštevanja vredno) in odgovorni državni organi, ki pišejo (žal zapoznele) odločbe o odstrelu (pardon, odvzemu!) javnosti tudi spo­ročili, kaj je naloga lovcev in kakšna je dejanska vloga lovske organizaci­je. Slovenski lovci nismo nikakršni “mrhovinarji in ubijalci”… Še enkrat, zame in za moj široki krog lovskih tovarišev in prijateljev je tako etike­tiranje zelo žaljivo! Lovska organiza­cija mora vselej in povsod ponuditi lovsko strokovno utemeljene in vero­dostojne uporabne rešitve, če želi sle­diti uresničevanju svojega temeljnega naravovarstvenega poslanstva v korist divjadi in njenega življenjskega okolja.
Vse drugo kot upoštevanje naših sku­pnih načel je zato bolj podobno “boju z mlini na veter”.

Dr. Marjan Toš, Lovska družina Dobrava v Slovenskih goricah

______________
Objava: Večer, 3.7.2025.